... ali kdaj nas bi moralo skrbeti, da naše spolno življenje ni (več) takšno, kot bi moralo biti?
V mojih svobodnjaških dvajsetih, ki sem jih preživela v študentskem domu med svojimi neobremenjenimi kolegicami (oblačila so bila v naših sobah nekaj neobveznega, na zabavah pa prepovedana), je bil seks nekaj najbolj naravnega, normalnega, samoumevnega.
Oponašale smo ječanje druga druge, ki smo ga slišale skozi tanke stene, razpravljale o pornografiji in si opisovale natančno lokacijo svojih klitorisov. Nekoč, sredi globoke debate o orgazmih, smo se odločile tekmovati. Iz nizkega starta smo se porazgubile po svojih sobah in tekmovale, katera bo v nebesa prišla prva. Nič od tega se ni zdelo čudno. Stare smo bile 20, 21, 22 ... Seks se je zdel preprosta igrica, v kateri pač uživaš. Nobene drame.
Danes sem stara 35 let in s puncami, no, ženskami, se skoraj ne družimo več
Porazgubljene smo po različnih mestih in večinoma poročene. Pa vseeno: kadar se nam vendarle uspe zbrati na kupu, je seks še vedno prva in neizogibna stvar, o kateri razpravljamo ... Le da je bistvo debate zdaj njegovo pomanjkanje oziroma pomanjkanje želje po njem!
No, vsaj tiste vrste poželenja, ki smo ga poznale v študentskih letih. Spolne odnose sicer imamo nekatere bolj in nekatere manj pogosto s svojimi dolgoletnimi partnerji, a vsem nam je skupno, da nikoli več ne izgubimo nadzora v pravem pomenu besede, ne pozabimo na čas, prostor, obveznosti, vse.
»Nikoli več ne seksam tako, da bi se ob tem počutila preprosto v redu,«
je med eno od debat rekla ena od prijateljic, »ves čas se zavedam okolice, in kot da nisem čisto pri stvari.« In medtem ko sem razmišljala, kaj vendar govori, kako grozno!, sem spoznala, da v bistvu čutim enako. Ne gre za to, da pri seksu ne bi uživala, uživam, in ona tudi, kot pravi. Gre za to, da zadeve nikoli ne začneva, ne dava pobude, sploh ne začutiva potrebe po tem ...
Ko se akcija enkrat začne, sicer kolikor toliko sodelujem, ampak – je to dovolj? Je normalno, da zraven razmišljam, ali bom iz otroške sobe zaslišala kašelj? Kako imam lahko čas za to? Manca se glede tega sploh ne obremenjuje, jaz pa sem med pogovorom postajala vse manj optimistična.
Je kaj narobe z mano?! Prizadevanje za seks, seveda ne iz obveznosti, ampak zaradi naravne želje, se mi zdi temeljno za dobro partnerstvo in tudi dobro počutje v svoji koži. Le kje na poti smo izgubile svojo norost, tisto živalsko slo, hormone, ki so divjali? Je kaj narobe v mojem zakonu? Je padec libida neizogiben, če si deset let in več v razmerju? So krivi hormoni?
Vprašanje poželenja pri ženskah je zadnja leta žgoča tema,
sploh ker se okrog njega ne vrtijo le posameznice in posamezniki, ampak tudi farmacevtska industrija, seksologi, psihologi, zdravniki, terapevti, ki na tem področju iščejo rešitve in nekateri od njih seveda še priložnost za zaslužek. Vsi, ne glede na vzgibe in namene raziskovanja ženskega poželenja, pa se strinjajo, da gre za zelo zapleteno zadevo.
Dejstvo je, da zelo nizek libido, ki vztraja najmanj šest mesecev in ga niso povzročili depresija, bolezen in/ali jemanje nekaterih zdravil, konkretne težave s partnerjem ali resnično nespretni ljubimec, lahko izzove težke čustvene stiske, to pa vodi naravnost v začarani krog.
Ženska se počuti vse bolj nenormalno, nesamozavestno, sama sebi očita, da je nekaj narobe z njo, oddaljuje se od partnerja ... kar vse skupaj ponovno vpliva na libido, seveda ne pozitivno. Zato je nedvomno pomembno, da težave, če gre res za težavo, ki vpliva na naše počutje, odnose, življenje, ne ignoriramo, temveč zanjo poiščemo rešitev tako, da najprej odkrijemo vzrok.
Sama se zavedam, da je moj libido
še najbolj odvisen od kemijskih reakcij v moji glavi, ki jih sprožajo različni faktorji. Za zdaj s tem na srečo še nimam pravih težav, a si vseeno želim spremeniti nekaj svojih navad oziroma 'nenavad'. Tega na primer, da nikoli ne dam pobude. Tako sem po pogovoru s prijateljicami začela resno razmišljati o vzrokih za to. Ugotovitve? Največji ubijalec mojega libida je brez dvoma moj način življenja.
Nihanje med otroki, domom, službo, prijatelji mi vzame preveč energije in časa. Tako pozabljam nase (slabo jem, spim, se gibam) in na naju (skoraj nikoli nikamor ne greva sama, pozabila sva na najine 'zmenke'). Zvečer se izžeta uležem v posteljo, želim si ga, zamišljam si, kako se ga dotaknem in on mene, a če se to ne zgodi tisti isti hip (za kar nimam volje in energije), zaspim z neizpolnjeno željo, pa čeprav leži le nekaj centimetrov od mene.
Zjutraj čutim praznino, vendar se situacija zvečer ponovi. Ko sva si nekoč le privoščila podaljšan vikend stran od doma, pa sem bila spet tista jaz, iz študentskih let, s potrebo po seksu, ki sem jo spontano potešila, ne da bi mislila na tisoč in eno drugo stvar. Zdi se mi grozno, da sem se navadila na mrtvo točko. Pred kakšnim mesecem se je tudi on pritožil, da je sit moje hladnosti, da bi rad videl, da kdaj pokažem zanimanje. Vem, da si to želi, tudi jaz si, a čez noč je težko pritisniti na čudežni gumb in sleči železno srajco.
Le obljubim lahko njemu in sebi, da bom poskusila. Po drugi strani pa sem glede tega tudi malo konservativna oziroma me veliko bolj vzburi igra osvajalca ledene kraljice. Kot samice pri večini živalskih vrst (ste kdaj videli račji ženitveni ples?) se rada pustim 'prositi', saj me njegov trud in naraščajoče poželenje spravljata v tisto pravo ekstazo. Ob vsem tem razmišljam tudi o svoji hormonski sliki. Zadnjič sem nekje prebrala, da ženske pred menopavzo povsem podivjajo, ker jim upadejo ženski hormoni, testosteron pa tako dobi večjo vlogo ...
Hormonska terapija za ženske pred menopavzo so tudi testosteronski obliži, ki naj bi v neki raziskavi povečali spolno dejavnost za 79 odstotkov.
In strokovnjaki na splošno trdijo, da je za nizek libido pogosto kriv upad hormonov v telesu, zlasti testosterona, ki se pri ženskah izloča iz nadledvične žleze in je za spolno željo najbolj odgovoren. (V letu 2016 se obetata dve novi zdravili, lybrido in lybridos, ki ju razvija farmacevtsko podjetje Emotional Brain, delujoče na Nizozemskem in v ZDA, in obe temeljita na testosteronu.) O svojem hormonskem neravnovesju, sploh o testosteronu malce pod mejo normale, že vse življenje poslušam svojega ginekologa, tako da – našla sem kar nekaj razlogov za svojo pasivnost.
No, pa še tista bolj žgečkljiva plat teme:
bi se ženska, ki je v dolgotrajnem razmerju, enako spolno obnašala, če bi, hipotetično, imela ljubimca? Po vsej verjetnosti ne. V nekih raziskavah so ženskam predvajali pornografske posnetke in jim ob tem merili reakcije v spolovilih. V eni od zgodb je nastopal privlačen tujec, v drugi privlačen, a 'domač' moški. Ob prihodu znanega se ni nič zgodilo; ko se je pojavil lepi neznanec, so številke na merilnikih podivjale.
Manca mi na vprašanje, ali je razmišljala, da je mogoče krivo dolgočasje v njunem odnosu in da bi bilo s kom svežim spet vse 'kot v starih časih', odgovorila: »Skoraj gotovo. Še si ga želim, a nič vznemirljivega ni več v najinih posteljnih aktivnostih. Včasih sva v avtu, v naravi, kjerkoli in kadarkoli se nama je zahotelo, zdaj je vse skupaj zreducirano na večere in posteljo. Mislim, da me to ne privlači več. In tudi sama sebi se ne zdim več seksi sredi umazane posode in perila – tudi to je krivo. Vsa rutina, ki jo živiva skupaj!
Zalotim se, da sanjam o nekom drugem – ne vidim mu niti obraza, samo obris telesa, bistveno pa je, da ga ne poznam, da ni del mojega vsakdanjega življenja. Kaj naj si torej mislim?! Nisem frigidna, samo zdolgočasena in ujeta v en in isti dan. In tako mine tudi mesec dni ali več, ko se sploh ne zgodi. Pa me vseeno ne skrbi ...« Smo tako narejene, da poželenje v daljšem razmerju zamre? Zdi se povsem normalno, da smo po 20 letih skupnega življenja zdolgočaseni.
Pravila igre so določena, in če jih pridno upoštevava, naju nič več ne more presenetiti, kar je po eni strani super, po drugi strani pa prav nič vznemirljivo. Včasih je treba pravila vseeno prekršiti in drug drugega spraviti v nepredvidljivi položaj. Ne govorimo o varanju, govorimo o novih, drugačnih izkušnjah z njim. Privoščimo si vročo igračo ali avanturo na nenavadnem kraju. Naredimo kaj, česar ne pričakuje, in kmalu nam bo vrnil.
Manco in mene pa je presenetila Nataša, ki je bila med našim druženjem sprva ves čas sumljivo tiho, nato pa je kot strela z jasnega izjavila, da pri njej ni tako preprosto kot pri naju.
»Pa brez zamere,« nama je rekla v uvodu, »vajini težavi sploh nista težavi. Povedala vama bom, kaj je težava. Seksa si ne želim niti z njim niti s kom drugim, niti danes niti jutri. Kadar se me dotakne, čutim odpor, skoraj gnus, in ker ne morem prek sebe, ga vedno znova zavrnem. Obtožil me je, da imam drugega, in ... vesta, kaj sem mu rekla?! Ko bi ga vsaj imela! Ker čutim, da na tem področju ni vse v redu z mano. Ne samozadovoljujem se več, erotični prizori, ki so me prej vzburjali, me zdaj ne več, ne sanjam o seksi osebnem trenerju ...
Najhuje pa je, da ne najdem razloga. V službi je sicer nadpovprečno stresno in otroka sta skrajno naporna, a kaj bolj oprijemljivega ne najdem.« Mogoče so pri Nataši res krivi stres, zaskrbljenost, tesnoba, ki jih morda niti ne občuti kot tako zelo ogrožajoče, pa vendar lahko na nezavedni ravni močno vplivajo na njeno počutje. Seks je tako zadnja stvar, na katero pomisli, saj moramo biti zanj predvsem sproščene. Skrbi res niso seksi; če si še zapiramo oči pred njimi oziroma jih ne ozavestimo, pa se jih seveda ne moremo znebiti.
Rešitve?
Niti zdravniki niti farmacevti pomanjkanju ženske spolne sle niso prišli do dna, in tako se tudi še ni našla optimalna in splošna rešitev (beri: ženska viagra), ki bi poželenje umetno spodbudila.
Medtem ko vztrajno iščejo tabletko, ugotavljajo, da ni dovolj, če ženski vagino in ščegetavček napolnijo s krvjo (po principu moške viagre), kajti zdi se vse bolj pomembno, da posežejo v njeno glavo, kjer se skriva največ vzrokov za pomanjkanje spolne sle. Nam pa se ob tem poraja vprašanje, ali je FSD (Female Sexual Dysfunction oziroma ženska spolna disfunkcija) v resnici bolezen ali le voda na mlin farmacevtski industriji?
Eno od zdravil
za zdravljenje pomanjkanja ženskega poželenja je tabletka Flibanserin podjetja Sprout Pharmaceutical, ki je bila sprva namenjena zdravljenju depresije, nato pa so z njeno rabo odkrili tudi njen stranski učinek – povečanje spolne sle. Tako je podjetje tabletko poskušalo prodajati kot 'žensko viagro', vendar jih je FDA (odbor strokovnjakov ameriške zvezne uprave za hrano in zdravila) zavrnil, predvsem zaradi drugih negativnih stranskih učinkov, kot so slabost, zaspanost, utrujenost, omedlevica, tesnoba, še zlasti če se jo uživa v kombinaciji z alkoholom, hkrati pa ni bilo dokazano, da je zdravilo kaj bolj učinkovito od placeba – po raziskavah naj bi se ženska na mesec povprečno ljubila dvakrat več, placebo pa prinese en dodaten seks na mesec.
Avgusta je bila tableta Flibanserin oziroma Addyi na ameriškem trgu vendarle odobrena in je na voljo na recept. Kako deluje? Učinkuje prek kemičnih snovi v možganih, in sicer vpliva na dopamin in serotonin, jemati pa jo je treba – v nasprotju z moško viagro, ki se jemlje po potrebi – eno na dan 24 tednov. Tako je Addyi še vedno deležna kritik, saj poleg slabih akutnih stranskih učinkov ni znano, kaj pomeni njeno dolgotrajno jemanje; kritikam pa posledično ni ušla niti FDA, ki naj bi zanemarila znanstveno presojo.
Zdravilo, ob katerem bi mi bilo slabo? Ali ni to ironično? Le kako naj si želim seksa, če mi je slabo?!
In zdaj bistveno vprašanje: je pri ženskah res treba zdraviti pomanjkanje libida ali bolj način življenja, odnose, misli? V središču vsega je, kakšen odnos ima ženska do sebe, do svojega telesa, kaj od sebe pričakuje, kakšno je njeno stališče do spolnosti – se ji porajajo občutki sramu, krivde? V spolnosti lahko resnično uživamo le, če imamo dobro samopodobo in smo si všeč tudi navzven (nihče ni sicer povsem zadovoljen s svojim videzom, vendar ga večina sprejme in vzljubi).
Ko se telo v srednjih letih začne spreminjati, se marsikatera ženska, ki spolnost enači z videzom, počuti neprivlačno in posledično izgubi zanimanje zanjo. Biologi ugotavljajo, da smo ljudje edina vrsta, pri kateri se ženske spolno vzburimo, če se same počutimo seksi. Marsikatera ženska pa je bila vzgajana v vzdušju, da je vzburjenje nekaj, česar se je treba sramovati. In tako imamo že dva razloga, da ne seksamo rade.
Morda bi bilo dobro –
če si same (ob podpori partnerja, prijateljic ...) res ne zmoremo pomagati – da se na tej točki obrnemo na strokovnjake, terapevte, seksologe, vsekakor pa ni dobro, da takoj izberemo tabletko. Sploh ker v resnici ne vemo, kakšni so na drugi strani interesi (v primeru flibanserina) in kaj verjeti, saj prihaja do navzkrižij interesov. A ker je vsaka ženska planet zase, bo Addyi morda vseeno pomagal tistim ženskam, ki same ne zmorejo oziroma jim druge terapije (domače in strokovne) ne pomagajo. Pa čeprav predvsem zaradi učinka placeba.
Povzamemo?
Kaj v naši družbi pomeni normalno žensko spolno poželenje, sploh ni pomembno: kar pomeni zame, ni nujno normalno za mojo sosedo ali prijateljico. Ja, na neki način je razprava o ženskem poželenju brezplodna, saj ga je treba obravnavati posamezno in v zelo širokem kontekstu, kajti ni odvisen samo od hormonov in biokemije v možganih, temveč od nešteto dejavnikov, psihosocialnih, socioloških, kulturoloških, od vplivov vzgoje in okolja.
Prevedla in priredila: Nina Pretnar
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču