Iskrena izpoved naše novinarke: Zakaj bi moralo biti pri 40-ih drugače?

Če priznam, sem se pri tridesetih gladko požvižgala na vse, čeprav se mi je zdelo, da že živim resno, odgovorno in odraslo. Pih, daj, da se nasmejem!

Bila sem še taka smrklja, da mi gre kar na smeh, ko se spomnim, kako sem nastavljala fotoaparat na samosprožilec, da bi si lahko slikala zadnjico oziroma da bi videla, koliko celulita imam. V kozmetične salone sem hodila na tretmaje proti uveli koži in uporabljala najdražjo kremo proti gubam. Enkrat na teden sem skuhala špagete in sem se imela za gospodinjo, sploh če sva z možem v nedeljo odkrila kakšno novo restavracijo. To je bil vrhunec mojih kulinaričnih sposobnosti.

Namesto da bi venomer kazala gole noge, sem se prepričala, da mi mini krila ne pristajajo več, in sem ves čas tičala v hlačah. In še je teh cvetk, zaradi katerih sem se obremenjevala, ker je bilo tako moderno in ker je tako počela večina deklet, s katerimi sem se takrat družila. Zanje ne vem, ampak nekje v sebi sem dobro vedela, da je vse to eno navadno afnanje in da mi pri tridesetih pač nič ne more do živega, niti celulit. Ki ga v primerjavi z desetletjem pozneje sploh ni bilo, ampak, kot rečeno, sem se prilagajala večini in tarnala zaradi tega.

In je vse skupaj kar nekako šlo. Pa še bi šlo, če ne bi pri 32 letih rodila. Saj mi ni treba poudarjati, da otrok obrne vse na glavo in te naenkrat zrine s prvega mesta, tudi pri sami sebi.

Čeprav sem vedela, da imam tri klobase na trebuhu preveč in podočnjake do kolen, se nisem mogla ukvarjati s takimi nepomembnimi malenkostmi. Tudi to, kako zelo sem bila utrujena, ni kaj dosti pomenilo v mojem novem družinskem življenju. Postala sem mama in vse je moralo narediti prostor hčerkinim (odraščajočim) zahtevam. Zelo preprosto povedano, časa nisem imela za nič drugega, kot da sem skrbela za otroka in red v družini, kar je precej pogost primer, ob katerem se mame samo spogledamo in razumevajoče kimamo.

Pa gre leto, pa gre drugo leto, pa mine skoraj deset let, nato pa lepega jutra odpreš oči in veš, da če ne boš nečesa nemudoma storila zase, ne boš preživela. Ampak – kaj je treba storiti? Po desetih letih, pri štiridesetih in nekaj čez, po vsej tej razpetosti med družino in službo, kje naj vendar začnem?

Zafecljalo se mi je. Najprej sem mislila, da bom vse rešila, če se za začetek vpišem na rekreacijo, saj imaš potem urnik, ki se ga držiš za vsako ceno, tudi ko se svet podira, a sem se uštela. Otroci imajo izjemen posluh za to, kdaj mati izgine po svojih opravkih, in takrat (zanalašč?) zbolijo, kričijo do onemoglosti ali pa zganjajo tak cirkus, da na koncu ne greš nikamor, pa čeprav imaš urejeno varstvo. In če si psihično preobčutljiv in vsak otroški jokec vzameš smrtno resno, kot sem ga jaz, obtičiš na mestu.

A to ni neko zadovoljujoče stanje, sploh ne, saj sama sebi nenehno kradeš duševni mir. Pojavljali so se mi različni simptomi, ki sem jih označila za svojo krizo srednjih let, čeprav verjamem, da se na podobne načine pojavljajo tudi pri drugih ženskah. Na primer: obsedla me je ideja, da ne bi več delala. Ničesar, razen morda kaj prostovoljnega. Nisem zmogla več pospravljati, vse te vsakodnevne mikročistilne akcije so me pahnile na rob depresije. Zakaj bi samo jaz pospravljala mizo po obroku in drgnila vodni kamen? Mimogrede, čistilk ne maram, zato to ni bila rešitev.

Noro sem si zaželela, da si se nenehno gibala, ampak nenehno, da bi dve leti in pol samo hodila po svetu kot Forrest Gump. Hodila bi tudi v hribe, tekla, rolala, kolesarila, plavala, skratka, na vse načine bi poskrbela, da ne mirujem, zato da se lahko počutim kot živo, s kisikom prepojeno telo. Kar naenkrat sem spet napisala pesem in si zaželela preprostega življenja v naravi, saj veste, majhna lesena hiška pa ena kozica, pa smo, kaj drugega naj bi človek še potreboval. Intenzivno sem začela brati knjige, kako izboljšati življenje v treh korakih, in jih kombinirala z osladnim leposlovjem, kjer ima vsaka ljubezen pravljični konec. Preplavljati so me začeli spomini na otroštvo, kar naprej sem delala vzporednice med seboj in hčerjo, spreminjala pričesko in se vračala k hobijem, ki se jih gojila pred dvajsetimi ali celo tridesetimi leti. Kako naj si sploh razložim dejstvo, da spet zbiram znamke? In počutila sem se popolna ujetnica svojega življenja, ujeta, zatrta, prezrta, polna samopomilovanja in obenem nekega smešnega ponosa, da vsako jutro kljub vsemu vstanem.

Da ne rečem, da sem (bila) kot mladenka, ujeta v telesu 40-letnice, ki hoče z neznancem pobegniti na karibski otok, kjer bo imela svojo potapljaško šolo, seveda s hčerjo, ki bo za vedno ostala otrok in moja pomočnica hkrati.

No, tako noro je delala glava, telo pa ji je zaradi dolgoletnega zanemarjanja sledilo. Kar v enem mesecu sem se zredila za deset kil. Gube okoli ust so se čez noč zarezale v moj obraz, ki se je zaradi pomanjkanja gibanja obarval sivkasto zeleno. Izdalo me je koleno, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja, zdaj pa že mesece hodim na fizioterapijo. Ne spim dobro in nisem več poskočna kot gazela, ko lezem po stopnicah v četrto nadstropje bloka. Ne prenašam več določene hrane, ki sem jo lahko pojedla v ogromnih količinah, in nasploh opažam, da mi paše, če jem manjše obroke. Če to vse skupaj ni dovolj, da se človek zgane, pa res ne vem, kaj bi se še moralo zgoditi, seveda v mejah normalnega. Ta začarani krog jamranja, slabe volje, želje po drugačnosti in posledične zmedenosti je bilo treba prekiniti. In lepega dne mi je uspel miselni preskok, zaradi katerega je vse skupaj postalo malo lažje. Priznala sem si, da so vsa ta trapasta vprašanja in novi filozofski pristopi k življenju samo mašilo, samo slepilo, da se ne ukvarjam z resnejšimi vprašanji. S tistimi, ki so me pri štiridesetih resno začela moriti. Vas zanimajo?

Verjetno niti niso tako drugačna, če se primerjamo, pa jih bom vseeno naštela nekaj. Vprašala sem se, kaj sem do zdaj naredila v življenju in kaj še bom. Ne, kaj moram, ampak kaj bi rada, in to zdaj, ne čez 15 let, kar je razlika. Vprašala sem se, kaj sem pri sebi zatrla in kaj bi morala osvoboditi, kdo mi preprečuje, da bi se izrazila.

Nihče mi ne stoji na poti, razen sama sebi, kar nekako vemo že vse življenje, ampak pri štiridesetih to postane oprijemljivo dejstvo. In ne nazadnje sem se vprašala nekaj, kar se sprašujem že vse življenje – kdo sploh sem? Če to ne spominja na puberteto?! Ampak jaz nisem v puberteti, kvečjemu se bližam meni, o kateri niti ne vem, ali naj se je veselim ali naj se že zdaj valjam po tleh od skrbi. Jaz sem uradno zrela ženska, ampak ve veste, da se še iščem. In se imam namen najti. Pravzaprav mi je vedno bolj lepo v lastni družbi, vedno bolj najdem oporo v svojih mislih. Imam drobne cilje, h katerim pristopam skoraj prestrašeno, a zanesljivo. Zdrava sem, kar vsak dan bolj cenim. In ne, ne gre za to, da sem nenadoma razsvetljena, gre samo za željo, da bi že končno zaplavala s tokom življenja, ne pa se proti njemu borila, pa če prinaša s seboj nove gube ali morda odrešilno hialuronsko kislino, s katero jih bom odpravila, če bom hotela. Ne vem še in ne vem je čisto v redu, ker se raziskujem in ker je to proces. Sem v fazi, ko si premlad, da umreš, in prestar, da bi se še naprej šel rokenrol, kot pravijo pravi rokerji. Če katero zanima, ali si še slikam zadnjico s samosprožilcem, naj priznam, da si jo. Vsak začetek poletja in vsaj enkrat med dopustom. Nekatere krize nikoli ne minejo, in zakaj bi človek sploh moral do konca odrasti, če ga nihče ne sili? 

Napisala: Katja Golob

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču