»Prijatelji so naše največje bogastvo,« je rek, ki sem ga v vrtčevskih vrstah le slišala, kot otrok prosto zrecitirala, v obdobju dvajsetih pa ponotranjila. Danes ga cenim tako zelo, da moj urnik poka po šivih. AJDA GREGORC
Če ste se že udeležili zabave, kjer glasba ni bila toliko glasna, da z naključnim obiskovalcem ne bi mogli spregovoriti nekaj besed, ste zagotovo že slišali vprašanje »Si introvert ali ekstrovert?« To priljubljeno retorično orodje naj bi nam pomagalo na hitro odstreti notranja obzorja osebe pred sabo in položilo temeljni kamen za nadaljnji pogovor.
Še pred leti sem nanj odgovarjala, kot da gre za dejstvo z garancijo; ni mi namreč vzelo več kot sekundo, da izstrelim introvert. V to sem močno verjela, in verjetno tako tudi živela, vendar je čas pokazal, da se je v meni skrival mladi up za članstvo v klubu družabnih. Plasti sramežljivosti, samopodobe z luknjami, neizživetosti in okolja, v katerem se nisem upala ali želela izraziti, sem namreč skrivala pod plaščem introvertiranosti, ta pa je bil prav toliko kot udoben tudi nasprotje tega.
Pred istim vprašanjem danes malce postanem in, čeprav me ni nihče vprašal, pojasnim to metamorfozo zapečkarice, nato pa dodam, da sem mešanica obojega, kar podčrtam s 'trenutno'. Moja baterija se še vedno polni v samoti in prav na široko se mi smeji, ko se po dolgem dnevu zopet srečam s svojim stanovanjem, pa vendar drži tudi, da me te dni bolj vleče v spekter družabnih. Že dolgo tako nisem več privrženka črno-belih odgovorov, saj se zdi, da medtem ko naše jedro ostaja bolj ali manj isto, v različnih obdobjih oblečemo različne plasti sebe, s tem pa lahko nekaj nekdaj še tako nepredstavljivega kmalu tvori naš vsakdan oziroma nas same. Hej, cimet.
In kako lahko ta nekdo preide od nekoga, ki se skorajda boji družbe neznancev, do tega, da mu zraste par družbenih kril? Preseli se v Ljubljano kot vsak bodoči študent, veliko brska po sebi, se ravno prav meče v cone neudobja, tudi udobja, mimogrede začne pisati blog, s tem preneha, začne delati v prvih medijih, pa v drugih, že lahko nekaj zapiše na LinkedInu, preide iz dvojine v ednino, si reče, da bo vsaj eno leto bolj odprt do novih izkušenj, s tem pa življenja samega, se že bolj (s)pozna, rad pleše trezen, rad ima ljudi, spozna enega, pa drugega, zgodi se domino efekt, zgodijo se naključja, bam. Vse organsko, zgodbo spiše življenje in preseneti njo samo. Dolga zgodba, kratko povedana, brez šablone.
Med spoznavanjem ljudi se ta nekdo veliko (na)uči. Na primer, da vsi ne bodo ostali, nekateri drugi bodo, da je prijateljstev več vrst in jih je povsem brezpredmetno tiščati v kategorije, ki to niso. So prijatelji, s katerimi lahko na novo zloščiš plesišče vsake tri mesece, a se nikoli ne srečaš podnevi, prijatelji, ki jih vidiš (ali vsaj slišiš) vsak dan, ter tisti, s katerimi se ne vidiš več let, a že prvih nekaj besed z njimi odžene dvom, da se je kaj spremenilo. Potem so tu še znanci in kolegi, s katerimi dogovarjanja za kavo potekajo več mesecev in se ta nikoli ne zgodi, ter tisti, ki vedno najdejo čas zanjo in so celo za kakšno spontanko (takšnih se držimo). Med zadnjimi so najverjetneje tudi tisti, ki nam pomagajo prežvečiti eno in isto situacijo večkrat, kot bi bilo pristojno, in takšni, s katerimi lahko to storimo le enkrat. Še ena lekcija v tem modulu: ljudje s(m)o lahko kot rit in hlače, ko nas druži skupni interes, nato pa se z razpustitvijo prekrivajočega se urnika tudi ta vez razdrobi. V življenju je osip določenih odnosov, statistično gledano, povsem normalen. Nekateri se preprosto izpojejo, brez konflikta ali zamere, kar je po svoje lepo. Na podiju odnosov se resda lahko tudi opečemo, a prav odprtost zanje se zdi zanesljiva pot, da sčasoma najdemo trop svojih ljudi. Nekateri prej, nekateri le malce pozneje.
Čas torej odnose preseje in izlušči tisto družino, 'ki si jo izberemo sami'. Zagotovila, da je tudi to za veke vekomaj, seveda ni, je pa dovolj že občutek, da za to obstaja možnost. Naslednje torej rečem z največjo skromnostjo in nikakor ne predpostavko, da je več prijateljev nujno tudi boljše, statistično prej obratno; ob pisanju vseh zgoraj opisanih kategorij, sploh pri tistem, da se vidimo ali slišimo vsak drug dan, sem pomislila na kar nekaj oseb. Vem, da se s tem ujema tudi dejstvo, da so se preprosto 'zgodili', in obdobje življenja, v katerem sem. Trenutno.
Če vam zveni naporno, priznam, včasih je. A le logistično. Tu in tam kot receptorka zasebne zobozdravstvene ordinacije vozim slalom med službenimi obveznostmi, termini za obiske in časom zase. A ne v tempu kot včasih. Ko introvertu moje vrste zacveti družabno življenje, želi vsaj nekaj časa ugoditi vsem in vsakemu. Poskusiti vse. Nato pa se umiri in izbira manj, a še vedno v odnose vlaga veliko. Čeprav pravijo, da ima tudi Beyoncé (ali danes bolj popularna Taylor) le 24 ur v dnevu, ima vsak zaposleni odrasel, naj se sliši še tako mimo, časa za le toliko bližnjih odnosov in njihovo vzdrževanje. Če temu dodamo še starševsko vlogo, se ta čas verjetno skrči še vsaj za polovico. A kjer je volja, je nekako tudi pot. Če se gremo torej malce ekstrovertirane matematike – v nekdanjo enačbo 5 dni imam na razpolago v Ljubljani, 2 dni doma, ostane mi časa za 5 do 7 prostih terminov v delovnem tednu zdaj dodam tudi 2 prosti popoldnevi, preživeti doma v tišini.
Vsak zato ima svoj zakaj
Preprosto je. Srečna sem, ko sem z njimi. Ti ljudje bogatijo moje življenje. Čeprav jih je precej in so iz različnih vetrov, so vsekakor izbor. Do njih čutim pripadnost, ki je, znanstveno dokazano, tako kot sonce in svež zrak, ključna za dobro počutje. Vsak od njih me nekaj nauči, z vsakim pogovorom stopim v drug film, ki da kontekst mojemu in me odtrga stran, s tem pa naredi uporabno še za druge. To je tudi skupna lastnost vseh tistih dam nad petdeset v mojem življenju, po katerih se zgledujem – stabilen prijateljski krog.
Morda bi kdo pomislil, kaj vendar ima toliko mladih odraslih za početi na kupu, kaj si ima toliko za povedati? Veliko in veliko. Le kaj bi lahko bilo slabega v tem, da sredi tedna zvečer iščemo zadnje koščke sestavljanke, guglamo osnove origamija in kot betonski taborniki sredi dnevne sobe prepevamo, zbrani v krogu ob kitari? Tu in tam pridejo na vrsto tudi pogovori o karierah, računih in tipičnem podobnem, pa vendar se večino časa posvečamo poslanstvu samooklicanih ocenjevalcev najboljših tiramisujev v mestu. Čisto nenamerno smo tako predstavniki new age prijateljstev s Pinteresta, kjer skupno preživljanje časa sloni predvsem na aktivnostih podaljšanega bivanja, in to obožujem. Tudi tišina prija veliko bolj po tem, ko je človek obdan s prijetnimi interakcijami.
Seveda pa se tudi socialnim metuljem kdaj zaštrika. Gre vendarle za odnose, ki so živ organizem. Na primer ko išče ravnovesje frekvenc videvanja. Ko lahko kaj narobe reče. Ko vabi, a ne ve, koga vse, ker so krogi različni. Ko se spozna prek nekoga, a ne klikne. Takrat se malce umiri. Kaj preskoči. Si prisluhne. In to skomunicira.
Zadnje čase mi veliko ljudi reče »Tebi se pa dogaja.« To idejo so verjetno dobili na mojem Instagramu. Zdrznem se vsakič. »Kažem preveč svojega življenja?« To mi običajno rečejo tisti, s katerimi se le redko vidimo zunaj ekrana. V podtonu zaznam predispozicijo, da ne znam biti sama, iščem potrditev, živim srednješolska leta v poznih dvajsetih, se osredotočam na napačne stvari. Pravzaprav so to moje lastne interpretacije povedanega, zato čutim, da moram to opravičiti, morda razumem narobe. Ti isti namreč velikokrat izrazijo željo, da bi sami imeli isto (življenje).
Sklenem, da se mi res dogaja veliko, moj urnik je poln, ampak takšno je tudi moje življenje. Če res velja rek »si to, s komer se družiš«, potem mi gre dobro. Nekaj mojih najbolj srečnih trenutkov zadnjih let se mi je zgodilo prav s tesnimi prijatelji, čeprav negujem tudi druga področja. Mimogrede, ni lepšega, ko ob enih zjutraj s svojim tropom prijateljčkov uprizoriš del muzikala pred Nukom, se smejiš do solz in veš, da si mlad, pijan le od življenja. Vsaj zame.
Na vrsti je epilog; ko se mi zgodi lepa stvar, vem, da je ta enaka skoraj nič, če ne morem dvigniti slušalke in je hitro podeliti z nekom od bližnjih. Če sem na tem svetu le zase. In zato se mi investiranje v bližnje ne bo zdelo nikoli potratno. In ekran nikoli nadomestek oči. Če si zdaj zavrtim Šifrerja, grem predaleč, kajne?
Fotografija: Profimedia