Zdaj, ko se je nadobudna mladež z vso mladostno energijo zagnala nazaj v šolske klopi, razmišljam o šoli. In o tem, zakaj smo šolo vsi tako zelo sovražili. DARJO HRIB
Če bi anketirali nekaj povsem naključnih šolarjev o njihovih izkušnjah v šoli, bi najverjetneje vsi rekli, da je šola bedna. Ne nujno travmatično grozljiva, ampak le bedna, ker jim tako grobo krade čas za selfije in zgražanje nad starši v skupinskih debatah na Snapchatu. Kar se zdi kot povsem normalen uporniški duh, pa vendarle – kaj pa če imajo otroci prav? Kaj pa če je ta odpor, ki ga otroci čutijo, v resnici le zelo iskren namig, da je naš šolski sistem zastaran konstrukt slabih idej in duhamorne inercije?
Sistem za nikogar
Skoraj desetletje je že od tega, v času, ko je nastajala prva sezona oddaje Štartaj Slovenija, mi je podjetnik, ustanovitelj Ustvarjalnika in takrat voditelj omenjene oddaje Matija Goljar, v intervjuju povedal, da je problem šolskega sistema predvsem v tem, da je to stoinvečletni mastodont, ki ga je strašansko težko spreminjati, pa čeprav se številni, ki delajo v tem sistemu, zavedajo, da so spremembe potrebne. Kar se je zdelo smiselno na začetku 19. stoletja, ko so na noge postavili standardizirani učni sistem, ki deluje po načelu tovarne znanja, se danes ne zdi več. V tem sistemu so vsi otroci, ne glede na izhodišča in okoliščine, podvrženi istemu procesu, v katerem se iz leta v leto le poskušajo zapomniti kopico faktov. Stoletje ali dve pozneje se ta pristop vendarle zdi precej okoren in mestoma celo neučinkovit. Tudi zato, ker smo ugotovili, da se tisti otroci, ki jim gre pomnjenje podatkov zlahka, v šoli potem bolj ali manj dolgočasijo, preostali, ki bi potrebovali drugačen pristop, pa se mučijo in trpijo in komajda prebijajo do konca. Zdi se, da način, kako se šolamo, dejansko ne prija nikomur, saj poskuša ustvariti enotnost tam, kjer so razlike v resnici največje – pri otrocih in njihovem razvoju.
Kaj imaš za domačo nalogo?
Kolikor otroci zavijajo z očmi nad dejstvom, da morajo poletno brezdelnost zamenjati za nadležno rutino in težke šolske torbe, ravno toliko se starši nejevoljno pripravljajo na naslednjo rundo dopolnilnega pouka za domačo jedilno mizo. Vedoč, da bodo prek kopice domačih nalog, ki bodo hote ali nehote zahtevale asistenco, na stara leta tako rekoč še enkrat opravili ta razred osnovne ali srednje šole.
Kako pa se vi spominjate domačih nalog? Dodatno breme v dnevu, ko si kot radoživi mulec opravil svoje šest do osem ur dolge izobraževalne obveznosti, potem pa te je, ko si končno prišel domov, čakalo še več šole. Po besedah strokovnjakov na področju izobraževanja domača naloga ne bi smela otroku vzeti več kot deset minut časa za predmet, medtem ko nekateri pravijo, da naj v prvih štirih razredih osnovne šole domačih nalog sploh ne bilo, ker naj bi te menda bolj škodile kot koristile, saj kvarijo zgodnji odnos učenca do šole. Da torej otroci ne bi zasovražili šole, še preden so jo dobro začeli obiskovati, bi bilo torej smiselno razmisliti, da tja do desetega leta iz šole nosijo samo grde risbice in naglavne uši.
V srednji šoli bo vse drugače!
Končno med ta velikimi, preplavljenimi z brstečimi hormoni in mutirajočo kožo, smo tudi mi iz osnovne šole rade volje pobegnili v tisto ta pravo šolo. V srednjo šolo. Polni pričakovanj in željni novih življenjskih izkušenj, pa smo hitro ugotovili, da smo vso srednjo šolo kar naprej utrujeni. Mama je rekla, da od pubertetniške lenobe, foter je rekel, da od pretiranega gledanja za babami, znanstveniki pa so prišli do bolj smiselnega zaključka (ki se ga naučimo 20 let prepozno) in povedali, da je šolski urnik za srednješolce pravzaprav v popolnem nasprotju z njihovim naravnim spalnim ritmom.
Ko smo še optimistična deca, ki kriče tekajo po osnovnošolskih hodnikih, naše telo še ni v hormonskem hurikanu, in zato zaspimo ob normalni uri, da lahko varuška staršem povsem uniči algoritem na Netflixu. Ko se začne puberteta, pa hormoni podivjajo in se melatonin, hormon, ki uravnava naše spanje, začne izločati precej pozneje – menda šele okoli 22. ure. Zato tisti zoprni pubertetnik ob pol desetih zvečer še kar koplje po hladilniku, vi pa bi radi samo zagnali pomivalni stroj, šli v spalnico in se za osem ur onesvestili.
Ker pa se pouk v srednji šoli začne kot vsi drugi v sistemu, morajo neprespani najstniki vseeno vstati zelo zgodaj – še toliko bolj, če je treba pred začetkom prepisati domačo nalogo od piflarskega sošolca – potem pa slediti pouku, čeprav je njihovo telo še v stanju dremeža. Ni čudno, torej, da smo bili v času srednje šole skregani s celim svetom – s šolo, ker smo bili tam pol časa zaspani, s starši, ki so nas obtoževali lenobe, in z učitelji, ki niso razumeli, da smo pravzaprav že nekaj let v neustavljivi rutini prisilne nespečnosti.
Pozabljena ustvarjalnost
Ko vsega naveličane otroke poslušate, kako se jim pri citiranju Krsta pri Savici lomijo glasovi, ali pa ko iz njihovih rok prejmete še en pošvedran glinasti pepelnik, se vam mogoče zazdi, da ure, namenjene ustvarjalnosti, niso ravno najnujnejše za njihovo nadaljnje preživetje v krutem svetu tabelic Excel in davčnih napovedi.
A kar mogoče najbolj zamerim sistemu, ki me je pospremil vse do diplome, je predvsem to, da na tej poti niso bolj poudarjali potrebe po ustvarjalnem izražanju in odkrivanju morda skritih talentov. Ne zato, ker bi bil prepričan, da lahko vsaka kraca postane umetnina, ampak zato, ker ustvarjalne ure sicer res ne naredijo boljših študentov, naredijo pa boljše ljudi. Ko mladež koplje po svoji domišljiji, ko se najgloblje misli in pomisleke in dvome nauči pretvarjati v izrazno kreativnost, bodisi slikanje, fotografiranje, glasbo ali pisanje, postanejo ti otroci bolj razumevajoči, empatični, pomirjeni – postanejo celostne osebe. In mogoče lahko tako odkrijejo, da šola ni samo bedna.
