Navidezno določanje opravil v gospodinjstvu ni vzorec, ki si ga je izmislil kak domišljav scenarist ali umetna inteligenca. Je nekaj, kar v partnerski zvezi živimo vsak dan. DARJO HRIB
Ona sedi za mizo v jedilnici. Nekaj tipka in z zgrbančenim čelom strmi v zaslon prenosnika. »Kaj pa je tista vreča s plastiko na hodniku?« vprašam z okoli 85-odstotnim prepričanjem, da odgovor že vem. »Za v smeti,« odvrne, ne da bi dvignila pogled. »Okej … razumem, da niso igrače za mačje zavetišče, zanima me, zakaj je že dva dni na hodniku,« nadaljujem, zdaj že iz čisto mazohističnega vzgiba, da vidim, če me bo zaključek zelo ali še bolj razkuril. »Ti po navadi odneseš smeti dol, tako da ne vem, zakaj je vreča še vedno tam,« izstreli, še vedno strmeč v zaslon. Zavzdihnem in sam sebi prikimam. Ne zato, ker sem vedel vse odgovore, še preden sem postavil vprašanja, ampak zato, ker me prešine spomin na TED-predavanje pisateljice in podjetnice Tiffany Dufu, ko sem bil prvič seznanjen z izrazom navidezno delegiranje oziroma navidezno določanje opravil. Menda se dogaja tudi v podjetjih, je pa nedvomno najbolj očitno v partnerskih zvezah, kjer je vir nešteto prepirov.
Vzorec navideznega delegiranja je situacija, ko opazimo in vemo, da morajo določena gospodinjska opravila biti opravljena, ampak jih mentalno dodelimo partnerju oziroma partnerici. Razlog niti ni pomemben – morda se nam zdi, da naloge ne znamo, ne moremo ali se nam je ne ljubi opraviti, morda pa le mislimo, da nam ta dela ne pripadajo – pomembno je le, da ko ta naloga ni opravljena, čutimo jezo, ogorčenje ali začudenje, da se navodila, ki jih nikoli nismo podali, niso upoštevala. Ta vzorec je, če upoštevam še zgodbe prijateljev in prijateljic, prisoten v čisto vsaki partnerski zvezi. Ko partnerja živita skupaj, njuno sobivanje namreč povsem avtomatsko zahteva, da sta oba na preži za stvarmi, ki jih je treba postoriti po stanovanju, hiši ali okolici, ne da bi morala drug drugega na to opozarjati. To pa je izvrstno kotišče za najbolj sočne družinske prepire.
Ti prepiri so posebni zato, ker imata v bistvu oba partnerja prav. In če sta tista sorta oseb, ki ne popusti, lahko ti prepiri prerastejo v prave interne vojne, tihe maše in dolgotrajne zamere. Kako to, da imata oba prav? Ker ima v scenariju navideznega delegiranja na eni strani partnerica vso pravico biti jezna, saj ne bi smelo biti obvezno, da njemu črkuje vsa opravila, ki jih je treba opraviti, na drugi strani pa ima partner prav tako vso pravico biti jezen, ker ne more brati njenih misli in vedeti, kaj ona bi in česa ne bi postorila sama.
Kdo delegira in kdo bere misli
Mimo vseh morebitnih šovinističnih zaključkov se verjetno lahko strinjamo, da v večini gospodinjstev ženske pretežno navidezno delegirajo, moški pa so strašansko neuspešni pri branju misli. Ona se zgraža, ker stvari niso narejene, on jamra, ker mu jih nihče ni pokazal s prstom. Tudi v najbolj utečenih razmerjih, kjer so gospodinjska in starševska opravila na prvi pogled odlično razdeljena, vedno obstajajo vsaj majhne, subtilne neenakosti. A to je povsem naravno.
Sistem delovanja v razmerjih je zelo univerzalen. Moški recimo dobimo pohvalo, če 'pomagamo po bajti', kar v prevodu pomeni, da smo končno le zamenjali vse žarnice na stopnišču, popravili škripajočo kljuko ali usposobili nedelujoč internetni usmerjevalnik – torej, da smo naredili nekaj več, kot povprečen moški –, ženske pa so na drugi strani ves čas obremenjene z vsem, kar je še treba storiti. Sociologi temu pravijo zaposlenost s skrbmi, pojav pa opišejo kot nenehno, sicer lažjo obliko anksioznosti zaradi vseh obveznosti, ki zadevajo dom in otroke. V tej, recimo temu kar poklicni zaskrbljenosti ženske ves čas razmišljajo, kaj je še treba postoriti, moški pa te stvari, če jih še nimamo avtomatiziranih, ignoriramo, dokler ne dobimo jasnih navodil, da je nekaj treba opraviti.
Študije parov so to potrdile pri ljudeh iz tako rekoč vseh socialnih okolij. Ne glede na okoliščine, finančno zaledje, količino prostega časa in druge parametre je pač tako, da ženske (sploh mame) pišejo sezname opravil, moški (torej očetje) pa potem s teh seznamov izbirajo, kaj bodo naredili. Problem navideznega delegiranja pa ni le v tem, da je navidezno, ampak tudi, da gre za – hja, delegiranje. Ker je dinamika na koncu točno takšna kot v službi, kar pomeni, da vedno pride do prepira glede odgovornosti, če gre pri opravljanju obveznosti kaj narobe. Če vprašate kateregakoli moškega, breme odgovornost nosi tisti, ki je obveznost delegiral, in ne tisti, ki se je vendarle lotil popravljanja vrat, potem pa ta le še bolj škripajo – menda bi oseba, ki predaja opravljanje naloge, morala vedeti, kdo je najprimernejši zanjo.
Kompromis standardov
V gospodinjstvih je na koncu bistveno predvsem to, da so stvari narejene. Pari moramo nekako najti zdravo ravnotežje med vsem, kar mora biti opravljeno, in tem, kar dejansko je opravljeno. Občutek, da bomo prej ali slej zdrobljeni pod težo vse bolj polnih seznamov obveznosti, je občutek, ki si ga delimo vsi pari in predvsem vsi starši v novodobnih življenjih, ki so ob običajnih gospodinjskih opravilih nasičena še z aktivnostmi, krožki, druženji in hobiji.
Par na tej točki stopi skupaj, da najde smiselno rešitev. In ta je običajno le ena – oba morata opustiti idejo, da lahko vsak po svoje definirata, katere obveznosti so dejansko nujne. Dobro veste, da partnerja pogosto gojita različne standarde povsem osnovnih gospodinjskih opravil, recimo to, kako hitro je treba cunje pobrati iz sušilca, kako pogosto je treba sesati, koliko časa lahko vztrajamo pri posodah v pomivalnem koritu, preden jih zložimo v stroj, koliko svetlobe se še lahko prebije skozi okno, preden jih je treba pomiti.
Dokler so ti standardi še znotraj razumnega, vztrajanje pri deljenju odgovornosti ne bo vodilo drugam kot v prepire (ne more en partner imeti višjih standardov in vztrajati, da je odgovornost za doseganje teh standardov deljena), a je določene stvari, ki niso absolutno nujne – recimo loščenje parketa, ker se parket mora svetiti ali pospravljanje preveč nakopičene omare – preprosto treba izpustiti. In dovoliti, da se jih eden ali drugi partner loti, ko se jih pač loti.
Fotografija: Profimedia
Preberite še: Vesna Milek za delovno priložnost nosila obleko s tie-dye vzorcem in japonkami, vendar je pri tem še vedno uspela delovati elegantno (Vemo, zakaj!)
Priporočamo tudi: To so najudobnejše sandale, na katere to poletje prisega Severina!
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?