Elle mačo: Jan Plestenjak in jaz

»Piši o modi, « je rekla Urška, »navsezadnje je Elle modna revija.«

»Ne vem, če bi ti bilo všeč, « sem rekel, »jaz pa moda . . «

»Ni treba, da mi je všeč. Samo piši o tem.«

O modi?

Dobro, sama je hotela. (Opozorilo velja tudi bralkam! Še je čas, da polistate naprej.)

Pred kakšnim mesecem je likovna podoba tele kolumne zahtevala mojo fotografijo in so nadme poslali stilistko.

»Ni treba, « sem rekel, »saj imam svoja oblačila.«

Ta trenutek je to videti takole, da bo jasno, o čem govorim. Na nogah imam čevlje, take bolj športne, temno modre, skoraj črne, in sem neverjetno navdušen nad njimi. Stari so nekaj let, ko kaj pozabim v avtu, jih uporabljam kot šlape, z njimi na parkirišču pred hišo igram nogomet s petletnim sinom . . Nič se jim ne pozna. Vsaj nihče mi še ni omenil. V njih so moje noge, oblečene v malo debelejše črne nogavice, ker je mrzlo in se me prijemlje prehlad.

Hlače so kavbojke. Doma imam si­cer ene sive iz meni neznanega materiala, ki naj bi jih uporabljal ob nobel priložnostih, pa jih ne, ker na take priložnosti ne hodim. So pa tam za vsak slučaj. Izvora kavbojk ne poznam. Nabavil sem jih, ko sem po dolgih letih uporabe ugotovil, da leviske niso najcenejše. 15 let sem zavijal v štacune s fiksno idejo, da so kavbojke po 15 nekdanjih jurjev in da se pri tem ne da nič pomagat. Potem se pa nekoč zastrmim v izložbo nekdanjega Dairy Queena in je to tam pol ceneje. Vzel sem take na gumbe, ker se mi je to zdelo frajersko, pa si zdaj še čez pol parkirišča na bencinskih črpalkah poskušam zapeti hlače.

Na sebi imam majico olivno zelene barve z napisom cartoon network in s podobo stripovskega cucka, Snoopyja, če se ne motim. Je ena mojih najbolj priljubljenih. Čez njo je rekelc iz materiala, ki se mi zdi, da je žamet (gladek, brez reber), temno rjave barve, ki gre dobro skupaj z rdečkasto rjavimi lasmi, ki jih nosim od rojstva (vedno manj, sicer) in so ta trenutek predolgi, ampak se mi še ne ljubi k frizerju. Tu in tam se mi zdi, da še gre, da je pod pravim zornim kotom pričeska še kar . . Danes ne, ker sem si jo zvečer umil in šel spat z mokro glavo.

Ko se tak pogledam v kakšno izložbeno steklo, sem navdušen nad seboj. Če bi mi kdo pred 20 leti rekel, da bo iz tistega gimnazijskega smrkavca nastalo tole, bi ga objel. V redu je.

»Eh . . « je rekla stilistka. »Bom nekaj prinesla, samo številke mi daj.«

Tri dni je trajalo, da smo prišli dlje od large k bolj specifičnim velikostim in se dobili v studiu. V rokah je imela dva suknjiča.

»Belega niti v sanjah, « sem rekel.

»Zakaj pa ne? «

Ne vem, zakaj ne. Nekatere stvari so nerazložljive. S tem je tako kot z glasbo: Lačni Franz ja, Siddharta ne. Ali pa s hrano: testenine ja, vampi ne. Ali pa s pijačo: pivo ja, bandidos ne.

»Ne.«

Oblekel sem temnejšega, ki mi je bil prevelik in smo ga speli na hrbtu, hlače so bile okej, samo premajhne in se nisem smel premikati, in čevlji so me tiščali, čeprav so zaradi ploščate konice segali nekam čudno daleč. Postavil sem se ob zid in potem smo pol ure telovadili in dobili to, kar vidite. Bil sem pohvaljen, da zgledam fajn.

»Tole je pa čisto nekaj drugega, « jih je reklo nekaj, za katere sploh nisem vedel, da jih zanimajo moji izdelki ali Elle, in to kot nekaj boljšega od tistega prej, ki je bilo nekaj drugega, ampak slabega.

Vsakič ko izide Elle, preberem svojo kolumno, da se prepričam, ali se mi še vedno zdi v redu, in se še malo ogledam, ker kot bi rekel pesnik, pravi jaz je dan za dnem, uganka meni in ljudem . . In dobro, če je ženskam všeč, ampak . . Dva krasna otroka imam, lepo punco, dvakrat sem pozimi preplezal severno steno Eigerja, zlezel na vrh Mont Everesta, napisal dve biografiji, založba, ki je letos osvojila kresnika, je sprejela moj roman, intervjuval sem Drnovška, Türka, Janšo, Pahorja in Walterja Wolfa . . , pa tele kolumne pišem . .

Skratka, zakaj moram tako zelo nujno zgledati kot Jan Plestenjak?

Tadej Golob

Fotografija Aleksander Štokelj

Elle november 2008