Elle mačo: moj pes, moj jaz ... moj avto

Kot vse druge reklame, ki me prepričujejo, da moram imeti rad kos aluminija, gume in plastike, mi je tudi ta šla na živce, se pa bojim, da je kar zadela. Da so vzgibi, ki tičijo za izbiro psa, in tisti, po katerih se odločamo za nakup avtomobila, pravzaprav zelo podobni.

Elle mačo: moj pes, moj jaz ... moj avto - Foto: Fotografija Shutterstock

Včasih, ko imam čas in mir (kar je redko), sedem kam na kavo in opazujem lastnike psov in njihove pse, kako šetkajo mimo, povezani z vrvicami. Kako psi iztrebljajo po zelenicah parkov našega ljubega mesta in lastniki večinoma skulirano puščajo tisto, kar pade od pasje riti, na lepljivi in dehteči razstavi, dokler sonce-veter-dež ne mumificirajo iztrebka in ga ohranijo zanamcem.

Opazil sem, mislim, da ne prvi, kako se psi in njihovi hranitelji sčasoma zlijejo v eno. Utrujeni starčki – utrujeni kokeršpanjeli, lastniki po­dedovanih stanovanj v Rožni dolini – družinski zlati prinašalci, zaposlene vzdrževanke – nekaj japonskega, pobrite kugle z malimi možgani – pit buli . . In ne samo pasemsko, tudi značajsko si postanejo sorodni, pa se zgodi, da ima, redko sicer, kakšna prijazna vegetarijanka ob sebi scrkljano pošast, ki prijazno mahlja z odrezanim repkom (dokler ne sreča muce, mucice in se oglasi klic divjine ali otroka, ki ne spoštuje nekih pasjih pravil, ker jih pač ne pozna . . ampak ne bi zdaj o tem).

Se pa časi spreminjajo in mi z njimi. Zadnjič sem gledal reklamo za neko avtomobilsko znamko, v kateri se trije psi pogovarjajo o novem modelu, Hyundayevem, če se ne motim, in se z grozo sprašujejo, kaj če zna še lajati. Ker vse drugo namreč zna in kaj bo potem z njimi. Kot vse druge reklame, ki me prepričujejo, da moram imeti rad kos aluminija, gume in plastike, mi je tudi ta šla na živce, se pa bojim, da je kar zadela. Da so vzgibi, ki tičijo za izbiro psa, in tisti, po katerih se odločamo za nakup avtomobila, pravzaprav zelo podobni.

Tako imajo škrti starčki golfa, po možnosti 1, 9 TDI, s katerim privarčujejo ogromno na svojem kakih pet tisoč kilometrov dolgem povprečnem letnem potovanju. Otroci po poklicu imajo nekaj majhnega, a strupenega, odvisno od spola. Ženske strupene barve, moški navite modele. ‘Pižojčki’ so popularni tako pri enih kot pri drugih, ima pa vsaka avtomobilska znamka nekaj za to razmnoženo klientelo. Tako kot ima vsaka nekaj, čemur pravijo SUV, kar bi prevedli v slovenščino kot športno-uporabni avto. Reč v osnovi prihaja iz Amerike in ima praktične korenine. Dolga leta so morali ljubitelji športne vožnje (divjanja) trpeti za volani majhnih in utesnjenih ‘športnikov’, in ko so jim od dolgoletnega ukvarjanja z avtomobilskim športom zrasli trebuhi, je nekdo v Detroitu (domnevam, da prav tako opremljen) udaril po mizi in izumil ta hibrid med kao športnim in kao terenskim avtomobilom.

Ljubiteljem trenirk še vedno ostanejo BMW-ji močnejših, ne nujno najnovejših mo­delov, lepim japijem lepe alfe, upokojenim poslovnežem volvo (lahko tudi njegova SUV-varianta, če je treba kdaj na vikend) . . Pravzaprav je tistih, ki v današnjem času tripajo na avtomobilske znamke, čedalje manj. (Itak so vse iste.) Danes se kupujejo avtomobilski razredi. Gre človek v avtomobilski salon in reče: V skladu s predstavo, ki jo imam o sebi, potrebujem to in to. Prodajalec mu odkaže njegov kos pleha, on se navduši, zastavi stanovanje, otroka, ženo in ljubico, dobi kredit, se spravi na cesto, in če je videl preveč Mela Gibsona v njegovih mlajših letih, začne blendati kot zmešan, prehiteva po desni, in če še kaj spije zraven (in jasno, da spije, ker mi, Slovenci, vinca ne prodamo . . ), na gas in bum s ceste, in če ima svet okoli njega srečo, je ubil samo svojega sopotnika.

Pa da pometem malo še pred lastnim pra­gom. Sem dolgoletni lastnik Hyundayevega accenta (ne vem, kateri letnik), športne kupejaste oblike, v družinski floti pa se je znašla tudi dizelska multipla, stari model s tistim delfinastim gobcem. Hyunday je temnozelene barve, Angleži bi rekli ‘racing green’, multipla praktične kovinsko sive . . Stvari so jasne: moderen, dinamičen, uspešen (accent), pa tudi odgovoren družinski (multipla) moški.

Hm, le kakšen pes bi sodil zraven?

Tadej Golob

Fotografija Shutterstock

ELLE julij 2008

Najbolj brano