Številni ga imajo za tehnološko revolucijo, ki bo spremenila način dela, ustvarjanja in učenja. Bodo te spremembe res boljše od tistih, ki so jih prinesle predhodne tehnologije?
Na kaj pomislite, ko zaslišite besedno zvezo umetna inteligenca? Morda na znamenito filmsko franšizo Terminator, v kateri se stroji že s skorajda človeško spretnostjo povzpnejo nad človeštvo in ga uničijo? Ali pa na grožnjo izrazito napredne tehnologije globalni družbi sploh niste pomislili, dokler ni bil Siri na vašem telefonu sposoben predvajati pesmi, za katero ste ga prosili. Večina ljudi pač spada v enega od teh dveh klanov: med tiste, ki jih je strah robotske apokalipse nekje v (ne tako) daljni prihodnosti, ali pa tiste, ki naivno verjamejo, da je umetna inteligenca namenjena zgolj in samo tehnološkim učenjakom in niti najmanj relevantna za navadne smrtnike. Težava je, da predstavniki niti enega niti drugega klana problematiki niso posvetili konkretne pozornosti in so spregledali smeri, s katerimi AI (v angl. artificial intelligence, v prevodu umetna inteligenca) vpliva na naša življenja.
Tehnološki poznavalci so složnega mnenja, da bo AI ravno tako transformativen, kot je bil internet v začetku 80. let prejšnjega stoletja. Odkar je OpenAI lani lansiral globalni fenomen ChatGPT, so se tehnološki giganti, kot sta Microsoft in Google, podali v srdito tekmo, da bi na trg poslali njemu podobne (in predvsem konkurenčne) produkte. Histerija, ki je obdala to digitalno čudo, je prerasla v paniko z mislijo, da smo začeli brez zavor drveti do točke, s katere ni povratka. Skupina prominentnih računalniških znanstvenikov je celo podpisala peticijo, ki zahteva, da mora biti razvoj umetne inteligence nemudoma ustavljen. Seveda s pojasnilom, da tehnologija, ki lahko tako zelo parira človeškemu intelektu, pomeni neznosno tveganje za človeštvo. Od širjenja kvaziverodostojnih do celo lažnih informacij ter predvsem izpodrinjanja delovnih mest – vse to bi posledično lahko vodilo do katastrofalnih tveganj v prihodnosti, ki si jih niti ne moremo zamisliti. Celo Geoffrey E. Hinton, oklicani boter umetne inteligence, sicer britansko-kanadski računalniški znanstvenik in kognitivni psiholog, je svaril, da bi bila umetna inteligenca lahko v napačnih rokah pogubna. Medtem pa režiser Christopher Nolan trdi, da je njegova filmska uspešnica Oppenheimer, ki se ji obeta zlati kipec, ravno oda napredku – v tem primeru razvoju atomske bombe, ki vsebuje (po njegovih besedah) močne vzporednice z visoko tehnologijo, in da je hollywoodska srenja pač v strahu, kaj bi AI lahko pomenil za njihove sicer trdne karierne stolčke v prihodnosti. Strašljivo je pomisliti na to, da nam je zadeva ušla iz rok, a zgodbi je treba priznati tudi svetlo plat: ženske, ki soustvarjajo pozitivne spremembe in se trudijo, da bi umetna inteligenca postala moč. In to pozitivna.
Eno izmed področij našega vsakdanjika, na katerega ima AI največji vpliv, so delovna mesta, zlasti veja zaposlovanja. »Gre za enega od največjih vprašanj državljanskih pravic trenutnega časa,« trdi Hilke Schellmann, z emmyjem nagrajena raziskovalna novinarka in avtorica čtiva The Algorithm: How AI Decides Who Gets Hired, Monitored, Promoted and Fired and Why We Need to Fight Back Now. Če je sistem umetne inteligence zasnovan tako, da pregleduje življenjepise in jih selekcionira na podlagi predhodnih uspešnih kandidatov, lahko pride do zgodovinskih predsodkov. Primer: če so ljudje, ki so bili uspešni na določenem delovnem mestu večinoma beli moški iz srednjega razreda, potem bo algoritem brez dvoma bolj naklonjen določenim besedam, šolam, celo hobijem, ki se povezujejo z njimi. Ženska, ki aplicira na delovno mesto, je morda lahko kakovostnejša potencialna kandidatka, vendar bo njen življenjepis robotsko zavrnjen z razlogom nedoseganja kriterijev. In vse to na podlagi kriterija (moškega) kandidata, ki je bil sprejet v preteklosti.
Ne nazadnje je v ospredju tudi problematika tehnologije prepoznavanja obraza, še ena veja pomoči zaposlovanja v velikih korporacijah. AI namreč analizira kandidatove besedne zveze, celo intonacijo njihove izgovorjave ter mimiko obraza. Kaj se zgodi, ko predvideva napačno? Kaj se zgodi, če je človek le nagnjen k izrazu, angleško imenovanemu resting bitch face, za katerega je značilno, da je nevtralen oziroma sproščen izraz obraza zaznan kot razdražljivost? Kaj se zgodi, ko robot žensko kandidatko primerja z uspešnimi kandidati – starejšimi belimi moškimi?
Ni naključje, da so bili najzgodnejši kritiki umetne inteligence prav ženske drugačnih ras in polti, ki so na lastni koži izkusile tehnološko izobčenost. Leta 2018 je Joy Buolamwini izdal študijo z naslovom Gender Shades, ki je na podlagi trdnih dokazov pričala o netočnosti sistemov prepoznavanja obraza pri ljudeh s temnejšim odtenkom polti. Netočnost tehnologije bi v tem primeru lahko vodila do po krivem obtoženih kriminalnih dejanj, kar pač ima neposreden vpliv na življenje ljudi.
Živeti v strahu pred znanstvenofantastično apokalipso je postala nova realnost. Bodo sistemi umetne inteligence postali inteligentnejši od nas? Je mogoče, da bi nam želeli škodovati? Mogoče.
Mnogo žensk se aktivno bori za dobrobit vpliva te tehnologije v prihodnje. Partnership on AI je neprofitna globalna združba več kot 100 organizacij, med drugim podjetij Meta, Apple, Google in IBM. »Naš cilj je razvoj umetne inteligence usmeriti tako, da koristi družbi,« trdi CEO Rebecca Finlay. Organizacija je svoje temelje postavila leta 2016, ko je imel AI potencial, da postane izjemno dobrobiten – in hkrati škodljiv.
Vsakomur, ki je prepričan, da lahko življenje živi brez njega, Finlay nalije čistega vina. »Če uporabljate aplikacijo TikTok, uporabljate umetno inteligenco. Če uporabljate Google Maps, uporabljate umetno inteligenco.«
Ženske, vključujoč Finlay, pripomorejo k bolj diverzitetni delovni moči AI-podjetij, kar bo pripomoglo ne le k širjenju njegove boljše prihodnosti, temveč tudi h kreativnemu izkupičku. Ljudje smo še vedno v prednosti. Pozabite na idejo o apokalipsi robotov (za zdaj), kajti če spregledamo prednosti tehnologije iz strahu, je to še večja – in neizbežna – katastrofa.
Ni vse tako črnogledo …
Poklic prihodnosti: Ženske, mojstrice programiranja
V današnjem svetu še vedno velja, da se ženske bojimo vsega, kar je povezano s tehnologijo in računalniškim znanjem. Prepričanje se je vtisnilo globoko v zavest, zato le malokatera ženska naredi korak naprej in se odloči, da bo vstopila v svet tehnologije. K temu jih v Sloveniji spodbuja projekt Girls Do Code, ki ga na osnovnih šolah po državi izvaja Digital School, podpirata pa ga podjetji Celtra in Dewesoft. Ker spol ne sme vplivati na izbiro poklica in niti določen poklic ne sme biti rezerviran samo za en spol, bodo več kot 200 dekletom sodelujočih osnovnih šol ponudili brezplačno učenje osnov programiranja in logičnega mišljenja. Želijo si povečati zanimanje deklet za tehnologijo, dvigniti nivo digitalne pismenosti med njimi, zmanjšati razlike med spoloma na delovnih mestih v sektorju IKT in ovreči številne predsodke.
Poznavanje osnov programiranja namreč postaja del funkcionalne pismenosti in povpraševanja za raznolika delovna mesta, vendar veliko žensk ravno zaradi stereotipov izgubi zanimanje za računalništvo. Naj vas pri tem spomnimo, da so začetki programiranja močno zaznamovani z žensko prisotnostjo, zato je še tako pomembneje, da spet vzbudimo zanimanje za to področje. Američanka Grace Hopper je v računalniškem podjetju Eckert-Mauchly Computer Corporation skupaj s sodelavci razvila komercialni računalnik UNIVAS, pozneje pa izumila še programski računalniški jezik COBOL, ki je postal in dolgo tudi ostal vodilni programski računalniški jezik. Ravno Grace je menila, da so ženske ustvarjene za programiranje, saj je podobno načrtovanju večerje. Narediti moraš načrt in urnik, da je vse pripravljeno, ko to potrebuješ. »Za oboje je potrebno potrpljenje in sposobnost obvladovanja podrobnosti. Ženske so torej rojene za to,« je še dejala.
Po Predlogi Rosamund Dean (Elle Uk 2023) Prevedla Neja Drozg
Fotografije: Profimedia