K vedeževalki hodijo zdolgočasene gospodinje, nesrečno zatreskane najstnice, Napoleon in po novem tudi vse prve vrste slovenskih modnih revij. Glede na to, da se sama občasno znajdem med vsemi omenjenimi, sem morala premešati karte in poskusiti srečo.
Zadnje čase nisem bila ravno na vrhuncu. Zataknila sem se, kot hrček v tri krasne poganjala svoj rožnati kolešček in se nikamor premaknila. Ker je šlo zgolj za metaforično poganjanje, niti moja stegna niso imela nič od tega. Zakaj bi se sploh še trudila? Naj vse skupaj pošljem k vragu in začnem na novo? Moje razpoloženje je še poslabšalo dejstvo, da, če sem prizanesljiva, nerada govorim o sebi (beri: iz mene ne izvlečeš ničesar niti po treh kozarcih vina). Saj ne gre samo za to, da drugih ne bi hotela utrujati s svojo ujetostjo v škatlo za čevlje, ampak za to, kar me muči, še nisem iznašla pravih besed. Zato dvome goltam in goltam in potem sem, kakšno presenečenje, sita sama sebe. Potrebovala sem miselni detoks – šla sem na kavo.
Zmenek z jutri
Tri besede, ki jih moja ušesa navadno z veseljem preslišijo, so vsi to počnejo, kar je enako kot vsi to nosijo, in torej veliki ne osebnemu slogu, sploh pa nikoli ne razumem, kdo so ti vsi. Ob kavi sem se zares zbudila šele, ko je z druge strani mimogrede prišlo: »Aja, ali ti nisem povedala, da imam vedeževalko? « Sledilo je poročilo o njenih vizionarskih napovedih, prihodnosti tabloidnih razsežnostih, in o tem, da, ja, k njej hodijo vsi, ampak res VSI, vsa scena, nekateri celo večkrat na mesec. Če bi bila v svoji značilni formi, bi stresla kakšno pikantno, si rekla, da smo že vsi ponoreli, in začela z globokim glasom z linij 090 razlagati usedlini najinih kav. A ne tokrat, tokrat sem zahtevala, da kar takoj poboža svoj iPhone, ki je, mimogrede, še eden na seznamu stvari, ki jih imajo VSI, in mi organizira zmenek s prihodnostjo.
Seveda sem imela še drugo izbiro, lahko bi šla k psihoanalitiku (ali se res napila, vendar sem bila prešibka za preganjanje mačka), a nisem bila razpoložena za razpredanje o sebi, hej, moje življenje se mi je zdelo dolgočasno že brez poslušalstva, precej prepričana sem bila, da bi terapevt komaj zadrževal zehanje, da bi se mu zdela razvajena smrklja, ki ne more postreči niti s sočnim družinskim škandalom. Bila sem tudi preveč utrujena za njegov pokroviteljski Kaj pa vi mislite, da to pomeni?
Ne, nisem bila razpoložena za brkljanje po preteklosti, mogoče bi se ogrela za sago o svojih prejšnjih življenjih, a ne o tem, ki ga živim zdaj, predobro ga poznam. Hotela sem, da mi nekdo pove o življenju, ki ga bom živela, o sijajni prihodnosti, ki me čaka. Ja, hotela sem, da mi nekdo piha na dušo, kot tip, ki sem ga pravkar spoznala in mi pove, kam vse me bo odpeljal, kaj vse mi bo dal, jaz pa zraven maham z roko, zavijam s sijočimi očmi in se trapasto smejim, ker mu tisti hip tudi malo verjamem. Tako ali tako sem imela najboljši izgovor, pišem za modno revijo, in če to počnejo VSI, potem moram po poklicni dolžnosti tudi jaz. Ko sem svojemu partnerju povedala, kam grem, me je gledal kakšno sekundo, preden je resno odgovoril: »Verjetno to zdaj rabiš.«
Que sera, sera
Najprej morate vedeti, da ni bilo prav nič glamurozno, razen moje vznemirjenosti. Pravila so bila jasna, jaz sprašujem, ona meče karte in iz njih razbere bolj ali manj jasne odgovore. Po desetih minutah mi je že malo zmanjkalo idej, vprašala sem, kaj običajno sprašujejo VSI – o ljubezni, poslu, denarju, zdravju in, hm, nepremičninah. Toliko sem vraževerna, da ne bom povedala, kakšna prihodnost me čaka, lahko pa ste prepričani, da sem slišala točno tisto, po kar sem prišla (in preslišala vse drugo, po kar nisem), čeprav še vedno nisem dešifrirala, katera izmed temnolasih žensk v mojem življenju me bo potisnila naprej, kateri od prijateljev je gej, česa nimam razčiščenega z očetom, in vmes pozabila, da je eden izmed mesecev, ko naj bi se stvari začele obračati, pravzaprav že skoraj za mano. Ko sem šla od nje, se je kar naenkrat zdelo vse mogoče, trapasto, vsekakor, a tudi mogoče; bila sem rešena.
Ob naslednji kavi z mojim vedeževalskim kontaktom sva po primerjanju zapiskov jokali od smeha, a hkrati zatrjevali, da te vražje babnice nekaj zagotovo vidijo. Čez nekaj dni sem prejela še eno ponudbo, tokrat branje iz kave nekje v Šiški. Prvi hip me je zamikalo, da bi šla po drugo mnenje, ugotovila, kje se stvari križajo, jih razglasila za svojo usodo in počakala, da se zgodi, kar se mora. Toda bila sem spet v najboljši formi in prihodnost se mi je ponovno zdela bela kot dojenčkova ritka, samo moja ter tukaj in zdaj. Nisem imela časa poslušati o njej, morala sem jo začeti živeti.
Urša Jerkič
Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice