Delati moraš dvakrat več kot vsi drugi. Stavek, s katerim so me kot prvošolko na prvi dan vstopa v takrat družinsko podjetje pospremili starši. Bilo je nekako tako, kot bi me porinili čez rob olimpijskega bazena, v katerem sem morala brez osnovnega plavalskega znanja ostati nad gladino. Zajela sem sapo in v zahvalo strašanskemu apetitu po kariernem razcvetu sem desetletje zatem 'prikravlala' do tega, da moje delovno tihožitje (ko to ob redkih, a dragocenih trenutkih celo je) vsake toliko časa prevetrijo novinarski pripravniki. V pisarno je vstopil novi val – generacija Z. NEJA DROZG
Suvereno se drznim pohvaliti, da sem predstavnica poslednje generacije, ki je odraščala z od asfalta oguljenimi koleni, od zemlje umazanimi dlanmi in brez nadležnega mobilnega podaljška v rokah, ki nam cvre možganske celice. Ne znam (in priznam, malce tudi nočem) si predstavljati, kako drugačno bi bilo v nasprotnem primeru rano otroštvo nas milenijcev, otrok blaginje 90. let prejšnjega stoletja. Naše naslednike, plod recesij, pandemije in vsesplošne negotovosti, pa je oblikovalo obdobje radikalnih sprememb. Na prvo žogo bi verjetno pomislili, da bodo ovire ambiciozno premagovali vsepovprek, a se precej raje ugnezdijo v varnem zavetju pasivnega vsakdana. V njih vsako leto opažam bolj bledo senco svojega mladostniškega plamena. Vrag ni vzel samo šale, ampak tudi požrtvovalni nagon, ki smo ga nekdaj imeli za samoumevnega. Želijo si instantnega uspeha. Takšnega, ki se zgodi čez noč in ne pozna zaporedja stopnic. Ne razumite me napak – to seveda ni pravilo, je pa precej pogosta praksa. A če že pogrešam delovni zagon, le s težavo dohajam njihov slog – slog razmišljanja, govorjenja, oblačenja. Slog življenja nasploh.
Zato nočem niti pomisliti, kaj si one kot o mentorski vodji mislijo o meni. Strašno se bojim, da sem zanje zaprašena tridesetletnica! Ali, še huje, morda za mojim hrbtom na skrivaj zavijajo z očmi in me želijo zaradi staromodnih idej po hitrem postopku posesti na vlak za kameno dobo. Grozno. A če smo že mi vsakega profesorja, ki se mu je na glavi pojavil siv las, oklicali za fosila in ga želeli poslati v penzion, jim nimam pravice očitati prav ničesar. Nadejanje, da sem vsaj približno moderna in na tekočem s časom, me je tako ugriznilo v zadnjico hitreje, kot sem mislila.
Že ob poslušanju njihovih pogovorov se mi zdi, da bi prej kot sleng dveh ljubljanskih najstnic razumela jezik avstralskega domorodca. V svojem besednjaku so vzgojili toliko besednih zloženk, da jim ne parira niti urbani spletni slovar. No, kako bi denimo nam, tehnološkim dinozavrom, brez žepnega priročnika sploh prišlo na misel, kaj je rizz. Ste vedeli, da je gramatična enačba, ki Z-jevcem skače z jezika, okrajšava za besedo karizma? Jaz tudi ne. Za nameček jo je Univerza Oxford leta 2023 razglasila še za besedo leta. Vse to je dovolj, da mi nekje v zaprašenih kotičkih spomina začne odzvanjati melodija verza pesmi Marjane Deržaj in Staneta Mancinija: Oh, kako sva (smo) si različna(i) …
Če odgovorim na vprašanje v uvodu: ja, ob njih se počutim pošteno zarjavelo. Tako zelo, da sem se iz ženske, ki ob načetih pogovorih o strahu pred staranjem nikoli ni dvignila roke kvišku, prelevila v žensko, ki se je začela dobro zavedati, kaj kažejo kazalci njene biološke ure. Videti sem sicer mlado, a sem očitno daleč od tega. Ob naših pripravnicah se počutim, da jih le s težavo dohajam. Prav sopiham za njimi! Srce me zaboli samo ob misli na to, da sta se ob meni tako počutita moja babica in dedek. No, pa saj ni bilo nikoli drugače in verjetno bi kakšen štiridesetletnik prodal dušo za moje 'lagodno' življenje – brez predirljivega otroškega joka ob štirih zjutraj, pokakanih plenic, hipoteke in kredita. V tem trenutku me tolažijo samo opazke, da sem videti mlajše, kot pravi emšo na papirju. Globok priklon čudežnim močem genetike! Vse drugo pa se lahko nadoknadi (in izboljša).
Tako je moje osrednje poslanstvo pri delu z vzhajajočimi ustvarjalkami vsebin spodbujanje njihovih miselnih tokov in samoiniciativnosti. Na srce jim položim, da lahko v okolju, katerega geneza že sama po sebi prekipeva od kreativnega naboja, spretno ujamejo tudi svojega.
Ne glede na spreminjajočo se naravo generacij, ki prestopajo naša vrata, se nekaj ni spremenilo – znajo me opomniti (in predvsem učiti), da se življenje lahko zajema tudi z lahkotnejšo žlico. Priznam, s kančkom neškodoželjnega zavidanja opazujem brezskrbnost njihovega značaja in se ga trudim povzeti. Verjemite, ta mojstrsko celi tisto zarjavelost na prvo žogo. V njihovih očeh si njihova vzornica. Si zrela, odrasla, stabilna. Nekdo, ki (če nič drugega, vsaj na videz) uspešno prepleta niti življenja, ima vse pod nadzorom in ga nič ne more pahniti iz tira. Niti zasoljene položnice, dohodninske napovedi in aktualna stanovanjska problematika.
Oni rastejo z nami in mi z njimi. Če bo vsaj eden od mojih opomnikov, kako krmariti barko po razburkanem kariernem morju, padel na plodna tla, bo moje delo opravljeno z odliko. In nekje v globočinah lastne empatije se, ko na moji delovni mizi v znak zaupanja odložijo še kakšno osebno tegobo, prebuja materinski občutek. Je sploh kaj lepšega kot biti v očeh mladostnika vse to, kar želi postati sam?
Fotografija: Profimedia
Preberite še: Anne Hathaway dokazala, da je največji trend čevljev zadnjih dveh poletnih sezon vse močnejši. Že imate svoj par?
Priporočamo tudi: Edina majica, ki jo lahko nosite čisto vsako poletje, in ste v njej vedno videti šik in modno
Novo na Metroplay: "Svojo otroško igro dajem na papir." | Hana Stupica in Urška Križnik Zupan