Elle mačo: Na juriš! Na juriš! Na dno!

Zadnjič smo prileteli domov z neke otroške aktivnosti, in medtem ko sem se trudil, da bi spravil oba za mizo, pa v kopalnico in od tam v posteljo, sem prižgal televizor, da vidim, kako in kaj po svetu, da ujamem poročila. Prepozno, so že tekla Slakova Trenja, tista z zakoncema Čepin in ‘jebem vam sunac’ Lango. Gledal sem kakih 15 minut, potem pa . . Ampak, pustimo to za trenutek in se vrnimo malo v preteklost, kolumnistovo preteklost.

Elle mačo: Na juriš! Na juriš! Na dno! - Foto: Tadej Golob

Bili so časi, ko sem bral knjige kot zmešan. Legenda gre takole. Mama mi je leto dni pred prvim razredom osnovne šole prebrala prvih 15 strani Bratovščine Sinjega galeba, potem me je zagrabilo in sem nadaljeval in končal sam. Bral sem kot zmešan, vso osnovno šolo in mislim, da tudi vso srednjo. V najhujšem obdobju po 400 strani na dan.

Vse mogoče mladinske, pustolovske romane, domače branje, vse Agathe Christie (da so se mi, ker je bilo preveč naenkrat, ponoči prikazovale sumljive sence na steni in nisem mogel spati), pa nekega Zane Greya in njegove Jezdece peščene kadulje, pa vso znanstveno fantastiko, ki jo je premogla Ljudska knjižnica v Lenartu v Slovenskih goricah, pa vse Ruse in med njimi Tihi Don Šolohova . . Dvakrat. Štiri debele knjige – 400 strani vsaka. Po moje še prevajalec ni bral dvakrat, jaz pa sem.

Potem sem začel študirati, ga intenzivno sr . . , ekhm, lomiti po Ljubljani in so šle knjige proč. Nehal sem brati, in če ne bi bilo alpinističnih odprav in osamljenih visokogorskih travnikov, bi se lahko zgodilo, da vse leto ne bi prebral nobene. Tistega obdobja ne znam najbolje opisati in ni bilo produktivno. Še kadar nisem skakal po skalah ali ‘razmišljal’ s kolegi o nedoumljivosti vsega in bi lahko pogledal kakšne črke, sem ležal pred televizorjem.

Sem pa pisal. Najprej običajno novinarsko tlako, članke, kolumne, intervjuje, za ljubi kruhek, in potem svojo prvo knjigo, tisto o Karničarjevem smučarskem spustu z Everesta. Pa drugo, biografijo Petra Vilfana, in tretjo, Predinovo. In še vedno nisem bral (razen na odpravah). Dokler mi ni nekega dne, ko sem jamral, kako malo cenjeno in plačano delo je to pa kako nas bo vse vzel hudič, ker nihče več nič ne bere, potegnilo, da sem sam isti. Da mi, če res nisem kje bogu za hrbtom, štiri dni hoda od migetajočih slik, knjiga ne pade na pamet.

Zdaj spet berem. Je pa trajalo nekaj časa, neko uvajalno obdobje sem potreboval. Ljudje smo v osnovi hitro pokvarljiva roba, in če smo siti in nam ne more nič pasti na glavo, bi kar ležali v senci in vse štiri od sebe. Bila je abstinenčna kriza, ko se mi je zdelo življenje prazno brez ponovnega ogleda Sopranovih, ampak zdaj smo čez in pri Časotresku meni izjemno ljubega Kurta Vonneguta.

Vrnimo se k Čepinovi in sončnim pesni­kom. Vsi moramo jesti, plačevati za otroke, če jih imamo, in se ogrevati. Tako Čepinova kot kolegi, ki se ukvarjajo z njo in njej podobnimi. Bog pomagaj, vsak pač svoj križ nosi. (In ko nas bodo otroci vprašali, s čim si služimo kruh, si bomo že kaj izmislili. Kaj pa vem . . Da v kurbišču igramo trobento, recimo.*)

Bojim se edino, da skriva takšno ravnanje v sebi past. Mediji, naj se sliši še tako ofucano, tudi vzgajamo. Tiste, ki jih nagovarjamo, tiste, o katerih govorimo, in navsezadnje tudi sami sebe. Če mi ne bomo kritični, kdo pa bo? Začelo se je z Jani Plestenjaki, danes je on klasika, mi pa smo pri Damjanu Murku. A medtem ko so Plestenjakovi občudovalci še pismeni in lahko prebavijo povprečni časopisni ali revijalni članek brez pretirane škode, za Murkove konzumente o tem nisem več prepričan.

Ti ljudje so, po moje, nehali brati. Počasi gre, je zamudno, je prezahtve . . , prezha . . , je pre-zah-tev-no . . Ne govorim o knjigah, eh, to itak . . o besedah, o črkah. Fotka, to še, krajši podnaslov in konec. Njihov medij so TV in njegovi kloni. A za televizijo ni panike, ona bo že preživela, mi pa z lahkomiselnim jurišanjem na dno sami sebi kopljemo mrzli grob.

* Vic je menda italijanski, gre pa takole:

Učiteljica v osnovni šoli sprašuje otroke o poklicih staršev. »Bančnik, delavec v tovarni, strojevodja . . « naštevajo otroci. Ko pride na vrsto mali Giovanni, po dolgem mencanju izdihne: »Moj oče pa igra trobento v kurbišču.« Učiteljica hitro zamenja temo, da je ne bi . . a ji radovednost ne da miru, pa se do naslednjič pozanima, kako je z Giovannijevim očetom.

»Giovanni, « pravi, »zakaj si pa zadnjič lagal, da tvoj oče dela tam … v tisti hiši. Tvoj oče je pa ja novinar.« Giovanni zardi, pogleda v tla in pravi: »Če me je bilo pa sram.«

Najbolj brano