Na tri vsi skupaj prenehajmo primerjati število neprebranih e-poštnih sporočil! MANCA POGAČAR
Kot veste, trpimo zaradi epidemije zasedenosti. Še bolj pa trpimo zaradi epidemije ljudi, ki govorijo o tem, kako zelo so zasedeni in zaposleni. Stokanje o svojem urniku je za nekatere postalo znak družbenega statusa. Pri tem seveda ne govorimo o zasedenosti, ki je povezana s preživetjem blizu praga revščine, temveč o zasedenosti, ki je povezana z življenjem z materialnimi privilegiji.
Bodite pozorni: ves čas se pritožujemo (ali hvalimo, kajti meja je v tem primeru zelo tanka), kako zaposleni smo, kako zelo smo zasedeni, kako utrujeni, a še vedno dejavni med to in ono stvarjo, ki jo moramo opraviti. Ni večerje s prijatelji, ki je ne bi zaznamovalo obredno deljenje obveznosti, in, priznajmo si, več jih naštejemo, bolj se počutimo pomembne. V resnici se nam zdi, da se pritožujemo, vendar se za tančico nezadovoljstva vedno skriva občutek zadovoljstva. Kot da smo potrdili, da je naše življenje polno, da smo kot ljudje vredni, ker dajemo vse od sebe, da nismo nekoristni ali nepotrebni. Eden od vzrokov je gotovo pretirano kroženje informacij in enostaven dostop do življenja vseh ljudi, ki ga imamo zaradi družbenih medijev. Ker vidimo vse, kar drugi počnejo v svojem dnevu, se počutimo prisiljene, da naredimo vsaj toliko kot oni. In tako se je zahodna kultura zaljubila v pojav 'busy bragging' ali hvalisanje z zaposlenostjo.
Iz tega smo naredili konjiček, vir ponosa, statusni simbol, ki ga je težko izkoreniniti: to, da nimamo časa zase, da živimo za delo, da smo sužnji svojih obveznosti, 'prosti čas' pa si natrpamo z družbenimi dogodki, opravki in sanjskimi potovanji, kakopak, se zdi tako družbeno kul, v resnici pa nam škodi. Prizadevamo si ceniti zaposlene ljudi in iščemo pohvale za to, koliko se žrtvujemo za delo. Zakaj? Preprosto: živimo kulturo preobremenjenosti, za zgled smo si vzeli velike direktorje, ki se hvalijo, da spijo tri ure na noč in jih nato delajo 21, saj družba želi, da smo za vsako ceno produktivni. Če nismo – ali če se vsaj ne hvalimo, da smo takšni do skrajnosti –, se bojimo, da smo leni, nezanimivi in zagotovo neuspešni posamezniki.
Zasedenost služi kot nekakšna eksistencialna varnost. Če si zaposlen, si pomemben. Živiš polno in dostojanstveno življenje. Če je zaposlenost vrlina, ki povečuje posameznikovo vrednost, so se nekateri ljudje začeli izogibati tako imenovanemu brezdelju, ki zdaj velja za ponižujočo dejavnost. Zdi se, da je to, da nimaš kaj početi, eden največjih strahov zadnjih desetletij. Ne le da ljudje s svojo zaposlenostjo poskušajo narediti vtis na druge, ampak so ta prizadevanja verjetno tudi uspešna. Kar je nenavadno. V preteklosti sta bila poležavanje in čim manj dela najboljši način, kako sporočiti svoj status. Ekonomist in sociolog Thorstein Veblen je leta 1899 v knjigi Teorija brezdelnega razreda zapisal, da je očitna opustitev dela konvencionalni znak višjega premoženjskega statusa. Z drugimi besedami: bolj si bogat, manj delaš in bolj se poskušaš pohvaliti z obilico prostega časa. Veblenova teorija je z nekaj izjemami nekaj časa veljala. Vendar ne več. Zdaj je mogoče o tem, kako bogata je oseba, dobro sklepati na podlagi dolgih ur, ki jih opravi v službi. Seveda pa je treba upoštevati tudi današnjo sestavo gospodarstva in dejstvo, da je večina dela, ki ga zdaj opravljamo, na področju storitev. Če trdo delo in nenehna zaposlenost povečujeta našo družbeno vrednost, je veliko prostega časa, čeprav je v nekaterih primerih to še vedno luksuz, znak neuspeha.
Danes torej ne zamudimo priložnosti, da naštejemo obveznosti, ki so se nakopičile v naš dan, in s tem potrdimo, da živimo polno in uspešno. Morda najbolj skrajen primer ali pa pač tisti, ki me najbolj zabava, je, ko izbrani posamezniki, podjetniki po zanimanju, se ve, svoj urnik s koledarčka, ki ga je zasnovala neka prav tako zelo zaposlena vplivnica, prepišejo kar na svoj selfi z jutranje telovadbe in ga objavijo na Instagramu. Bruh. Bere se nekako tako: "5.30: fitnes. 6.30: zajtrk. 7.30: Pičim v Ljubljano. 8.00–13.00: Odgovarjanje na e-pošto, telefonski klici. 13.00: Kosilo. 13.30–15.00: Sestanek z ekipo in brainstorming. 15.00–17.00: Ukvarjanje z novim projektom. 17.30: Sestanek. 18.15: Nohtki!!! 19.00: Večerja z mojim. 21.00: Pijača s kolegicami." Lol. Zanima me, ali potem na lastnem storyju preverja, kaj jo čaka v naslednji uri. Ker njenim sledilcem ti podatki ne pomenijo nič, grem stavit. Zaradi mene si gre lahko delat te nohte ali pa ne. Je možno, da verjame, da s takšnim odnosom pritegne pozornost drugih in se počuti pomembno? Pozornost je že pritegnila, ampak verjetno kakšen posmeh več, kot je pričakovala, ko je pritisnila deli.
'Hvalisanju' se je izredno težko upreti in to včasih počnem tudi sama, vendar iz drugačnih razlogov, se razume. To kaže na res zanimivo, a težavno stvar pri hvalisanju, in sicer, da večina nas, ki to počnemo, tega ne počne zavestno, da bi naredili vtis na druge. Občutki zaposlenosti so povsem resnični. Jaz jih čutim; moja mama jih zagotovo čuti, verjemite; čuti jih tudi dekle z Instagrama.
Toda poleg tega, da smo nadležni in ustvarjamo neprijetno vzdušje med prijatelji in kolegi, ima to hvalisanje tudi negativne učinke na naše zdravje. Nagnjenost k (bolj ali manj zadovoljnemu) pritoževanju nad svojimi obveznostmi se spremeni v bumerang, ki izčrpava našo duševno energijo. Po eni strani nas resnično prepriča, da non stop počnemo vedno več, po drugi strani pa moramo najti nove načine, da bi bili v očeh drugih ves čas videti preveč zaposleni. S tem ogrožamo svoje psihofizično ravnovesje, saj ustvarjamo subtilno tesnobo, ki se sčasoma lahko spremeni v čisto pravo dušenje. Če so naše zgodbe namerno pretirane, se lahko zaradi primerjave z resničnostjo počutimo žalostne in neustrezne. Skratka, pozitivnih vidikov je zelo malo. Morda sploh nobenega. Ker smo prepričani, da je biti pod stresom nujno, na koncu resnično trpimo zaradi negativnih učinkov stresa. Ko bi tisto dekle z Instagrama le vedelo. Zato pa naslednjič, ko vas bo prijelo, da bi se začeli pritoževati, kako oh in sploh ste zaposleni, tega raje ne počnite. Verjetno niste tako zelo zaposleni. Jaz sem, ampak to je nekaj drugega. Bi povedala, kaj vse imam danes še na urniku, vendar v nasprotju z dekletom z Instagrama za to preprosto nimam časa. Prepričana sem, da razumete.
Fotografije: Profimedia
Preberite še: Maggie Smith ali kako pri 88 letih nositi "popolnoma modri videz", potem ko je postala model znamke Loewe
Priporočamo tudi: Tako lahko nosite 'oversize' suknjič in še vedno poudarite svojo postavo (modni namig Maje Keuc)
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji