Jelena Blečić, slikarka

Jelena Blečić je slikarka, ki slika tako žive slike, da so z njih začeli bežati detajli in se osamosvajati v pohištvo, skulpture in uporabne predmete. Srečate jo lahko na ljubljanskem mesecu oblikovanja ali pa za njenimi deli pobrskate v eni ljubljanskih trgovin s pohištvom.

Špela Barlič

Jelena Blečić, slikarka

Za vami je vaša prva ljubljanska razstava. Se vam zdijo obiskovalci tu drugačni kot v Beogradu?

Lahko bi rekla, da so racionalnejši, a vseeno z dušo. Tu ljudem ni dovolj, da stvari doživijo, temveč jim je zelo pomembno, da jih tudi razumejo in da jih lahko povežejo z dogajanjem v svoji okolici, v svetu ali v umetnosti.

Doma ste že dolgo uveljavljeni, vedno bolj pa se vam odpirajo tudi vrata v svet. Kakšen nasvet bi dali mlademu umetniku na začetku svoje poti?

Naj dela na sebi, sprejme samega sebe in naj bo dovolj pogumen, da tisto, kar mu pade na pamet, ne zadrži na nivoju ideje, temveč pretoči v prakso. Nihče od nas ne ve, česa vsega je sposoben, in tega ne more spoznati, če ne poskusi.

Pomembno je trdo delo, obenem pa moraš ohranjati neposreden stik z življenjem, sicer prej ali slej zapadeš v rutino. Največja umetnost je umetnost življenja — živeti tako, da se ti življenje ne omeji na spanje in prehranjevanje, na neko rutinsko delo, na lov za denarjem ... Naša osnovna naloga je pomikanje meja.

Od kod prihaja vaš likovni svet?

Neposredno iz življenja. Ko ne delam, živim. Kljub temu, da življenje ni lahko, se trudim nanj gledati z lepe plati in iz vsega, kar se mi zgodi, potegniti zdrave zaključke, ki me ne vlečejo navzdol.

Je to tisto, kar bi želeli, da ljudje odnesejo domov skupaj z vašimi deli?

Na nek način da. Vsaka slika ima sicer svojo zgodbo in svoje sporočilo, ki pa je vedno afirmativno. Tudi vsak kos pohištva nosi neko vedrino — ne histerično radost, temveč oblikovano, umirjeno, plemenito vedrino, ki daje moč, a ne obremenjuje.

Kako se vam je sploh 'zgodilo' pohištvo?

Rojena sem z okrutno dozo občutljivosti, ki ima svojo ceno, a mi je dala tudi radovednost, ki me spremlja vse življenje, in potrebo, da doživim nekaj novega z vsemi svojimi čuti. To me osveži in prenovi. Vedno iščem načine, kako iti naprej, da ne bi padla v rutino in da ne bi začela slikati ene in iste slike. Tako je prišlo tudi do potrebe, da se izrazim skozi uporabno umetnost. Zamenjava medija je zelo osvežujoča. Izostri mi pogled na medij, ki sem ga za trenutek zapustila. V resnici pa so slike osnovni svet, iz katerega nastaja vse drugo. Moje skulpture in pohištvo so pravzaprav detajli iz slik, preliti v drug medij.

Koliko pa vam pomeni estetika v vsakodnevnem življenju?

Pomembna mi je, a ne maram živeti v predizajniranem prostoru. Predmeti morajo imeti v sebi mero in ljudskost. Vsak predizajniran predmet ima kratek rok trajanja. Po drugi strani pa prav s predimenzioniranimi koraki lahko narediš preboj, zato mora vsak od nas narediti tudi pretirano stvar, ki jo je treba potem umiriti in ji poiskati okvir.

Kje pa sicer vidite vlogo umetnosti v današnji družbi?

Ena izmed nalog umetnosti je gotovo ta, da opazi in izpostavi tisto, kar ni dobro, a se mi zdi popolnoma nepravično, da je danes tako zapostavljena umetnost, ki opozarja na tisto, kar je lepega in dobrega v nas. Ne le v umetnosti, tudi v življenju nasploh mora ta pogled dobiti večjo težo. Vedno je treba stremeti k ravnotežju.

Fotografije osebni arhiv

Najbolj brano