Iz revije: Ko sanjske počitnice razkrijejo kruto realnost

Občutek, da se ne morem vrniti domov, me je okupiral in paraliziral tam nekje četrti dan morskih počitnic, ki sem jih letos namenoma organizirala kot popolno dolgočasje. Morala sem si odpočiti po turbulentnem delovnem letu, ki je seveda vključeval tudi druge družinske in čisto osebne pretrese. Čisto preveč vseh mogočih impulzov in dobesedno 'crknjeni' možgani, kot sem se zadnje mesece pred dopustom večkrat opravičila prijateljicam in sodelavcem, ko se nisem mogla spomniti prave besede. Jaz, jezikoslovka! Demenca? Novodobna izgorelost? Nič od tega, samo moja osebna preutrujenost, ki je ne želim poimenovati s splošnim pojmom ali diagnozo. Personalizirana preutrujenost, ki so jo povzročili specifični, samo moji razlogi, pogoji, situacija. (V sodelovanju z mojim karakterjem!)

Bilo je precej neprijazno leto, sicer nič zares tragičnega, tako, popolnoma življenjsko, ampak vseeno neugodno in predvsem naporno. O tem priča tudi dejstvo, da si od prejšnjega do tega poletja nisem privoščila niti vikend oddiha. Prav vse to pa je vodilo do te psihične in fizične blokade, ko sem na morju pomislila na vrnitev v nemodro laguno (berite domov, v 'kruto' realnost). Ob misli na to mi je postalo slabo, vdihi pa so ostajali nekje na polovici svoje poti. Še nikoli prej ni bilo dihanje tako težek in zavesten proces.

Najbolj zanimivo pri tem je, da če ne bi odšla na ta dopust, bi mi bilo v tej 'kruti' realnosti še vedno vse popolnoma sprejemljivo in znosno. Tam v neznosni vročini nekje ob morju pa je postalo – no, neznosno. "Ne morem nazaj," sem rekla mojim trem najbližjim kak dan ali dva pred načrtovano vrnitvijo domov in šele po njihovem odzivu sem videla, kako zelo resno mislim.

Nihče me ni vzel neresno. Očitno sem tako čutila in mislila res resno. V dokaz so se mi ulile še solze. In to ne tiste običajne, ki se naberejo v kotičkih in začnejo po polžje polzeti po licih, meni je obraz v hipu zalil slap Savica. In kar ni in ni prenehal teči. Vsak po svoje so me začeli tolažiti, a nikomur ni uspelo. "Pomisli na to, da boš s Tino klepetala ob rižoti z jurčki." Ne, ne pomaga. "Pomisli, kako bova zavita v odejo gledala tvojo najljubšo serijo in ti bom masiral stopala." Ne, na žalost, nič … "Pomisli na jesensko listje, ki vsakič iz tebe izvabi otroka." Tudi nič. Da bi pomirila vsaj njih, sem se na silo nasmehnila, naj mi zvežejo roke in noge ter nesejo v avto pa bom gotovo šla domov, ampak izključno zaradi njih oziroma ker mi zvezani drugega ne bo preostalo. Takoj ko sem to v neposrečeni šali izrekla, sem zaslišala močan podton lastnih besed. "Ne, to ni v redu," je rekla starejša hči, ki ji je pri 16 letih jasno, da moraš najprej poskrbeti zase, če želiš poskrbeti za druge. "Mami, nekaj boš morala spremeniti, ko pridemo domov."

Vprašajte me zdaj, če sem jo poslušala in upoštevala. Sprva ne. Kot vakuum me je, ko sem vstopila skozi vrata našega doma, potegnilo nazaj v isto stanje, v kakršnem sem skozi ta ista vrata odšla s kovčkom v roki. Brez veselja, brez pričakovanj, omrtvičena in otopela. Avtomatično sem pospravljala stvari z morja, brez čustev sem očistila visečo mrežo iglic in začela hišo pripravljati na nov, realen dan. Mislila sem, da s tem pripravljam tudi sebe in da so vsi težki občutki z dopusta pozabljeni, a – na srečo – ni bilo tako. Na srečo, saj bi drugače vse ostalo na isti točki, to stanje od prej pa ni vključevalo pomirjenosti s sabo, notranjega miru, optimizma, zaupanja, veselja do življenja. Vseh za osebno zadovoljstvo potrebnih sestavin. Takoj ko so v nosnice zavile note našega doma, me je sicer res potegnilo v vrtinec starih občutenj, a ko sem se naslednji dan zbudila, so solze ponovno začele teči, še preden sem odprla oči.

Hčerka ima prav. Nekaj moram spremeniti, lastno življenje se mi dobesedno upira in ne morem niti nočem ga več živeti takšnega. V tistem trenutku sem bila hvaležna počitnicam, spremembi okolja in vsakdana, možnosti, da sem iztirila iz rutine, se zabila v lastno steno ter spoznala in ozavestila, da tako ne gre več.

Danes, mesec dni po vrnitvi domov, lahko rečem, da ne gre čez noč. Sprememba sebe in okoliščin, tako svojega dojemanja stanja in odzivanja nanj kot sprememba dejanskega stanja, ki sledi spremembi sebe, je proces, ki ne teče linearno in je včasih v ritmu en korak naprej, dva nazaj vse skupaj videti kot Sizifovo delo. A lahko na primer že sedim na domači terasi in mirno diham, tudi če posoda tisti isti hip še ni v pomivalnem stroju in najmlajše naše še nisem vprašala, kdaj jo moram peljati na dodatni trening odbojke pred pomembno tekmo. Napredek za nekoga, ki ga je nekje na poti skozi življenje obsedla misel, da je zguba, če v hiši ni vse ves čas urejeno in predvsem pod kontrolo. Ob polnem delovnem času, seveda. Ker kaj? Ker v nasprotnem primeru nisem dobra žena, mama, gospodinja? Ne znam si odgovoriti, zakaj bi bile te vloge v perfekcionističnem smislu sploh tako zelo pomembne za moje dobro počutje. Ne bo se podrl (moj) svet, tudi če se kuhinja ne blešči in če hči malce zamudi. Bom pa si tako malo odpočila in pozneje bo vse skupaj lažje postoriti. In moji možgani bodo manj napeti, potem ko bom vdihnila nekaj svežega zraka brez primesi čistil in večnih skrbi.

Ta obsedenost s kontrolo in urejenostjo me je ujela nekje na poti od partnerskega življenja do materinstva, ker če boste vprašali mojo mamo, vam bo povedala, da je bila moja najstniška soba vse prej kot svetišče čistoče, akademska zamuda v času študija pa je bila zapisana kar na mojem urniku. Srkam limonado z meto in nočem vstati, ko me po hrbtu poboža slaba vest. Aha, to je to, jo prepoznam, ozavestim in sprejmem. Ne boš me, ker niti ne razumem svojega greha. Sedeti in ne delati nič? To je ta greh? V mojem sistemu že, kajti to sem spoznala tam daleč ob morju na neki drugi terasi. Ko sem prvi dan na njej samo ždela (utrujena sedela in zamaknjeno občudovala razgled na prostrano morsko vesolje), na mojih ramenih pa ni ždela nobena obveznost ali dolžnost, sem – ko sem se iz odsotnosti zbudila v prisotnost – namesto da bi uživala v trenutku, postala grozno nemirna. Ne nemirna, prelahka beseda, postala sem nervozna. To stanje je trajalo tri dni, nadaljevanje pa že poznate.

Hvala, torej, razgledu na morje, ki mi je s svojo brezmejnostjo odprlo oči in razgled nase in vase. Postavila sem si meje, ki so mi vzele prostor za dobro počutje, uživanje v življenju in uresničevanje sanj. Zdaj jih počasi rušim in dihanje je postalo spet naravni, samodejni proces.

Novo na Metroplay: “Če narediš veliko, lahko izbereš najboljše” | DAVID TAVČAR, ELLE DEKOR 2024