Elle mačo: kaj pa zdaj?

In pravzaprav – kaj pa človek zamudi v mesecu dni? Saj ju (dve leti pozneje se je rodil še mlajši brat) bom itak imel pred očmi še vsaj deset do 15 let, poleg tega pa bomo zdaj, ko imajo tudi tam internet, povezani . .

Elle mačo: kaj pa zdaj? - Foto: Fotografija Aleksander Štokelj

Tiste med vami, katerih življenje utripa v ritmu – zajtrk, vrtec/šola, služba, vrtec/šola, dodatne dejavnosti, risanka in ‘pejt si umit zobe in spat, in to takoj! ’ – poznate hecno nasprotujoča si občutja. Po eni strani se človeku staršu zdi, da je bilo od vedno tako, da ima otroke že od nekdaj, po drugi pa, da je še včeraj prost tekal naokrog po zelenih livadah in da je tole z otroki neka pomota. Pri meni je bil ta včeraj pred sedmimi leti. Takrat se je namreč rodila ta starejša.

V prejšnjem življenju sem vsako jesen odletel v Nepal, od tistega 2001 pa najprej samo še vsako drugo, dokler nisem letos spomladi ugotovil, da sem bil tam nazadnje pred štirimi leti in da bo treba spet, ker drugače ne bom šel nikoli več. In pravzaprav – kaj pa človek zamudi v mesecu dni? Saj ju (dve leti pozneje se je rodil še mlajši brat) bom itak imel pred očmi še vsaj deset do 15 let, poleg tega pa bomo zdaj, ko imajo tudi tam internet, povezani . .

Ja, mesec dni mine kot šus, in kaj se pa sploh lahko zanimivega zgodi v tako kratkem času?

  • Torek, 7. oktobra

    »S Čmrlo (ta mali smo rekli Čmrla, ker je kot dojenka nosila progast bodi, op. p.) sva malo zamudili v šolo, ker so sami zastoji na cesti. Včeraj sem jo gledala na telovadbi, končno je bila na vrsti bradlja. Kar skakala je od veselja (no, saj itak ves čas skače). Bil bi ponosen nanjo, edina od desetih punčk je naredila vzmik, prava Nadia Comaneci . . Mali princ uživa na kmetiji (na tridnevnem obisku kmetije, ki ga pripravi vrtec, op. p.). Menda je upal iz kokošjega gnezda pobrati jajca, tudi on edini, če sem prav razumela.«

  • Četrtek, 9. oktobra

    »Pravkar sem se vrnila z infekcijske klinike. Pravijo, da ima Lovro verjetno borelijo, zato mora pet dni jemati antibiotike, ki naj bi zbrisali to bakterijo, če sploh je, ker tak izpuščaj, kot ga ima, zanjo ni naj­bolj značilen . . Včeraj sta delala vabila za njegov rojstni dan. Veš, kakšna so? V obliki meča. Lovrova ideja . . «

  • Petek, 10. oktobra

    »Grem po Čmrlico, povedala bo tri pesmice za bralno značko v knjižnici in je prosila, ali grem lahko z njo. Danes zjutraj je v avtu recitirala kot Tončka Pavček . . «

  • Sobota, 11. oktobra

    »Že navsezgodaj smo imeli akcijo lovljenja Tačke (potepuške mačke, ki je pred kratkim kotila in se je navezala na naš blok, op. p.). Špela (soseda, op. p.) je ni mogla priklicati, potem sem pa ta malima rekla, naj gresta dol, in sta vpila kot zmešana. Jasno, Tačka je prisopihala! Spravili smo jo v kletko in odpeljali na kliniko. Brina je po stetoskopu poslušala njeno srce in bila vsa iz sebe. Lovro pa ni hotel.

    Zamrznili smo tvoj košček kruha, ki ga je Lovro spekel na kmetiji, ker bi bila drugače katastrofa, če ga ti ne bi dobil.

    Aja, ko sem mu rekla, da Špela ne more uloviti Tačke, je rekel: »Veš kaj, mami, naj­prej moraš imeti načrt, potem jo pa lahko uloviš. Jaz imam načrt.«

  • Torek, 14. oktobra

    »Brina je že prava mala upornica. Take spušča, da ostanem brez besed, mali je pa kot njena senca, njegovi možgančki kar srkajo njene besede. Zadnjič mi je rekel, da telovadijo kot prdci. Nimam pojma, kje je to slišal.«

  • Petek, 17. oktobra

    »Lovro komaj čaka na praznovanje rojstnega dne. Moral bi ga videt, kako ponosno je nesel tistih 20 malih pikapolonic v vrtec, jaz sem pa samo čakala, kdaj bom začela praskati čokolado s tal.«

  • Petek, 24. oktobra

    »Danes imamo kinodan. Včeraj je mali čmrlj spet jokal, ker te ni. Spet je imel govor: »Tatija pogrešam. Tati tolk velik ve. Tati z nama gleda vse filme.«

    Potem sem vprašala, kaj pa jaz. Brina je rekla, da pomivam posodo in pospravljam.«

  • Ponedeljek, 27. oktobra

    »Šli smo v živalski vrt v Horjul in sem se morala skregati z njima, da smo po eni uri mojega zmrzovanja odšli domov. Onadva bi še prespala tam. Oskrbnica jima je dala kruh in sta ga metala kozam. Kakšno navdušenje!

    Brina je včeraj prebrala pet knjigic samo zato, da bo dobila od Monike (učiteljice, op. p.) štampiljko. V likovni šoli je naredila iz mokrega papirja čudovitega konja, kot bi bil iz brona. Krasi nam hladilnik. In že načrtuje svoj rojstni dan. ‘Hm, po­vabila bom . . ’

    Drugače te pa zelo pogrešamo in nam manjkaš pri vseh vragolijah, ki jih počneta, sploh meni.

    Aja, mali si zna že obrisati rito! «

»Lovro, « sem mu rekel, »veš, kako je. Dokler ti jaz brišem rito, tudi jaz odločam zate.«

To mu je dalo misliti.

Ampak, kaj pa zdaj?

Tadej Golob

Fotografija Aleksander Štokelj

ELLE januar 2009

Najbolj brano