Elle mačo: premikajmo se skupaj

22. 4. 2008
Elle mačo: premikajmo se skupaj (foto: Fotografija Shutterstock)
Fotografija Shutterstock

Današnje Nasime vedo, kako se je treba premikati. Ko so dovolj stare, da lahko nosijo okoli svoje mobitele, preprosto zavijejo do prvega kioska, posežejo po kakšnem od ženskih čtiv in se poučijo.

Otroci polnoči so ena izmed mojih najljubših knjig, Salman Rushdie pa med najljubšimi avtorji. Med drugim tudi zaradi odlomka, ki govori o tem, kako je njegov ded, evropsko izobraženi musliman iz Kašmirja, poskušal prepričati svojo ženo Nasimo, Salmanovo babico, naj pri seksu sodeluje.

» . . in vidi Nasimo, kako ihti v blazino. Zdaj se cmeri, že odkar jo je za njuno drugo sku­pno noč prosil, naj se vsaj malo premika. ‘Premikam naj se – kam pa? ’ je vprašala. ‘Premikam kako? ’ Postalo mu je nerodno. ‘Samo premikaj se, ’ je rekel, ‘se pravi, kakor ženska . . ’ Zavreščala je od groze . . «

Nikoli nisem bil v Kašmirju, še v Indiji komaj, pa kar vidim doktorja Aziza, »z nosom, ki bi lahko kraljeval tudi manj mogočnim obrazom, a celo na njem je bil prvo, kar si opazil«, v Nemčiji šolanega z zdravniško torbo znamke Heidelberg, ko po poročni noči ugotovi, da je žena posteljni mrtvoud. »’Moj bog, s kom sem se omožila! Saj vem, kakšni ste vi, dedci iz Evrope. Vlačite se s tistimi groznimi ženskami in potem bi radi, da bi bile še me takšne! Poslušaj, gospod doktor, moj mož gor ali dol, ampak jaz že nisem . . saj veš, kako se reče tistim babnicam.’ To je bila bitka, ki je ded nikdar ni dobil.«

To je dobra literatura, a ne?

Ubogi Aziz. Če bi živel danes, bi šlo tudi brez Nasime. Svet je velik in žensk ogromno in kdo pa še zdrži pri samo eni do konca svojih dni in še vse sužne dnove pred tem? Pa tudi, če bi bil bolj levi, kot rečemo na Štajerskem, bi šlo. Tudi če se ne bi znašel, bi lahko v službi, da bi imel mir in če bi imel svojo pisarno, vtipkal www.youporn.com in bi, recimo v petek, 14. marca 2008, naletel na svežo ponudbo, pa če bi izbral filmček z mamljivim imenom ‘La loca de Ecuador’ . .

(Najbližje Ekvadorju sem v svojem življenju prišel v Piuri, mestu na obali Pacifika čisto na severu Peruja. Sprehajali smo se po peščeni plaži, polni polivinilastih vrečk, srečali lokalca, ki nas je s svojim čolnom odpeljal mimo neke smrdljive tovarne za predelavo rib in lignjev v pasjo in mačjo hrano do kolonije morskih levov in nam je, preden smo se poslovili, dal naslov najboljšega diskača v mestu. Izkazalo se je, da je diskoteka v bistvu bordel, v katerem se pa res lahko tudi pleše in nad plesiščem so bile kabine z zavesami.)

. . in bi potem lahko občudoval temnolaso ‘loco’, ki se najprej zvija po postelji, gola, golcata, in bi mu bila Azizu tradicionalistu všeč, ker je tradicionalno nepobrita, pa se malo boža, pa gre malo na vse štiri in se od nekod prikrade moška roka in jo od zadaj malo pomečka med nogami, pa roka izgine in se namesto nje pojavi penis, pa mu ga ona malo podrka, da v usta itn. Ali pa, če mu kot zdravniku sedejo bolj bližnji, bolj ginekološki kadri, bi lahko kliknil na katerega od teh naslovov: ‘real pussy juice’, ‘all by myself’, ‘toll geblasen’, ‘salma fucking 2’, ‘that’s squirt’ . .

Lahko bi zadevo sublimiral, pa se posvetil rekreaciji in postavljanju osebnih rekordov na maratonu Franja, ali delu s folklorno skupino Tine Rožanc, ali bogatenju, recimo, sanjarjenju o novem 750-konjskem Mercedesovem superšportniku, ali vsaj prebiranju o njem . . Takrat, žal, nič od tega ni bilo mogoče in nič čudnega, da se je, ker druge zabave tam okoli ni bilo, vrgel v požrtvovalno in nesebično krpanje ranjencev v masakrih, ki so jih na indijski podcelini vsake toliko uprizorili britanski nadljudje. Vsak po svoje pač.

Sicer se pa Azizu danes kaj takega ne bi moglo primeriti. Današnje Nasime vedo, kako se je treba premikati. Ko so dovolj stare, da lahko nosijo okoli svoje mobitele, preprosto zavijejo do prvega kioska, posežejo po kakšnem od ženskih čtiv in se poučijo, da je: » . . dobro imeti pod nadzorom njegova jajčka – ta mu, tik preden je v stanju, da lahko doseže orgazem, skočijo k telesu. Takrat mu lahko orgazem odložiš s tem, da mu jih rahlo potegneš navzdol, stran od njega. Zanimivo je, da se moškemu zdi ta gesta lahko izredno erotična, saj ne ve, da mu poskušaš prestaviti orgazem.«

Pa o iskanju perineuma, vtikanju prsta v rit in podobnih rečeh.

Dolgo pot smo prehodili, kajne, Nasima?

Tadej Golob

Fotografija Shutterstock

ELLE Maj 2008

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc