1. marca smo praznovali dan komplimentov. Sama nisem bila praznično razpoložena, saj komplimentov nikoli nisem marala. Do zdaj. MOJCA ZEMLJAK
Strokovnjaki za psiho bi imeli o tem gotovo marsikaj povedati, od tega, da trpim za slabo samopodobo in negotovostjo ter nezaupanjem drugim in sebi, do tega, da se bojim visokih pričakovanj in sem raje siva miška. Lahko vse to drži, a kriva je tudi človeška narava sama. Ti mi podariš kompliment, jaz se vprašam, kaj hočeš v zameno.
Bom ponazorila z izkušnjo iz mladosti. Z žurerskimi prijateljicami smo imele navado, da smo večere začenjale v središču Ljubljane v katerem od finih lokalov, nato pa smo se že malce okajene sredi noči preselile na obrobje mesta, kjer je bilo dovoljeno skorajda vse, če si se ob tem le skrajno zabaval. V enem od teh naših nomadskih večerov me je v finem lokalu ogovoril fant – s komplimentom: »Hej, ti pa zgledaš, kot da so se nate usule vse zvezde z neba.« Še zdaj se spomnim njegove zaprepadenosti, ki sem jo le za hip ujela, ko sem zavijala z očmi, prhnila in se s silo obrnila stran, kot da me je na smrt užalil. Ampak saj me je. V tistih letih, ko sem se imela za mlado intelektualko, je bilo zame žaljivo, da me nekdo ogovarja s floskulo, ki naj bi ji verjela. Za kako lahkoverno in nezmožno prepoznavanja zapeljevanja z enim in edinim ciljem te noči me le ima. Nočem tvojih za lase privlečenih komplimentov, všeč si mi (za eno noč) bi bilo čisto dovolj. Hm, mogoče sem bila kar malo naduta in objestna, ko zdaj zapisujem svoje takratno dojemanje in se spomnim svojih pričakovanj. Ja, ta nikakor niso vključevala sprenevedanja in visokoletečih besed, ampak – bodi resničen. Druga dekleta so pridno izkoriščala take priložnosti za zastonjsko pijačo, meni pa ponos in dostojanstvo nista dala, da se igram to igro. No, ampak večera še ni bilo konec, in ko smo se odpravile v precej bolj neugleden lokal na drugo stran mesta, se je moška namera ogovarjanja mene kot ženske ponovila, a bilo je čisto drugače. Recimo temu kar vulgarna različica. Sredi smetane alternativne scene me je fant na ves glas (drugače se zaradi hrupne glasbe verjetno ni dalo) vprašal, ali grem z njim početi – saj veste, kaj. Neposredno in brez olepševanja pa tudi brez sramu. Izrazil je svojo namero, ne da bi me prisiljeno koval v zvezde – ker naj bi bilo to mlečna cesta do uspeha. Nisem šla, ker enonočne avanture niso moj stil, a sem mu štela v velik plus, da ni blefiral, da se ni trudil z zlaganimi komplimenti. Celo zelo prijazno sem ga zavrnila. Tudi če je zvenelo vulgarno, nespodobno in morda za marsikatero žensko prav to žaljivo in čeprav ni dosegel nič drugačnega cilja kot fant s komplimentom (le prijaznejšo zavrnitev), se je meni zdelo, da se je človek, tudi če precej okajen, zavedal, da se (nekatere) ženske ne ujamemo v klišejske pasti osvajanja za eno noč. Zame kot takrat malce vzvišeno nadobudnico je bil kompliment to, da me ni podcenjeval.
Le nekaj let zatem sem na izobraževanju za vodenje mladinskih delavnic vseeno spremenila mnenje o komplimentih, tudi če zelo pogosto naphanih, manipulativnih in zlaganih. Sama jih torej prav zaradi teh etiket, ki sem jim jih pripisovala, do takrat nisem znala sprejemati. Prepričana sem bila, da imajo vselej skrito ozadje, da nekdo nekaj hoče od mene ali mi pač samo zlesti v rit ali pod kiklo. In, roko na srce, to ni daleč od resnice v veliko (preveč) primerih, si mislim še danes. A vseeno je bil čas, da prerastem svojo uporniško fazo in se pomirim s svetom. Človeško je, da želimo ugajati in biti všečni, in človeško je, da komplimenti že samo zato pašejo, tudi ko slutimo, da niso čisto iskreni. Po drugi strani pa želimo ugajati tudi, ko kompliment sami namenimo drugi osebi. Pohvala vzbudi pozitivna čustva – v resnici na obeh straneh. Če je ta iskrena, ima lahko tudi moč premikanja stvari oziroma ljudi. Ne bo ravno premaknila kozarca z ene strani mize na drugo, bo pa morda človeka spodbudila k spremembi na bolje. Če ta na primer ne verjame v svoje delo, ker ni nikoli pohvaljen, si ne bo upal narediti koraka naprej v karieri. Enako pa je lahko s komplimenti. Če ti nihče nikoli ne reče, da imaš res čudovit stil oblačenja, lahko sčasoma podvomiš vanj. Povratna informacija je dobrodošla, če hočemo objektivno umestiti svoja dejanja, videz in vse drugo osebno na lestvico splošno sprejetih norm. Lahko se pa na to seveda tudi preprosto požvižgamo. In če se vrnem k točki, ko sem o komplimentih spremenila mnenje – mentorica, ki je vodila izobraževanje za mladinske delavnice, mi je rekla, da imam res lep pulover. Ko sem odgovorila, da je že star in da ni nič posebnega, me je neodobravajoče pogledala in rekla skupini: »Danes se bomo pogovarjali o komplimentih. Oziroma o tem, zakaj jih ne znamo sprejemati. Najprej pa mi povejte, katera je prva beseda, ki jo morate izustiti, ko prejmete kompliment.« Res se ji nisem zahvalila, ko je pohvalila moj pulover, ampak sem se začela opravičevati zanj. V tisti uri in pol izobraževanja mi je dalo misliti, da ima mentorica morda prav. Namigovala je namreč, da komplimentov ne znajo sprejemati negotovi ljudje. Ker sami o sebi ne mislijo dovolj dobro, ne verjamejo nikomur drugemu, ki ima o njih drugačno, boljše mnenje. Hm, bi morala pogledati globlje vase in na novo razmisliti o svojem dostojanstvu, ki je zavračalo komplimente z argumentom, da sem veliko pametnejša, da bi lahko verjela plitkim besedam hvaljenja? Bi morala fantu iz finega lokala preprosto reči »hvala, vem« in »ne, hvala« samo za pijačo, na katero me je vabil? Je bil moj zavračajoči odziv le projekcija negotovosti?
Celoten članek preberite v aktualni številki revije ELLE.
Fotografije: Profimedia