Elle mačo: Pogovor je božja mast

Da bi ji dokazal, kako resno mislim, sem poklical kolege, odpovedal nogomet in si vzel čas ter pomil vso posodo.

Elle mačo: Pogovor je božja mast - Foto: Fotografija Shutterstock

Zadnjič me je zbil avtobus. Čakal sem na postaji, ko je pripeljal, me zapel z ogledalom in odložil dva metra naprej. Hkrati se je stemnilo, in ko se je spet pojavila svetloba, je bila iz zdravnikove lučke, s katero mi je svetil v oko.

»Imate pa srečo, « je rekel, ko je opazil, da sem spet med živimi, »niti enega samega zloma, le hud pretres možganov.«

Nekaj dni so me obdržali na opazovanju, potem pa z napotki, kako naj se obnašam, dokler povsem ne okrevam, poslali domov. Upošteval sem jih in 14 dni po nesreči sem bil kot nov.

Potem pa, nekega dne, ne spomnim se več natančno, koliko je minilo od nesreče, prideva s punco domov, v stanovanje pač, kakršno je po tednu dni čim poznejšega vstajanja in čim hitrejšega odhoda v službo in večerov, ko se ti ne da nad posodo. Precej neurejeno, bi rekel, ampak bil je četrtek in ob četrtkih igram nogomet s kolegi in bo posoda morala počakati.

»Rada bi se pogovorila s tabo, « je rekla, tako kot reče vsak teden, in še vsakič sem rekel, da lahko, ampak ne zdaj, ker se mi mudi.

Tokrat pa: »Seveda.«

Presenečeno je pogledala, še meni samemu se je zdelo čudno. Potem je zajela sapo, izkoristila priložnost in mi prvič, odkar sva skupaj, povedala, kaj vse jo moti pri meni. Tega je bilo kar precej, a ko sem razmislil, sem ji moral pritrditi.

»Ne moti me to, da greš na nogomet s prijatelji, če bi pred tem poskrbel za svoje dolžnosti, « je rekla. »Posoda je tvoja, ker jaz perem in likam. Pa ne. Ves teden jo pustiš v koritu in potem v soboto tlačiš v pomivalca, jaz pa nočem živeti v takem.«

Še enkrat sem se strinjal.

»Kaj! ? «

»Prav imaš.«

In da bi ji dokazal, kako resno mislim, sem poklical kolege, odpovedal nogomet in si vzel čas ter pomil vso posodo. Videti je bila zadovoljna.

V prihodnjih dneh sem postopoma opravil še vse drugo, kar je zaradi moje malomarne in sebične moške narave stalo že dalj časa. Toliko časa sem težil mizarju, da je prinesel ogledalo, ki ga je obljubljal skoraj vse leto, in ga takoj namestil v kopalnico, da se nama ni bilo treba hodit gledat na hodnik. Pospravil sem garderobno omaro v kleti in svojo domačo delovno mizo. Celo uro sem posvetil problemu, kam odložiti uporabljena oblačila, ki še niso za v pranje, za v omaro pa tudi ne več. Ni mi ga uspelo rešiti, a ker ga doslej tudi Ikei ni, si nisem pretirano očital. Voljo sem vendarle pokazal.

»Odkar si prišel iz bolnice, si čisto drugačen, « je rekla vsa sijoča.

V naslednjih dneh sem jo še nekajkrat presenetil. Šla sva na Ljubljanski filmski festival in si ogledala tri predstave zapovrstjo, čeprav mi, če sem popolnoma iskren, do iransko-armensko-romunskih filmov ni kaj preveč. Šla sva na dolge in počasne sprehode po Rožniku, čeprav so šli prijatelji smučat na Kanin in potem na pivo v Bovec. Saj so me povabili, a so morali razumeti, da sem moral razumeti, da je, če hoče najino razmerje uspeti, nujno treba na dolg in počasen in razmeroma dolgočasen sprehod na Rožnik. Počasi so me nehali klicati, pa saj smo se še vedno dobivali na dopoldanskih kavah. Popoldneve sem preživljal ob pospravljanju in urejanju najinih zadev.

Lahko bi rekel, da sva živela srečno in zadovoljno, če ne bi začelo nje nekaj gristi. Trudil sem se, da bi ugotovil, kaj bi to lahko bilo, ker pa je bila posoda pomita in vse na svojem mestu, mi ni uspelo. Predlagal sem pogovor, ker se s pogovorom vse reši, pa me je samo čudno pogledala in rekla, da je dogovorjena s kolegicami.

»To ti bo dobro delo, « sem se strinjal, a je že zaloputnila z vrati in odšla.

Večeri s prijateljicami so kmalu postali stalnica. Najprej so bili tedenski, kmalu pa še pogostejši. Sprva se je na žurke odpeljala z najinim avtom, ker pa je kdaj pa kdaj tudi kaj spila, jo je čez čas prihajal iskat sodelavec, ki jo je proti jutru pomečkano tudi odložil pred stanovanjem.

In vse bi bilo lepo in prav, če ne bi, neroden kot sem, še enkrat zletel pod avtobus. Gledal sem vozni red, ko mi je spodrsnilo.

»Kaj takega pa še ne . . « zdravnik je bil iskreno navdušen, »da bi dvakrat, pa nič hujšega . . «

Čez tri dni sem bil spet doma, četrtek je bil.

»Ravno prav, « je pokazala na kup posode, ki se je nabral med mojim dopustovanjem v bolnišnici.

»Zaveži, « sem rekel, »nocoj 'mam fuzbal, potem grem pa še na pivo.«

Zajokala je od sreče in stekla pomit posodo.

Tadej Golob

Fotografija Shutterstock

ELLE April 2008

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri