Igor Šterk, filmski režiser

9. 3. 2007
Igor Šterk, filmski režiser

Za jadranje ga je navdušil oče, za film pa Monty Python. Navdušenje nad potovanjem in poklic mu omogočata ogled eksotičnih krajev na drugi strani poloble. Na pot ga bo sedaj odpeljala desetinpolmetrska betonska jadrnica, ki že dve leti sedi in čaka v kostariškem zalivu . .

Če bo šlo po načrtih, bo zaplula čez Pacifik, sicer pa le okoli Kostarike, Mehike, Paname in preostale Srednje Amerike. Odpravlja se z ekipo, katere vodja Nebojša Stanojevič je kot asistent montaže sodeloval pri njegovem zadnjem filmu, lansko jesen pa začel sklop štiriindvajsetih oddaj Pot okoli sveta za bosansko televizijo – vključil bo tudi kostariško jadranje. Igor se vrne čez šest mesecev, takrat pa ga čakata kratki in celovečerni film.

Kakšen je najslabši scenarij vaše poti?

Da jadrnice ne spravimo v red in nam ne bo uspelo zapluti. Lahko pa sicer v jadrnico udari tudi strela ali nas povozi tovorna ladja. Možnosti je veliko, vendar v enem letu na svetu umre manj jadralcev kot v Sloveniji ljudi v prometnih nesrečah.

Od kdaj navdušenje nad filmom?

Že v srednji šoli sem bil navdušen nad filmom. Nekaj sem jih videl, ki so to navdušenost še bolj utrdili, spomnim pa se filma, ki me je udaril po glavi kot z macolo. Smisel življenja, Monthy Python. Bilo je na začetku srednje šole in morda sem malo zapoznelo zapadel v puberteto ter naredil prehiter preskok od Brucea Leeja in Agathe Cristie do Kafke, ko so se začeli prvi tektonski premiki in me je film začel vedno bolj privlačiti. Spomnim se, da sem pogledal v časopis in prebral: Smisel življenja. Rekel sem si: ‘Aha, zdaj bomo pa kar neposredno? Včasih smo, če smo govorili o smislu življenja, to malo zavili v celofan.’

Veljate za perfekcionista, ki odstrani vse nepotrebno, da izvleče bistvo?

To bi pomenilo, da mi je zelo pomembno, da ima film določeno vizualno podobo. Za to porabim veliko energije in razmišljanja že v času priprave. Veliko prizorov in kadrov imam že leta vnaprej v glavi.

 

Film je . .

. . lahko marsikaj. Veliko sem razmišljal, kaj je tisto, kar je pri filmu osnovno. Kateri je tisti atom, brez katerega filma ni. Film ni zgodba, temveč sredstvo, ki povzroči čustva, in če jih, pomeni, da v kinodvorani ne sedimo zastonj. Pred kratkim je v uvodu kritike o filmu Neprijetna resnica eden od hollywoodskih kritikov, ki je velika ameriška legenda, zapisal, da bo napisal nekaj, kar si ni nikoli mislil, da bo: da je to film, ki ga preprosto morate videti, ker bodo sicer vaši otroci in vnuki postavljali precej neprijetna vprašanja, zakaj si ga niste ogledali.

Filmi z druge strani Atlantika so . .

Film tam sodi pod rubriki ‘entertainment’ in predvsem ‘business’. Za Ameriko je to torej zelo pomemben posel, v katerem začnejo na nastale idole obešati še pomembne blagovne znamke. Pije takšno pivo, kadi takšne cigarete in vozi se v takšnem avtu . . Ne prodajajo le filma, temveč vodijo ideologijo. Sam pogrešam na primer dobre kriminalke.

Bi sami posneli kakšno?

Če bi dobil v roke scenarij, ki bi mi bil zelo všeč, se je ne bi branil. Naslednji scenarij ni ravno kriminalka, vendar se na začetku filma zgodi zaplet, ki ima nekaj tega pridiha, sicer pa še vedno sodi med drame.

Ali mora biti konec filma zaključen?

Ni pravila. Nekateri filmi imajo prekrasen zaključek, drugi imajo odprte konce, kar je lahko prav tako odlično. Spomnim se, da smo morali v šoli napisati kratko zgodbico in sošolec, ki je bil vedno hudomušen in nagajiv, je napisal zgodbico, ki se je lepo razvijala, naenkrat pa so vsi pomrli. Učiteljica ga je vprašala, zakaj, in odgovoril je: ‘Če kdo ostane živ, potem ni konca . . ’ Seveda to ni edini vidik.

Kako na vas vplivajo filmske kritike?

Vsi smo že doživeli slabo ali celo zelo slabo kritiko, vendar se mi zdi, da je problem kritike hujši v gledališču, saj gledališka predstava ne ostane, ostane pa kritika, in potem si lahko človek, če je ta slaba, žile reže. Dejstvo pa je, da film ostane. Ko je prišel ven Ples v dežju Boštjana Hladnika, so ga kritiki razsuli, čez trideset let pa ga nato razglasili za najboljši slovenski film vseh časov.

Vsak čas stvari gleda s svoje perspektive. Tako da – če sem malo hudomušen – vsak se, tudi če doživi najbolj uničujočo kritiko, lahko tolaži, da ga bodo čez petdeset ali sto let znali drugače videti in jim bo celo všeč. A pri filmu je precej jasno, da je nekaj drugega, če doživiš komercialni uspeh v domači državi, kot če si v tekmovalnem programu treh, pet, desetih festivalov, ki sodijo v sam svetovni vrh.

Bi se pa seveda zamislil, če bi me sesuli vsi kritiki in ne bi imel nič gledalcev ali če film ne bi zanimal nikogar od Fernetičev dalje. Potem bi se vprašal, ali ima to početje sploh kakšen smisel.

In načrti?

Upam, da bom jeseni posnel kratki film, imam pa že tudi prvo različico scenarija za celovečernega, ki jo je treba dodelati. Odvisno pa je, kako se bo izteklo jadranje. Tudi v našem poslu je veliko če-jev, in ko posnameš film, nikoli ne veš, ali je tvoj zadnji.

Luana Maliqi

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc