Gospod in gospa Živina

Tako imenovani power pari so vodje generacije, tovarne uspešnic, ki vmes vedno najdejo čas, da rešujejo planet, spravijo gor nekaj otrok, spišejo kuharico in na svoj seznam pristavijo še modni nasvet. Bi lahko nova formula srečne zveze potemtakem bila dober poslovni načrt? Vedno bolj nas prepričujejo, da je stopiti z nekom v razmerje kot združitev dveh velesil, dveh podjetij. Ali smo drug drugemu res kapital, naložba, poslovna poteza in ali si bomo prej ali slej želeli napredovati?

Koža iz trenčkota

Kako si lepa dekleta, ko nehajo spati z barabami, torej pri plus ali minus tridesetih, izberejo pravega moškega, morda najbolje pove prizor z začetka filma Ko je Harry srečal Sally. Na poti v obljubljeni New York se med njima vname debata o koncu nekega drugega filma, Casablance. Si junakinja res želi na tisto prekleto letalo ali si želi ostati? Harry trdi, da si seveda želi ostati: »Mar ti ne bi raje ostala s Humphreyjem Bogartom kot tistim drugim? « Sally je kljub velikim očem in še večjim kodrom precej neromantična: »Ne bi si želela do konca življenja živeti v Casablanci, poročena s tipom, ki vodi bar. Tebi to gotovo zveni strašno snobovsko, ampak res ne bi.« Harry ne more verjeti, da bi bila raje v zakonu brez kančka strasti kot s človekom, s katerim je imela najboljši seks v življenju, samo zato, ker ima bar in ker je to vse, kar počne.

Tako kot vsaka ženska pri zdravi pameti (ki ni še nikdar vrhunsko seksala, bi pripomnil Harry) Sally zaključi debato: »Ženske so zelo praktične, celo Ingrid Bergman, zato pa gre na letalo na koncu filma.« Tako je, ženske smo po naravi praktična bitja, samska ženska pri tridesetih pa še nekajkrat bolj, zato skoči na letalo z moškim, ki obljublja, da bi z njim lahko postala, kot pravi Sally, prva dama Čehoslovaške, namesto da bi ostala na majavih tleh s tipom izza šanka, naj je v trenčkotu videti še tako dobro.

Sicer pa je tudi njemu jasno, da bi, če bi ostala z njim, ne danes, morda tudi ne jutri, a kmalu in do konca življenja to odločitev obžalovala. S tipom v trenču greš pač pri dvajsetih. Pri tridesetih si trenč kupiš sama in greš na letalo.

Kaj ima ljubezen s tem?

Nimamo mož, nimamo fantov, imamo – partnerje. Morda se ljubezen tu začne mešati s poslom: kako lahko nekomu, s katerim naj bi se sprehajali z roko v roki, si na potovanju delili vrečko za umazano perilo in mu zaupali skrb za naše srce (ne pa nujno tudi za delikatno družinsko lončnico), kako lahko tej osebi rečemo partner?

Prijatelj, znanec, tip, s katerim se vsaj enkrat na teden potrudim dati dol, vse zveni bolje kot beseda partner, ki takoj prikliče odvetniško nanizanko, pisarno, pogodbo, papirje, premoženje, lastništvo in vse druge afrodiziake. Je tisto, kar nas po novem vzburja, res posel, moč, število zaposlenih? Ko prijateljica pride z zmenka, nas bolj malo briga, ali se on dobro poljublja, bolj nas zanima, kaj počne, pravzaprav je to edino, kar nas zanima. Ta kaj počne je le evfemizem za vprašanje, ali je uspešen, in torej vreden njene pozornosti, še ene plasti maskare in meseca odrekanja ogljikovim hidratom. Ne, temu se ne reče več keš ali pleh p…, temveč trezna ženska s svojim plehom in kešem.

30-letnice so pasje, točno vedo, kaj hočejo, in pri tem jih ne bo ustavila malenkost, kot je ljubezen. Svoje prijateljice ne vprašam, ali je v novega partnerja zaljubljena, tako meni kot njej je jasno, da ni, obema pa je tudi jasno, da to sploh ni pomembno. Enkrat je bila zaljubljena, vem, bila sem zraven, videla sem, kako ga je gledala, kako se mu je oglašala na telefon. Ni se obneslo in zdaj se je našla z nekom, s katerim sta na papirju odličen par, uspešen, čeden, z vezami in poznanstvi ter večerjami s pomembneži. Spoštujeta se, drug pri drugem občudujeta odločenost, strast do tega, kar počneta, in obema godi, da sta dober paket.

Prej je imela fanta, ki ji je, če se ni počutila dobro, skuhal juho, nič zato, če je bila iz vrečke, zdaj ima moškega, ki ji po telefonu sporoči, da ji bo kupil celo restavracijo, ampak ne zdaj, ker je ravno sredi sestanka, in ona to razume, saj bi sama naredila isto.

Ko je Sart srečal Garance

Ljubezen je trdo delo, to vemo vsi, ki smo v razmerju zdržali več kot štiri mesece; kaj pa ko vzdrževanje te ljubezni postane naša služba, in to brez odmora za kapučino? Sporočati celemu svetu, da si 24 ur na dan srečno zaljubljen, je izčrpavajoče. A naj oznaka power par še tako diši po dogovorjeni poroki, je najbrž neverjeten občutek najti nekoga, ki te strese iz hlač, ki v tebi vidi, da zmoreš, nekoga, ki s tabo deli trapasto predimenzionirane sanje, ki jih ne moreš strpati na letalo. Bi Miuccia Prada lahko iz sezone v sezono po svoje obračala koordinate modnega sveta, če ne bi leta 1977 na sejmu v Milanu spoznala Patrizia Bertellija? On je bil tisti, ki jo je prepričal, da odpre prvo trgovino z usnjeno galanterijo, da začne oblikovati žensko kolekcijo in nato še moško, on je pamet in ona srce power Prade – ali, kot pravi sama: »On je um, mi smo roke.« V nekem intervjuju je priznala, da z njim ni lahko delati, saj je ves čas kot na bojišču, imeti moraš kondicijo, biti moraš pripravljen.

Ko je Scott Schuman, bloger The Sartorialist, zapustil ženo in dva otroka ter jo popihal s svojo francosko različico, blogerko Garance Doré, sta v trenutku postala prvi power par modne blogosfere. Ob pogledu na posnetek, kako se po koncu še enega bleščavega dneva na tednu mode zlekneta v posteljo, vsak s svojim prenosnikom v naročju, so jima oprostili še zadnji skeptiki. Obžarjena z modro svetlobo, ki je prihajala z zaslona, sta bila preprosto ustvarjena drug za drugega. Takrat smo kot ob gledanju romantične komedije pozabili na vso njuno medijsko moč, na sto tisoč klikov na dan, bila sta le moški in ženska pod odejo v neki hotelski sobi, bila sta le par.

Ko naslednjič zagledamo moškega svojih sanj, bi se morda morali vprašati: je to lahko začetek čudovitega poslovnega razmerja?