Ali zakaj smo odrasli še vedno otroci, ki pridejo iz šole in za slabo oceno brez izjeme okrivijo učiteljico. MOJCA ZEMLJAK
»Seveda bi bil ta članek veliko bolj zanimiv in bolje spisan, če me v pisarni ne bi ves čas motila sodelavka, ki veliko preveč govori,« bi se lahko ta hip na primer izgovorila za svoje delo, s katerim nisem najbolj zadovoljna.
A se ne bom. Ne morem se toliko zavesti ali preslepiti, da bi si lahko verjela in s tem prepričala tudi vas. Ne morem vas toliko podcenjevati, saj mi to ne dopušča značaj, zato tudi ne bom uspešna v valjenju krivde na sodelavko. Če bi želela to storiti, bi morala najprej verjeti sebi, da obstaja ta možnost, da je kriva ona (le koliko veščin 'samonategovanja' to zahteva?), ali pa bi morala verjeti, da ste vi tako lahkoverni in površinski, da mi boste na prvo žogo, brez pravega premisleka, verjeli in 'kupili' mojo razlago. Jaz pa se predobro in pregloboko zavedam, da sem za nezadovoljstvo s svojim delom kriva sama. Predvsem pa se zavedam, da mi ne boste kar verjeli na besedo, dokler ne preverite še druge strani zgodbe, torej sodelavkine, in jo na primer vprašate, ali je res kljub mojim opozorilom še naprej motila delo. Vsaj tako je v mojem svetu. Ne spadam torej med tiste sorte ljudi, ki jih po svetu hodi kar precej in ki z lahkim srcem olepšajo in v najlepši luči prikažejo sebe na račun drugih, na katere brez slabe vesti prevalijo vse svoje ne najbolj hvale vredne lastnosti, dejanja, odločitve. Ironično je, da ta sorta ljudi tudi v tem mojem pisanju ne bi prepoznala tega svojega početja, prav zato, ker to počnejo. Njihov sistem je naravnan tako, da avtomatično izključi možnost, da je z njimi kaj narobe, da so za karkoli krivi, da je karkoli v njihovem značaju, osebnosti ali dejanjih slabega. Ta sorta ljudi bo ob branju pač takoj naredila samodejno projekcijo. Na druge.
Ne maram predalčkanj, a vseeno v tem razmišljanju tudi sama delim ljudi. Priznam, kriva sem. (pomežik) Delim jih na tiste, ki se zavedajo samih sebe, in tiste, ki se pač ne. In ki nezavedno ustvarijo nekakšen avatar samih sebe, ki bo v tem svetu 'najbolje prišel skozi'. Vse to je seveda samoobrambno in lahko bi rekli, da jim je skorajda oproščeno, ker se tega ne zavedajo. Nekdo bi jih moral verjetno razsvetliti, ampak vprašanje je, če je za to dovolj pravi prijatelj ali celo strokovni terapevt. Bojim se, da so to tako globoki zapisi in sistemi samoobrambe, ki so se vzpostavili na točki (ali več njih) življenja, ko je šlo človeku za preživetje (psihično, čustveno, fizično), da so postali neizbrisljivi in neuničljivi, saj jih z zavestjo človek sploh ne more več doseči. Tak človek deluje tako, da (v imenu samopreživetja) zmeraj vse prikaže, predstavi, in če je treba, zasuče in priredi tako, da v vsakem primeru izpade 'lep in čist', torej brez slabih namenov, brez slabih dejanj, brez slabih odločitev in izbir, brez slabih lastnosti. A težava je, da mu že iz golega dejstva, da ne verjamemo v človeško popolnost, nekateri ne verjamemo. Tistim, ki silo tega njegovega obrambnega mehanizma občutimo na sebi in obenem preveč lucidno vidimo, kaj se dogaja, kaj ta oseba počne, pa tako preostane le, da se mu – če je to seveda mogoče – izognemo. Nekajkrat sem takemu človeku sicer poskušala pojasniti, da nismo za vse, kar naredi narobe in kar se mu dogaja, krivi drugi, naj raje pogleda globoko vase, zakaj je do tega prišlo, a sem naletela na popolnoma gluha ušesa. Tako močno je to zasidrano tam nekje, nepremakljivo.
Če bi moja bivša kolegica zares slišala in dojela, da za njeno nezadovoljstvo in nesrečo v odnosih niso krivi moški, s katerimi si je delila posteljo, ampak samo in edino ona sama, bi se ji najprej sesul ves svet. O tem sem prepričana. Toda potem, nekoč, v prihodnosti …
bi bilo zanjo morda vse drugače. Lahko bi spremenila način delovanja, čutenja, izbiranja, odločanja in takih moških, s katerimi se ni mogla zares začutiti, ujeti in uresničiti, sploh (na podzavestni ravni) ne bi več videla, opazila, kaj šele vlekla v svoje življenje (in posteljo). A ona danes 'hrčka dalje', vrti se v enem in istem krogu, in ko jo srečam, mi spet reče: »Res ne vem, kaj je narobe z vsemi temi kreteni, nikogar normalnega ni več na tem svetu. Spet sem verjela, da sem srečala enega, ki me bo osrečil, a se je še enkrat izkazalo, da takih pač ni. Kdaj bom to dojela?« Težko jo poslušam, priznam vam, najraje bi se obrnila in tekla proč, kar me nesejo noge. Večkrat sem namreč poskušala s pogovorom dobronamerno poseči v to njeno razmišljanje, da bi mogoče opazila lastne samoškodljive nastavitve, a sem na koncu vselej obupala. Sicer je ob mojih besedah kimala, a je kimala samo iz vljudnosti. V resnici je kimala edinole svojemu obrambnemu sistemu, brez katerega bi si morala pogledati res globoko v oči in priznati, da iz neznanih razlogov (konkretno brskanje po podzavesti ali že po odnosu z mamo in/ali očetom bi jih verjetno naredilo znane) sama izbira moške, ki z njo delajo kot svinja z mehom. Kajti nihče je ne sili s pištolo na glavi, naj se z njimi spentlja. A to (si) priznati je zanjo očitno nemogoče, zato še naprej ponavlja ene in iste napake, zaradi katerih bo verjetno vedno nesrečna. Tega preprosto ne zmore in okriviti druge je zanjo edina znosna in predvsem najlažja pot, ki jo je znala ubrati. Če je kriv moški, ona sama pri sebi in pred drugimi izpade žrtev oziroma vsaj neodgovorna za nastalo situacijo. Dlje ali globlje ji ne seže.
Ravnokar sem zapisala še eno besedo, ki se mi zdi zelo pomembna. Odgovornost. Tudi če malo pozabimo na vse prej povedano in na globoke travme iz otroštva, ki so krive za človekov beg od sebe prek trupel, se lahko marsikdo prepozna vsaj v tem. V prelaganju odgovornosti. Najlažje je seveda breme preložiti na ramena drugega. Slabo sem opravila delo, ker je bila sodelavka v pisarni kljub mojim opozorilom res glasna, čas do zadnjega roka oddaje pa je prehitro tekel. Krasno. Kajne? Pa smo oprani krivde in neodgovorni za lastno neuspešno delo. Kot sem vam rekla že na začetku, sama ne morem toliko podcenjevati niti sebe niti vas. Seveda bi mi rekli: »Zakaj pa ji nisi bolj odločno in jasno povedala, da potrebuješ mir?« In moj za lase privlečen izgovor bi bil razkrinkan. Za slabo opravljeno delo sem odgovorna edino jaz. In, veste kaj, ko to zapišem, občutim neverjetno svobodo. Prevzemam odgovornost in se s tem premaknem s točke. Breme – nasprotno, kot bi pričakovali – izgubi vso težo. Moja pot gre od tu lahko samo navkreber, proti vrhu, kajti možnost sem dala vsem mogočim izboljšavam.
In še namig: Ko se boste zalotili, da nekoga za nekaj krivite ali na primer kritizirate, se ustavite in vprašajte, ali je to res upravičeno ali se za tem skriva projekcija lastnih napak. Pogosto krivimo in kritiziramo prav tiste, v katerih kot v ogledalu vidimo sebe. To je zelo prikladno, saj tako najbolj preprosto preusmerimo pozornost s sebe. In tako se nam ni treba spremeniti. Kajti spremeniti sebe je težko delo, včasih za to ni dovolj eno samo življenje. A meni se zdi neprimerljivo težje za seboj vleči vso tisto prikrito prtljago, ki vam jo sproti nalaga prelaganje krivde na druge in neprevzemanje odgovornosti.
Fotografije: Profimedia
Preberite še: To so poletne modne destinacije, ki jih ne gre spregledati
Priporočamo tudi: To so najboljši anticelulitni napitki po mnenju nutricionista: Upoštevajte najboljši čas uživanja napitkov in si zagotovite optimalne rezultate
Novo na Metroplay: "Oglaševalci imamo ogromno odgovornost do jezika!" | Medeja Kraševec Žnidarec