Zgodovino igrajo zmagovalci.
Koncert skupine Funtango je katarzično doživetje, ki te hočeš nočeš izstreli v drugo dimenzijo. O koncertnem harmonikarju, pevcu in igralcu Marku Hatlaku ter njegovem (ne)resnem kvintetu Funtango (Bojan Cvetrežnik – violina, Sašo Vollmaier – klavir, Andrej Pekarovič – kitara in Piero Malkoč – kontrabas) bi lahko popisala cele strani, in ne povedala nič takšnega, kar bi se lahko primerjalo z močjo njihove glasbe.
Z Markom sva se srečala nekje na poti promocijske turneje ob izidu njegove prve plošče z naslovom History, zato me je najprej zanimalo, kakšni so občutki po prvih dveh koncertih.
»V Idriji je bilo še boljše kot v Cankarjevem domu, « mi je rekel, »kakšen dan pač potrebujem, da globoko zabredem v tango, ker sem se v zadnjem času ukvarjal s kar petimi različnimi projekti: imel sem dva solistična koncerta, s Terrafolkom smo imeli svoje običajne koncerte in enega z orkestrom, poleg tega pa smo sodelovali v predstavi Full Circle na Škotskem in v Londonu, v kateri pet metrov nad tlemi igram Zimo, privezan z alpinistično opremo in opremljen z gasilnim aparatom.«
Ker je Marko senzibilna oseba, ki bere misli, mi dovolite, da v nadaljevanju pač zapišem tisto, kar mi je povedal sam od sebe, in ne blefiram, da sem ga zasula s kupom pametnih vprašanj.
»S tangom se ukvarjam že od leta 2000, ko sem v Weimarju, kjer sem študiral harmoniko, našel note za tango kvintet. Rekel sem si Super, tango za bend! Tako se je ustanovil kvintet Distango, s katerim smo ob pomoči Boštjana Peternela veliko koncertirali tudi v Sloveniji. Boštjan je pravzaprav tisti prijatelj, ki me je spravil na oder. Kot otrok sem sanjal, da pojem pred množico, prehod od sanj v resničnost pa je bil kar težek. Vedel pa sem, da hočem še študirati. Študij je bil drag, a izkušnja je manjkala, zato sem, da sem si jo lahko privoščil, moral nastopati.
V Weimarju je bila nekaj časa res kriza. S sosedom Rusom sva jedla krompir in papriko, včasih je on kje staknil kakšno vodko, da bi šla igrat na ulico, si pa nisva upala – v Weimarju, v kulturni prestolnici Evrope? ! Z Distangom smo v Varšavi potem posneli celo eno ploščo, zakaj je kvintet razpadel, pa je dolga zgodba. No, jaz sem jo hotel znova napisati, ker sem verjel v ta svoj tango in ustanovil – Funtango.«
Zmotim ga le toliko, da ga povprašam, kako sta se našla s harmoniko.
»Moja mama je doma z vasi, na vaseh pa je harmonika nekakšen simbol. Mama je nato študirala v Ljubljani in postala frajerka. Mislim, da je zaradi nostalgije hotela, da igram harmoniko, čeprav je s tem mislila na narodno glasbo. V Franciji na primer ima harmonika poseben zvok, je čista romantika, tu pa ptiček poje, žvrgoli. Jasno je, da sem v osnovni šoli hotel plezati po drevesih. Jokal sem, samo da bi me izpisali iz glasbene šole. Po Idriji sem hodil naokrog z dvema kitarama, ker je bilo to bolj frajersko, v srednji šoli pa so me kot metalca zanimali samo bobni. Zdaj, po vsem tem, pa si želim, da bi mladi ljudje razumeli, da je klasična glasba res rokerska in da je samo treba prav nastaviti ušesa.
Pri meni se je zgodil klik, ko sem na harmoniko začel igrati Bacha. Nenadoma sem dojel, da v rokah držim pomanjšane orgle, da sta v harmoniki dva inštrumenta hkrati, da je to skratka vrhunski inštrument. Z mehom lahko prav tako kot z glasom napolniš ton, pri tem pa ne potrebuješ elektrike, ne potrebuješ ničesar. Ko sem prišel v Weimar, sem se zavedel, da hodim po ulicah, kjer je hodil Bach. Tam je drugačno vreme, posebni oblaki. Pogrešam delovno moč in navdih, ki sem ju čutil tam in ju ne morem začutiti nikjer drugje. V Nemčiji sem imel dva odlična profesorja, Ivana Kovala, ki me je odrešil strahu pred samim sabo, in Stefana Hussonga, ki mi je predal neko posebno znanje, vedenje. Ko se mi je nekoč zazdelo, da se izgubljam, ker igram vse po spisku, mi je rekel: Ko tako čutiš, igraj Bacha in vedel boš, kje si doma.
Danes sem vesel, da lahko delam, da ne životarim, da imam možnost nastopanja na lepih odrih in druženja z lepimi ljudmi. Ne želim si zlatih vil, želim si le, da bi vedno imel voljo, ideje in svobodo. Umetnik ima lepo možnost, da daje. V Idriji so mi nekateri ljudje rekli, da so na koncertu jokali, da jih je vse trgalo, neka gospa pa mi je celo rekla, da sem zdravilec duš. No, ne vem …
Tango je kot življenje, polno ekstremov. Dan in noč sta popolno nasprotje – po tiho mora biti tako tiho, da je komaj slišno, na glas pa tako glasno, da skoraj raztrgaš inštrument. Med dnevom in nočjo je spet ogromen prehod, ki ga je treba zapolniti: spreminja se svetloba, esenca. Malo bluzim, vem. Je pa res, da bi moje doživljanje tanga Argentinci verjetno imeli za nepravilno, a oni tango igrajo s cigaro v ustih, jaz pa ob tem trpim.«
Več na www.funtango.org.
Tina Torelli
Elle november 2008
