Moda je prostor za eksperimentiranje. Osebni stil pa je tisto, kar določa posameznika in izraža njegovo osebno filozofijo.
Izoblikovati svoj okus je danes skoraj tako pomembno kot naučiti zavezati si vezalke. Prej ko ti gre, več spretnosti, kot pokažeš, bolje je. Recept se glasi nekako takole: osnovne modne smernice so na voljo vsem, vsak jim mora dodati še kaj iz svoje garderobe, če najde tudi kakšen vintidž komad iz babičine omare, pa je kombinacija popolna.
Svoj pečat hočejo za vsako ceno pustiti tudi zvezdniki. Rdeča preproga je presegla razkazovanje prestižnih kosov, ob katerih se navadnim smrtnikom cedijo sline in razmišljajo, kje bi si lahko omislili cenejšo različico, postala je igra Pokaži, kaj znaš. Oprava nune, sočna mesna obleka in kopica ponesrečenih kombinacij so samo češnja na vrhu velike bizarne torte, ki je dokaz, da smo priča modno podhranjenim zvezdnikom z debelimi denarnicami.
Posledica kapitalizma ali pač odraz izpraznjene družbe, kjer se je treba znajti v poplavi najrazličnejših izdelkov in opozoriti nase.
Danes je dovoljeno vse. Še tako divja pričeska, ki bi jo pred časom doletele hudomušne opazke, nas ne preseneti več. Nekoč je bila drugačnost greh, danes je zapoved. Greši tisti, ki jo obsoja. Recimo temu svoboda, saj so bili modno pismeni nekoč deležni poklonov, preostali, za katere je pomenila šibko točko, pa so bili obsojeni na propad sivega vsakdana; če so že zbrali pogum in se predstavili s svojo drzno kombinacijo, so poželi salve posmeha ali ogorčenja.
Proti tej filozofiji je pogumno nastopila Matilda Kahl, art direktorica newyorške agencije Saatchi & Saatchi, ki je s svojim imidžem vzbudila različna mnenja.
Najbrž se vam v mislih slika kakšen avantgarden videz, vendar Matilda že tri leta prihaja na delo enako oblečena. Pa ne gre za obvezne kose, od katerih se ne bi mogla odtrgati ali za katere je odštela pravo bogastvo ... Prav nasprotno, odela se je v belo srajčno bluzo in črne hlače. Do tega jo je pripravilo neko – verjetno vsem dobro znano – jutro, ko ni vedela, kaj naj obleče za sestanek.
Dilema, ki moškim morda ne bo nikoli jasna in lahko vzame precej časa. Matildi se je obleka zdela prekratka, vse drugo se ji je zdelo preveč formalno ali preveč dodelano, na koncu je na sestanek zamudila v narobe oblečenem puloverju. Jezna zaradi jutranje blamaže je rešitev poiskala prav pri moških. Ne razumite narobe, posvojila je njihovo filozofijo oblačenja.
Ključ, zakaj moškim redko uspe zamuditi v službo, se skriva v tem, da si zjutraj ne razbijajo glave z vprašanjem, kaj za vraga bodo oblekli, ali se bo vse odeto ujemalo, hkrati dobro delovalo in povrhu vsega izražalo še osebno noto. Matilda si je tako omislila svojo novo uniformo: 15 identičnih belih srajčnih bluz in nekaj črnih hlač. Obleke, ki zahtevajo več pozornosti, so rezervirane za prosti čas po službi.
Za nekatere monotono, za druge pomilovanja vredno, za Matildo ena skrb manj. Umetniška direktorica mora vsak dan sprejeti kup pomembnih odločitev in izbor oblačil pač ni ena od njih.
»Če se pravilno oblečeš, lahko dosežeš vse,« je zgovorna izjava Edith Head, ki tudi sama bije bitke s kaosom v omari. Uniforme so bile le nekaj časa pred tem namenjene prikrivanju razlik med sloji, dodelan stil pa je lahko odlično sredstvo manipulacije. Pravi izbor nas lahko prikaže tako, kot želimo. Spretni modni kameleoni so lahko v istem dnevu profesionalni na delovnem mestu, popoldne ležerni in zvečer glamurozni, pri tem pa zamenjajo minimalno število oblačilnih kosov. Nespretni se lahko kar pod nosom obrišejo, saj so prav slabe kombinacije tiste, ki se zapišejo v spomin.
Pestra ponudba vabi, me pa se počasi spreminjamo v zbiralke, katerih omare se šibijo; ko nastopi trenutek, da bi morale iz vse te zmešnjave sestaviti magično kombinacijo, pa stvar nikakor ni preprosta. Kopičimo kose, ki čakajo, da se bomo opogumile in jih popeljale v beli dan, navsezadnje pa rešitev poiščemo pri preverjenem, varnem stiliranju.
Matildi je uspelo z uniformo, ki pa nikakor ni vsakdanja. Njena izbira je, kot pravi, dovolj elegantna in profesionalna, a hkrati dovolj posebna, da se ne izgubi v množici. Radikalna odločitev ji je tako prihranila veliko skrbi in časa. Celo velika imena modne industrije posegajo po 'uniformah'. Če ste v dvomih, si v spomin prikličite Alexandra Wanga, Giorgia Armanija in Michaela Korsa. Kot bi obiskovali isti razred kakšne zasebne šole, gospodje so vedno od glave do peta odeti v črnino.
Karla Lagerfelda bomo videli v ozkih oblekah z rokavicami in očali, Carolina Herrera rada obleče belo srajčno bluzo, Raf Simons pa se nikakor ne loči od svojega temno modrega puloverja. Razlog za uniformiranje verjetno ni njihova želja po zlitju z množico, temveč kreativni izzivi, s katerimi se modni velikani srečujejo vsak dan.
Zasičenim z najrazličnejšimi kombinacijami najbrž postane slabo že ob misli, da bi morali čas zapravljati še v lastnih omarah. Osebni stil je za uveljavljena oblikovalska imena celo nevaren. Zvezdniki, ki taborijo v prvih vrstah, bi lahko pozornost hitro preusmerili na oblikovalca namesto h kosom, ki si jih bodo omislili v naslednjih mesecih.
Živimo v pričakovanju nove velike revolucije. Vsi tektonski premiki na področju glasbe in mode, ki je bila vedno tesno povezana z glasbo, so za nami. Moda je nekoč pomenila intimen prostor, last posameznika, kjer je potekala komunikacija s samim seboj in s svetom. Danes ji dajemo kulten status, čeprav Johnny Rotten sebe najbrž ni doživljal kot modno ikono. Za posameznike je bila moda sredstvo upora, hkrati pa so tako pokazali, da je mogoče še kaj drugega kot tisto, kar se vsem zdi prav.
Ponovno smo prišli do točke, ko je moda vse prej kot orodje osvobajanja. Paradoks se skriva prav v tem, da si drugačnost ne le lahko privoščimo, celo moramo si jo privoščiti. Morda je prišel pravi čas, da pobrišemo prah z uniform, saj se zdijo logičen korak po uličnem stilu, kjer ob poplavi trendov vlada še združevanje nezdružljivega.
Patti Smith, Jackie O., Anna Wintour in Bianca Jagger, ki jih imamo danes za modne ikone, so to prav zato, ker so razvile svojo uniformo, ki govori namesto njih. Dober model ali prava barva – ni nujno, da je moderna uniforma tako minimalistična kot Matildina, poiskati moramo tisto, ki je videti dobro, v kateri se dobro počutimo in ki nas, kot bi moralo veljati za modo nasploh, osvobaja.
Prevedla in priredila: Sara Jagodič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču