Jana Zornik in Peter Movrin

5. 2. 2010

Lidewij Edelkoort, pogosto imenovana kar Li je veliko ime v svetu mode. Je strokovnjakinja z izjemnim vplivom na prihajajoče modne trende in prav ona je za TALENT 2009 izbrala tudi naša mlada perspektivna modna oblikovalca Jano Zornik ter Petra Movrina.

Jana in Peter sta tako postala prva izmed slovenskih oblikovalcev, ki jima je uspelo priti v izbor 40-ih talentov in ena izmed redkih, ki niso prišli iz katere od priznanih tujih šol. Simpatična modna navdušenca smo povabili na klepet in ju o vsem skupaj malce podrobneje izprašali.

Kako je vse skupaj izgledalo (od trenutka ko sta bila izbrana in nista še nič vedela)

Peter: Jaz sem bil ravno med zagovorom diplome (Naravoslovno-tehniška fakulteta), ko me je druga profesorica obvestila, da sva bila izbrana med 40-imi talenti. Tu ne gre za natečaj, gre le za izbor Li in njene ekipe. Šole v bistvu redno same pošiljajo vse svoje kataloge, ona pa potem izbira. Torej, ta izbor ni nekaj, na kar bi se lahko človek prijavil.

Kako je bilo ob srečanju?

Peter: V bistvu kar se tiče stika z njo, precej brez posebnosti. Bilo je ogromno ljudi, vsi so se drenjali . . Je pa njena ekipa zelo lepo poskrbela za nas od trenutka, koje bilo 14-urno potovanje za nami. Res, strašno so profesionalni in vse pohvale za to.

Niste imeli z li nobenih pogovorov o vašem delu, vaših kreacijah?

Jana: Jaz sem jo vprašala kaj jo je prepričalo na mojem kosu. Odgovorila mi je, da so bile odločitvene vse te linije, kako sem jih izpeljala v abstrakcijo, torej potiski.

Kaj lahko povesta o samih kreacijah? :

Jana: Prvič sem se za razliko spustila bolj v tekstil (ponavadi sem bolj na formi) in sicer ta kos mi je zelo všeč, ostala kolekcija pa bi se po mojem mnenju vedno dala še in še popraviti. (smeh) Všeč mi je bilo tudi, da sem prvič iskala izhodišče iz zvoka, torej iz glasov č, š, ž . . zato je verjetno tudi nastal tak potisk, saj v bistvu nikdar ne veš čisto točno, kakšen bo rezultat na koncu.

Da obrazložim, če bo kaj bolj razumljivo . . Iz oscilogramov, ki jih ustvarjajo šumniki č, š, ž, sem razvila potiske, ki sem jih med seboj mešala, da sem dosegla to motečnost, ki je za šum značilna. Silhueto sem iskala iz tipografije teh treh črk. Ker je jezik živa tvorba, sem to spremenljivost prenesla tudi v oblačila - se pravi, da oblačilu z zapiranjem zadrge spreminjamo videz ter likovno podobo, saj se tako poleg silhuete spreminjajo tudi vidni potiski

Peter: Moja je pa strašno topla (smeh) ima pa poleg še čevlje, ki pa niso bili predstavljeni na razstavi.

Raziskoval sem ribe, torej kot enoto in ribe v skupini, jati in o luskah; kako nanizane ena ob drugo sestavljajo enoto ribe. Osnova iz katere sem izhajal je krog, ki pa to sploh ni bil. Nanizani krogi bežijo v prostor in z obleko ustvarjajo volumen kot ribe, ki se v jati skrivajo, se bojijo, se ustalijo.

Koliko časa sta porabila za izdelavo svojih kreacij?

Peter: Z raziskavo vred nekje 4 tedne, samo šivanje obleke pa je tralao teden dni. Mislim res konstantno, tudi na faks nisem šel takrat, ker sem moral najti pravo tehniko, saj mi je volna od začetka razpadala in sem moral torej iskati rešitve za sprotne težave.

Jana: Jaz bi pa celo rekla, da sem porabila še več, saj sem to sprva delala že za Kulturno Identiteto, tako da sem jo kasneje podrla in nato dodala še popravke, še celoten potisk in še en kup stvari, tako da lahko rečem, da mi je vse skupaj vzelo mesec, ali pa celo mesec in pol.

Lahko svoje delo ovrednotita?

Jana: Uhh, to je težko. (smeh)

Peter: Ja, res je težko. Dejstvo je, da je v tak izdelek vloženega ogromno dela, oba sva kupila materiale, vse ostalo pa izdelala ročno. Jaz recimo barvane kosmiče, ona blago. Pika na i je, da ti iz kupljenega materiala oblikuješ končno formo, ki gre s filozofijo osebnostne note in v vse skupaj je vloženega veliko dela. Cene postavljati je težko.

Jana: Naše delo je pač nekaj, kar se začne že pri ideji in je v bistvu vedno unikat . . vsi ročni vložki so neponovljivi.

Že prodajata svoje idelke?

Peter: Ja, tukaj fakulteta lepo skrbi za nas, saj nam organizira razstave, nekaj njih tudi prodajnih in nas tako promovira. Sicer gre precej od ust do ust zaenkrat.

Jana: Tu in tam kje, ja.

Peter: Mladi oblikovalci se dejansko zelo trudimo, vedno iščemo nove segmente, prodaja se pa v večini nekaj čisto tretjega.

Kakšno se vama zdi stanje na slovenski modni sceni? Napreduje, stagnira, nazaduje morda?

Jana: Oblikovalci so vedno boljši in hodijo v tujino. Kar se na naši sceni dogaja pa ni več tako OK. Večina bi si naše izdelke samo izposojala, ampak mi si pa le od tega težko kupimo kruh. Saj ni nič narobe s tem, le včasih ti na koncu ne ostane nič, razen neprijetnega občutka, da tvojega dela v resnici ne cenijo.

Peter: Ja, s tem imamo veliko težav vsi, ker, kot je rekla Jana, samo od referenc, pa če so še tako odlične in jih seveda cenimo, ne moremo preživeti. No ja, bom tako rekel, da se bomo prav razumeli - recimo, da gre za kakšen dogodek, ki s samimi oblačili niti nima konkretne veze, nikjer te ne omenijo, na koncu pa dobiš oblačila še zapackana.

Jana: Cela filozofija pretirano sloni na tem, da bi morali oblikovalci vse narediti za reklamo. Kar pa v svoji skrajnosti in s človeškega vidika ne more biti okej. Seveda, za nekatere projekte, ki so ti v interesu si pripravljen včasih ogromno storiti in ti je to v veselje, drugo je pa to, da marsikdo to kar nekako izkorišča. Material in vse ostalo je zelo drago, jaz naprimer zapravim vse kar imam za to, da lahko izdelujem stvari. In če na koncu ne dobiš nikakršnega inkoma, potem ne moreš delati boljših stvari, ampak razpolagaš samo s tistim, kar imaš v tistem trenutku. Začaran krog.

Potem se še ne živita od tega?

Jana: Ne, jaz še ne

Peter: No ja, jaz bi na nek način že lahko rekel, da ja.

Kaj pa to zloglasno obdobje recesije?

Peter: Kaj pa vem, jaz vidim to celo tako, da ljudje v krizi pogosto rajši kupijo eno dražjo kvalitetno majico, kot pa pet cenenih.

Jana: Meni se zdi, da so se ljudje nasplošno preveč oddaljili od vsega, vsi iščejo samo tržne niše, se sprašujejo - blišč ali eko ali to ali ono . . meni je bistveno to, da delam to kar čutim. Obleke pa so postale 'cunje', sploh niso več obleke . . popolno razvrednotenje. Preveč se razmišlja tržno in premalo je pristnega.

Peter: Da se ne bomo narobe razumeli . . Jaz zelo cenim hiše kot so Zara, Bershka in podobne, saj mladini dajejo možnost, da se za malo denarja lahko dobro obleče, vendar pa se mi po drugi strani zdi, da bi to moralo biti nekakšno obdobje, ki se mora končati. Torej, da ko se že formiraš v osebnost, poseduješ oblačila, ki jih spoštuješ, ki jih z veseljem daš v omaro in na obešalnik. Tako kot slike . . teh tudi ne mečeno stran, kajne?

Od česa potem trenutno živita? Kaj predvidevata da se bo dogajalo z vama v prihodnosti?

Peter: Jaz trenutno delam pri Almiri Sadar. Pred kratkim je imela Almira razstavo Krinolinije, kjer sva jaz in še Ana Rus dekle delala stajlinge. Sicer pa bi si želel tudi na prakso kam v tujino. Ni mi pomembno kako zveneče je ime, bistveno mi je, da gre za dobro ekipo, kjer bi se veliko naučil. Rajši grem h kakšnemu ne preveč znanemu oblikovalcu in od tam res veliko odnesem, kot pa v znano modno hišo, kjer bom kuhal kave. No ja, nekje je pač treba začeti. (smeh) Trenutno pa je to več ali manj vse; Almira, velikokrat kot stilist priskočim na pomoč, fakulteta in kakšen članek tudi napišem sem in tja.

Ja, med drugim sem razmišljal tudi o magisteriju v tujini. Ampak, če bi se odločil za nadaljen študij ali magisterij v tujini na kakšni od bolj znanih elitnih šol, bi vseeno raje prej pridobil čim več znanja, da lahko potem svoje stvari tam zares maksimalno dobro izvajaš.

Jana: Tudi jaz bi si še želela iti v tujino, na prakso, magisterij . . Trenutno se veliko ukvarjam še z vprašanjem - kam in kako. Nekatere šole imajo to bolj komplicirano, torej če hočeš iti k njim na magisterij, moraš biti že od prej njihov študent. Ne vem še, nimam še čisto izdelanega plana. No ja, pa tako ali tako ne moreš kar tako reči kam boš šel, saj te morajo najprej sprejeti. (smeh)

Torej cilji in plani so . .

Peter, Jana: . . biti nekje, kjer te cenijo.

In divje sanje vsakega mladega dizajerja?

Peter: če bilo tukaj stvari urejene, ne bi bil noben problem ostati. Naravoslovnotehniška fakulteta je vedno boljša! Izboljšuje se v ogromno pogledih, natečajih, programih, razstavah. Res dobiva status. Od tujine bi pa morda izpostavil Pariz, Finsko in morda Belgijo.

Jana: Jaz sem študirala eno leto na Danskem, kjer so stvari popolnoma drugačne. Oblikovalci so cenjeni. Država veliko naredi za mlade oblikovalce, jih promovira in jim tudi finančno priskoči na pomoč. Celotna filozofija je popolnoma drugače zastavljena. Tam je veliko lažje postaviti novo znamko ali se vključiti v podjetje . . Sanje so izbrušen, kritičen tim, kjer je ogroomno kreative, kjer se dobro dela in ni prisotnega konstantnega stresa.

Peter: Saj je veliko slovenk in slovencev uspelo po svetu, pa se o njih tukaj bolj malo govori. In to verjetno z nekim namenom. Vsak naj pazi na svoje ime.

Lahko poimensko izpostavita ljudi v slovenski modni industriji, ki se vama zdijo dobri, hvale vredni in celo odlični?

Oba: Ceni se vsakega, ki se trudi, absolutno! Ampak na koncu ostane le razlika med slabimi in dobrimi izdelki, vse ostalo je potem stvar okusa. Sicer pa z veseljem: Maja Mehle, Maja Zupančič, Nataša Hrupič, Nataša Peršuh, Zoran Garevski, Almira Sadar, Uroš Balantič, Ana Jelenič, Jure Pograjc, Nika Ravnik – NiOka, Anže Kavčič, Dejan Krajnik, Urša Grahovac . . Kot stilisti pa bi rekla Emil Rebek, Danaja Veger, Nina Jagodic, Tina Curk.

Peter: Moram pohvaliti tudi Jano, odlična je! (smeh)

Oba izbranca Li Ekeldorf pa sta skozi pogovor pustila močan vtis o svojih mentorjih, zato se nam je zdelo prav, da jih tudi mi omenimo. Kdo med drugimi navdihuje Jano in Petra? Elena Fajt, Nataša Peršuh, Marija Jenko in Vera Sešlar.

PP

Novo na Metroplay: Tjaša Železnik in Franci Krevh│Najbolj pomembno je, da otroci poslušajo glasbo