Iz grdega lepo. (Ne)vidno.

23. 4. 2010

Modna oblikovalka, stilistka in kostumografinja: Nika Ravnik. Za vse ljubitelje lepih oblek, ki se rojevajo iz manj lepih inspiracij, pa Nika z enim občudujočim o več: niOka.

Nika je kot modna oblikovalka diplomirala na ljub­ljanskem NTF-ju. Vmes je leto dni študirala na Danskem, kjer se je kronično nalezla ljubezni do ohlapnih, predimenzioniranih oblačil, ki na telo padejo kot na obešalnik, pozneje pa je med potovanjem po Avstraliji mimogrede opravila še pripravništvo v majhnem oblikovalskem podjetju Chocolate City in v mini timu raziskovala različne stopnje procesa oblikovalskega dela, od idejne zasnove do končne izvedbe projekta. Na koncu so jo povsem nepričakovano povabili še na londonski teden mode in v petih tednih je na lutkah obviselo 23 povsem novih kosov oblačil za kolekcijo jesen-zima 2010.

Navdih za kolekcijo, ki je dobila ime (Ne)Vidno, je našla v vidnih in nevidnih brazgotinah, v telesnih in čustvenih ranah, ki se sčasoma zacelijo in zabrazgotinijo. Negativna inspiracija je skozi Nikin ustvarjalni filter dobila toplo, mehko padajočo podobo, ki oddaja pozitivne vibracije. V tej kolekciji ni uporabila niti malo črne barve – prav zato, ker je bil že navdih sam dovolj črn.

Enak koncept se skriva za vsemi njenimi kolekcijami, čeprav so na prvi pogled zelo različne. Zanima jo senčna stran življenja: predmeti, čustva in odnosi, ki vzbujajo ravnodušje ali odpor. »Navdih najdem v neprijetni in dolgočasni plati življenja. Ne navdihujejo me lepe, temveč grde stvari ali malenkosti, ki jih ljudje navadno ne opazijo, jaz pa jih, ko se jim posvetim, nekako ovrednotim. Če so prej nič, iz njih nekaj naredim. Lepe stvari so že lepe, meni se zdi to dolgočasno, potrebujem izziv, nekaj me mora zmotiti, « pove. »Mogoče želim tudi opozoriti, da je treba stvari, ki se jim običajno izogibamo, sprejeti in jim posvetiti več pozornosti. Rada odprem oči pred grozotami sveta.«

Stil, ki se rodi na stiku lepega in grdega, opiše kot pompozen minimalizem, pomešan s ščepcem avantgarde in kančkom predrznosti, z dodatkom sporočila in včasih izzivalnosti, predvsem pa ga odlikuje brezčasnost. Rada se loti tudi bolj umetniških projektov, kjer dovoli domišljiji, da pozabi na omejitve človeškega telesa. V obojem uživa: »Fino je videti, kako oblačila zaživijo, ko jih ljudje nosijo, lepo pa je tudi, ko imaš popolnoma proste roke. Takrat se res sprostim in zame je to neke vrste meditacija, včasih celo terapija.«

Uporablja preproste, naravne materiale, takšne, ki jih nosimo vsak dan in so nezahtevni, kar zadeva vzdrževanje, predvsem volno in bombaž, ki jih potem sama obdela, na primer z digitalnim tiskom. Običajno je prav vzorec tisti, pri katerem se vse začne in ki ji pomeni izhodišče za oblikovanje ter se nato pretoči v ustrezno obliko. Zadnje čase jo najbolj privlačijo pletenine, ker so raztegljive in se lepo uležejo na telo. Njena oblačila so predvsem udobna in večnamenska, nositi jih je mogoče na več načinov in jih po svoje prikrojiti – če le ima tisti, ki jih nosi, dovolj domišljije in se ne ustraši ponujene svobode.

Ljudje so pogosto zmedeni, če ni vse odločeno in določeno in če oblačilo od njih zahteva nekaj ustvarjalnosti. Nika bo ljudi odslej navajala na drugačnost v ljubljanskem podhodu Ajdovščina. »Ljudi bi rada pripravila, da bi se malo bolj sprostili v oblačenju, « se nasmehne. Mi pa držimo pesti!

Špela Barlič

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc