Selitev v novo stanovanje je velik dogodek in običajno korak v novo življenjsko epizodo. Tudi korak k osamosvojitvi, denimo, kot je ta doletel mene pred mnogo leti. NEJA DROZG
Moj prvi dom je postal moje varno zavetje v pobesnelosti odraščanja, v katerem sem mojstrsko ulovila svojo rutino. Niti pomislila nisem, da bo napočil čas, ko bo – sicer nekaj rojstnih dni in skupnih načrtov za prihodnost pozneje – padla odločitev: selitev v novo gnezdo. S takšnim korakom je običajno povezana poplava sitnosti, a mene je bolj kot logistika brzdanja stare krame skrbela čustvena navezanost nanjo. Ja, prav ste slišali.
Trdnosti temeljev tega varnega zavetja in empatiji njegovih štirih sten je v šestih letih uspelo prenesti (in olajšati) številne življenjske prelomnice. Moj dom je imel značaj nekakšnega tihega, neobsojajočega opazovalca, ki je znal sprva dihati z mojo (ne)ukročeno mladostniškostjo, se pozneje s pomočjo premišljenih estetskih dotikov prilagajati duhu časa, nato pa tudi odražati moje postopne korake v dobo odraslosti. Morda se sliši hecno, a stanovanje je dobilo svojo osebnost. Spreletelo me je dognanje, da bodo v trenutku, ko bodo njegov prag zapustili dragoceni predmeti, prežeti z nostalgijo, postopoma začeli bledeti spomini, ustvarjeni med njimi. Hja, če si dovolimo malenkost hudomušnosti, človek hitro spozna, da se lahko naveže celo na svoj kavč, ki ga je kupil na razprodaji (da ne bi kdo slučajno pomislil, da ga je njegova cena prikrajšala za udobnost – premogel je vrhunske tehnike sproščanja in bil sposoben prav vsakega gosta v naročju pahniti v stanje spalnega transa), ali pa miniaturni pralni stroj, ki je že komajda dohajal nočne izmene. Olajševalna okoliščina ni bil niti moj partner, ki si je v klasičnem moškem zanosu racionalnosti (zaman) prizadeval omiliti mojo otožnost z argumentom, da gremo s selitvijo na bolje. Za trenutek sem si celo drznila pomisliti, da me kot poznejši vseljenec v stanovanje itak ne more zares razumeti. Tega čustvenega hudiča je bilo pač treba odločno prijeti za roge, in to čim prej. No, pa pojdimo na bolje!
Nastopil je čas za realizacijo. Lahko si predstavljate, da sem do selitve gojila približno takšen odnos, kot do zoprnega obliža, ki ga mora človek s strašno brzino odlepiti od stare rane. Dejanje je neizogibno, a nujno potrebno, četudi je treba stisniti zobe. In pošteno smo jih stiskali. Niti pod razno namreč ne spadam v klub serijskih zbiralcev stare krame, a količina navlake, ki se je tako hinavsko zaredila v vse kotičke majhnega stanovanja, je že mejila na skrb vzbujajočo. Hinavsko zato, ker so v tem ličnem domovanju naposled svoj poraz v bitki s pakiranjem priznala celo oblačila, ki so svojemu namenu nazadnje služila na maturantskem izletu. Dokler se človek ne prepriča na lastne oči, težko verjame, kakšna bremena preteklosti zmorejo prenesti predali in omare. Da o tem, kaj vse me je še čakalo v zaprašeni kleti, niti ne izgubljam besed. A dovolite mi, da se pohvalim – od tega, da sem na začetku postopka selekcije stare šare trpela za groznim ločitvenim sindromom (naj me vzame vrag, da bi se znebila starih plišastih igrač, ki so podlegle zobovju kosmatinca bratove bivše punce), sem hitro prišla do zaključka, da pravzaprav ne potrebujem nič, kar ima 'pretečen rok' uporabe. V koš je neusmiljeno romalo vse, kar mi je prišlo pod roko. Nemalokrat sem skorajda podlegla skušnjavi, da bi mi bilo zaradi sentimentalnosti predmetov nekoč žal, a verjemite – na zgoraj omenjene pasje procesije nisem niti pomislila, odkar sem doma na novem naslovu. 14 dni sem lahko brez vsakršne slabe vesti opustila vse vaje za biceps in triceps in si prisegla naslednje: dovolj je bilo (dobesednega) pometanja pod tepih! Pot do selitvene katarze je bila tako sila trnova. Niti ne upam pomisliti, s kakšnim 'scuzanim' videzom in metlo v rokah sem nekega večera pričakala soseda v dvigalu. S pomilujočim pogledom mi je namenil spodbudno opazko: "Samo še tole, pa je konec, a ne?" Iz njegovih ust v božja ušesa. Dovolj je bilo stare šare, selitev je čas za nove začetke. Ko je bila odnesena še poslednja škatla z arhivom starih zgoščenk, sem od sodelavke v pisarni prejela kompliment, da sijem kot cvetoča orhideja. Kakopak, tisti zoprni obliž je bil odstranjen, pohištvo pa tudi. Dvojna zmaga!
Danes mi še sebe uspe nasmejati ob tem, da se že po skoraj enem mesecu bivanja v novem stanovanju še vedno premikam po prstih kakor slon v trgovini s porcelanom. Blazine na fotelju vsak večer poravnam na milimeter natančno, kristalno vazo na jedilni mizi pa tudi. Kot največji naravni sovražnik prašnih delcev se vanje srdito zaženem že ob jutranji zarji, ko jih iz spalnice zasačim na parketu. Če bo šlo naprej s takšnim tempom, bom kmalu začela spominjati na mame (in jih predvsem razumeti), ki s sesalnikom v soboto zjutraj kakor orkan planejo po hiši.
Počutim se, kot bi v nekaj tednih odrasla za nekaj let. V najboljšem pomenu te besede. To ni več tisto mladostniško stanovanje, v katero je zakorakalo zeleno dekle brez začrtane rdeče niti, kam naj jo odpeljejo naključja – to je dom, ki je pripravljen napisati zrelejša poglavja. In občutek je zdaj naravnost fantastičen.
Vrstice tega stanovanjskega čustvenega izliva že nastajajo na novem balkonu. Ne pomnim, kdaj prej mi je beseda s tolikšno lahkotnostjo stekla z jezika. Naj bo to v poduk, da človek vzklije v okolju pozitivnih sprememb in se jih tudi navadi – kot (upam) tudi hrupnih sosedov. Par srednjih let nama v znak dobrodošlice ni postavil buteljke na predpražnik, temveč se je s tolikšno vnemo lotil prenove vrta, da se namesto ptičjega žvrgolenja prebujava ob zvoku prekladanja desk, ropota kladiva in brušenja lesene ograje, popoldne pa vihava nos ob vonju zažganih ražnjičev in njunega glasnega špetirja. In da ne bo vse tako črnogledo, naj potešim vašo radovednost. Vas zanima, kakšno usodo je doživel moj otožni sivi fotelj? Ker je tudi nova lastnica hrepenela po svežih začetkih, se ga je želela znebiti po hitrem postopku. Srečno naključje je hotelo, da je dobil hvaležnega novega lastnika – mojo dobro prijateljico. Obljubila je, da bo pri njej nadaljeval svoje poslanstvo domačega terapevta in da sem na njem več kot dobrodošla. Konec dober, vse dobro. Naj živijo spomini!