Ali je tisto, kar ostane, ko se evforija zgodnje ljubezni poleže, dovolj, da odnos preživi?
Preden dragi spakira in me zapusti, moram povedati, da večino časa ljubezni ne razlikujem od drobnih skupnih užitkov, sproščenega smeha, spontane pozornosti, spoštovanja ... In da verjamem, da preprosto ljubim in da ne potrebujem ničesar več. Pa vendar mi neumni ideal ljubezni, ki vlada družbi, na trenutke še zameša štrene in takrat podvomim, ali je to res to.
Idealna ljubezen?! Saj vem, da ne gre za nikakršno idealno ljubezen, temveč kvečjemu za idealizirano ljubezen, po navadi destruktivne vrste, ki jo doživljajo ljudje, ki trdijo, da ljubijo preveč, v resnici pa se bojijo ljubiti, zato raje hrepenijo po nekom nedosegljivem.
Ljubezen kot čista iluzija, brez kakšnega otipljivega dokaza, ki se hrani z lastno neuresničljivostjo, in je tako ves čas lačna, nepotešena, ter hkrati presita čustev. Saj veste, to je tista 'ljubezen', zaradi katere mencate pred vrati stranišča v nočnem klubu, ker v njem hlipa ženska, ki meni, da zanjo ni več poti ven ... Ker je njen subjekt hrepenenja, eden in edini, ni dovolj globoko pogledal v oči, ko sta se ta večer srečala.
Ni dvoma, takšna, idealizirana ljubezen je močan koncept. Koncept, ki nas prepričuje, da bomo nekje, nekje že, na poljubni točki planeta, nenadoma srečali Pravega, pa karkoli že to pomeni. Tudi tisti, ki ne verjamemo v dušo dvojčico, se torej pustimo zavesti mamljivi ideji, da obstaja romantična ljubezen, ki zavrti glavo na še tako trdnem vratu. In da je to to. Za vedno. In da je tako močno, da sploh nikoli ne podvomiš, da je res tisto pravo. Pa tudi če boli oziroma takrat še manj.
Vsekakor gre za šibek trenutek, če pride odnos do točke, ko zvečer zatopljeno gledata vsak v svojo tablico in si ob tem delita le veliko skledo čipsa. Takrat je povsem naravno, da podvomite, kakšna je sploh vloga ljubezni v takšnem, dolgotrajnem odnosu. Konec koncev, ljubezen naj bi bila tudi strast, enormne količine seksa, predvsem pa močna povezanost med edinstveno ujemajočima se dušama ... S čimer vaša ljubezen v takih trenutkih nima skoraj nič več skupnega.
Toda, po drugi strani, zelo redko je edini motiv, da jemo iz iste sklede, le skupna želja, da prihranimo pri pomivanju posode ... Bližina vaše roke v njem vzbuja občutek, da je doma, dotik njegovih prstov vam daje vedeti, da je na varnem. Seveda, to je skupno večini dolgoročnih odnosov – začetna strast in vznemirjenje mineta, a nadomesti ju nekaj drugega. Vprašanje je le: kaj in ali je to dovolj?
Domačnost, varnost, zanesljivost, toplina ... vse to se sliši zelo lepo in predvsem prijetno, vendar, ali ima to v vašem življenju res večjo vrednost in smisel od užitkov, ki jih lahko doživljate v nizu krajših ljubezenskih zgodb? Morda bi se morali, medtem ko se spreminjate skozi čas, vzporedno z vami spreminjati tudi ljudje, s katerimi si delite delček življenja: sladka prva ljubezen, divja, razburljiva romanca, prepovedana afera, prijeten kandidat za skupno planinarjenje ...
Dokler ni verige konec. Toda ... kaj pa če sploh ni treba, da je je konec? Če kar nadaljujete z zanesljivežem, s katerim imate otroka, nato z burno ljubezensko afero v srednjih letih, pa z duhovitim kompanjonom za upokojenske eskapade?!
O tem zadnje čase pospešeno razmišljam, saj imam veliko prijateljic, ki so samske in uživajo v iskanju zmenkov na spletu ter v praksi učinkovito spreminjajo moje retorično vprašanje v svoja življenja. Morda bi bil res za marsikoga ta način iskanja bližine povsem ustrezen, če bi lahko ignoriral stare družbene norme in se posodobil. Dejstvo je, da smo verjetno lahko par na tisoče ljudem, ki hodijo po tem planetu. Z marsikom se lahko ujamemo tako, da bi se z njim imeli lepo, da bi se počutili razumljene, da bi ga brez zadržkov prosili za pomoč, da bi z njim uživali tudi v postelji ...
Ideja, da obstaja samo ena oseba, s katero se popolnoma ujemamo, in da smo, če je ne najdemo, prepuščeni osamljenosti in neizpolnjenosti, je zavajajoča, saj gre v bistvu le za nekakšno utvaro, da naj bi bilo to romantično. Ta utvara nas verjetno privlači zaradi nečimrne človeške narave, češ da je vsak izmed nas edinstveni košček sestavljanke, ki se ji reče življenje. A čista resnica je, da je včasih moški brezbrižnega, razmršenega videza, sloneč na šanku ob pivu in skodelici arašidov, lahko še bolj duhovit, seksi in prijeten kot vaš urejen poslovni genij z dovršeno pričesko, nad katerim se slinite že štiri leta. In da to zamujate.
Toda, ali niste potemtakem bolj kot resnično zaljubljeni zaljubljeni le v zaljubljenost? Kadar obožujete nekoga, s katerim vam gre dobro, potem pa se z njim nežno razidete, ko vse skupaj postane bolj delo kot igra? Oziroma ko zaljubljenost mine in niste sposobni ljubiti brez rožnatih očal na očeh, brez vznemirjenja in skrivnostnosti. Ko vam vse skupaj postane dolgočasno namesto da bi se počutili sprejeto in varno.
Ta vzorec konec koncev prepoznam pri eni izmed prej omenjenih prijateljic, ki se ima sicer za serijsko monogamistko (kar tudi v resnici je, če nekoliko raztegnemo definicijo: še vsak njen odnos se je končal, ko je skočila čez plot). Vsak njen odnos se je začel z izbruhom strasti in končal s praznino, brez duše, z navadnim adijo.
Ampak to je bilo deloma zato, vsaj mislim tako, ker je kupila idejo romantične ljubezni, in zato ni dojela, da so lahko ljubezen tudi le preprosta bližina, pomoč drug drugemu, učenje drug od drugega in sposobnost, da si z določeno osebo deliš prostor dalj časa in si ob tem ne želiš, da bi ga buhnil pod vlak. Ona ljubezen dojema bolj kot skupno posedanje po lokalih, kjer drug drugemu grizljata uhlje in ju ob tem ne moti nihče od prisotnih, kako le, ko pa je doživljanje bližine tako prekleto intenzivno. Torej, če v njej ne bruhajo čustveni vulkani, odhaja. Jaz pa se vprašam: ali gre še vedno za užitek, ko tvoje življenje postane niz razhodov?!
Na koncu koncev nam ostane le še srednja pot. Ne morem namreč stopiti na stran ene same, večne zavezanosti eni osebi, razen ko med dvema strast resda skoraj ne ugasne in sta oba večino časa zadovoljna v svoji vlogi ženske oziroma moškega. Drugače pa se ne bi smel nihče zaciklati v nekem obstoječem položaju samo zato, ker drugače ne zna ali si ne upa.
Tisto, česar si navajen in ti zato vzbuja občutek varnosti, ni vedno tisto, kar je zate najboljše. Poznam na primer štiri ločene pare, ki so se razvezali v svojih zgodnjih tridesetih, in večina jih pravi, da so se v bistvu poročili, ko bi se morali raziti. Ampak, po drugi strani, verjamem, da se je bilo potem težje raziti, vendar so bili obenem lahko tudi povsem prepričani, res prepričani, da so poskusili vse, preden so se razšli ... Da je bila to res edina pot. Ali, kot bi temu zdaj rekla jaz, srednja pot. V zvezi ne ostaneš za vsako ceno, vendar je tudi ne vržeš v koruzo za prvim ovinkom.
No, zdaj pa nazaj k parom, ki zvečer ob tablici jedo čips. Kaj če bi eden od njiju naenkrat vstal in rekel: »Vzemiva čips in greva na sprehod po parku v temi!« In drugi bi počasi spustil tablico iz rok in prav tako pest čipsa na pol poti proti ustom, z začudenim izrazom na obrazu, z izrazom, kot da se je pravkar prebudil ...
Pustila bi svoji digitalni prijateljici doma in se brez besed odpravila beli noči naproti. Pogovarjala bi se o ničemer, ampak delo bi dobro in bilo bi tako zabavno in na koncu bi se oba vrnila domov z rožnatimi lički od čudnega vznemirjenja. No, to je tisto, o čemer govorim: ljubezen ne cveti brez nege! Vložiti moraš nekaj truda, da lahko uživaš čas, preživet skupaj, ker – kaj pa je ljubezen, če ni prijateljstvo?!
In, če to zveni kot težko delo ... poplača ga lahko ugotovitev, da ima ta druga oseba prav tako čustva in misli, kot vi. Končni dosežek za uspešno partnerstvo je po mojem ta trenutek, ko dojamete in razumete, da ste skupaj s še enim človeškim bitjem. Z osebo, ki vam daje priložnost, da jo razumete in poznate, čeprav nikoli v celoti, ampak toliko, kot je pač mogoče razumeti in poznati sočloveka.
Prevedla in priredila Nina Pretnar
Preberite še: "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?"
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču