Tokrat sta Neja in Mojca v paru spisali članek o tem, kako je biti v zvezi, ko vanjo vstopiš neizkušena kot najstnica ali ko si stara okoli 30 let in je za tabo že nekaj (samske) zgodovine. Razlika je gotovo očitna. Ali pač ne? NEJA DROZG, MOJCA ZEMLJAK
Neja, novinarka
Preizkušnja selitve v lastno gospodinjstvo je bila brez ovinkarjenja ena največjih mejnikov na prehodu v moje odraslo življenje. Bila je pokazateljica, da sem zamesena iz pravega testa. Klišeji gor ali dol, usvojila sem znanje menjave žarnic, pa odmaševanja kopalniških odtokov, popravljanja pralnega stroja in menjave vseh tekočin v avtomobilu. Ja, vse to brez moške pomoči. Postala sem popolnoma neodvisna, na trenutke celo malenkost preveč.
Upam si dati roko v ogenj, da so vsi, ki jim je uspelo vsaj za trenutek okusiti čar samostojnega bivanja, zanj neskončno hvaležni. Človek po letu iz domačega gnezda hitreje, kot bi trenil, spremeni svoj bioritem (ali, po domače, ugotovi, da si lahko polnočno malico privošči brez vihanja nosu preostalih družinskih člankov in bujenja trdno spečega hišnega ljubljenčka). S selitvijo sem postala prerojena različica sebe in rutinske borbe, ki smo jih doma bili za mojo (ne)pospravljeno sobo, so romale v pozabo. Priznam, še leta po tem, ko sem zasoljene položnice zaradi dolgih tuširanj in prižgane klime začela plačevati iz lastnega žepa, mi v glavi odzvanja mamin glas, kako lično zlikati moško srajco ali odstraniti trdovraten madež iz novega prta. Danes od sebe (in posledično drugih) zahtevam disciplino. Razvila in razvejala sem svoj um in osebnost do potankosti. In verjemite – junakov, ki vedo, kako se tem vejam streže, skorajda ne delajo več.
Dolgo sem verjela, da sta po celodnevnem marširanju naokoli tišina in red v stanovanju tako dragocena, da ju ne bi zamenjala niti za čiste zlatnike. Ja, človek se čez noč tako navadi (in razvadi) na nizke decibele, da si lahko samo predstavljate, kako izurjeno mora bodoči partner zaigrati na vaše srčne strune, da mu odstopite mesto v tej milini. V najhujši nočni mori se mi je pred očmi prikazoval moški, ki bo kot sneta sekira prinorel v moje dišeče stanovanje, poškropil celo kopalnico, dal noge v zrak pred televizorjem in s steklenico piva v roki vročekrvno psoval zaradi nesposobneža na nogometni zelenici. Povrhu pa od mene še zahteval, da mu skuham večerjo. Hvala lepa, niti pod razno!
A to, da je človek dovolj samemu sebi, nikakor ne pomeni, da ob sebi ne potrebuje nikogar drugega. Se pa za nameček sito, ker pri tridesetih že vsi bogaboječi biološke ure besno hitijo z naraščajem in poročnimi svatbami, hitro oži. Ko začenjaš obeleževati prvo tretjino svojega življenja, je tistih rib v morju precej manj, kot obljubljajo nekateri. V tej izropani jati najti takšnega, ki za seboj še nima razpadlega zakona in otroka v vrtcu, povrhu pa vam piha na dušo v vseh aspektih, je skorajda nemogoče. Iskati nekoga, ko smo že našli sebe, se tako spremeni v maraton na dolge proge. A naj vas kar takoj potolažim iz prve roke – splača se teči, tudi če ste že pošteno zadihani.
Meni je skok čez ciljno ravnino uspel v obdobju, ko sem odstrla jasno podobo življenja, ki ga želim živeti. Samostojnost pa seveda neizbežna in na trenutke sila krivična krhanja srca so mi poleg kakšne potočene krokodilje solze podarili zavedanje, kaj pričakujem od sebe in drugih ter predvsem – česa ne. Nisem želela, da moj partner postane nekdo, od katerega sem parazitsko odvisna, brez njega ne izpopolnjena in bi bila od njega pripravljena, tako kot smo to naivno in neizkušeno nekoč rade počele, pojesti čisto vse. Nisem želela, da me kdo spreminja, prilagaja svojim potrebam, da me nekdo preraste ali jaz prerastem njega. Nisem se želela zadovoljiti z drobtinami, želela sem celoto. Predvsem pa vedeti, kdo sem – tudi brez njega.
Hvaležna sem za vse neizpolnjene simpatije, celo kakšno košarico in ponesrečena zdrava razmerja, ki to v pravem pomenu te besede sploh niso bila. Pripravila so me na preplet kompromisov, odpuščanj, nesebičnega dajanja, ko drugi ne, in obratno. Razumeti, da za najin dober partnerski odnos oba homogeno in nesebično pleševa tango dveh življenjskih vlog: svoje in skupne. Si dovoliva biti jaz in to dovoliva biti tudi drug drugemu.
Težko mi gre z jezika, a pošteno dvomim, da bi preskočila iskra, če bi s svojim partnerjem in njegovimi (pa tudi svojimi) mladostniškimi kapricami odšla na zmenek pred desetimi leti. Nisem prepričana, kdo bi prvi dal drugemu košarico, še večja zagonetka pa bi bila ideja o velikem finalu, če bi nama po spletu naključij celo uspelo. Kdo bi postal on in kdo jaz? Kdo bi se moral v večji meri prilagoditi drugemu? Bi jaz prerasla njega ali on mene?
Če dopustim ponagajati romantiki, bi dejala, da sva se drug v drugega zaljubila takrat, ko sva že bila zaljubljena vase. Zaljubila in poglobila odnos sva prek pripovedovanja zgodb s popolnoma nasprotnih si bregov otroštva, adolescence in rane odraslosti. Danes ima on svoj svet in jaz svojega, v čudovitem preseku pa imava tudi skupnega. Mar ni poseben čar ravno v tem, da se najdemo na polovici poti? In priznam – glasnega navijanja ob nogometnih tekmah, ki je zdaj čisto zares izpodrinilo tiho milino med štirimi stenami, ne bi zamenjala za nič na svetu.
Mojca, redaktorica
Kadar me omami romantika, pravim, da sva jaz in on prepletena kot vodna pahira, da se je steblo najinega odnosa v toliko letih spletlo v močno kito, ki je ni več mogoče razplesti. Zaljubila sva se kot najstnika, zato sva skupaj zrasla in se zarasla, vmes je on malo prerasel mene, potem spet jaz njega, ampak dejstvo je, da ne vem več, katero steblo in katera veja je čisto moja in katera njegova. Korenine najinega odnosa pa so tako stare in globoke, da jih je skoraj nemogoče izruvati. Morda jih ne more niti najhujša ujma. Sva zaradi dolge zgodovine močnejša in bolj povezana ali je lahko vse skupaj železna srajca, ki je ne moreva, ne znava, nimava volje in poguma več sleči?
V romantičnem duhu je najina neskončno dolga zgodba polna povezovanja, dopolnjevanja, zaupanja, ljubezni v pravem pomenu besede in nešteto (tudi prazgodovinskih) skupnih spominov. A kot vse, ima tudi to lahko svojo negativno plat, svoje minuse. Ko se nekega jutra zavem, da jih bo kmalu dopolnil 50, se hočeš nočeš vprašam, kaj vse se bo še zgodilo na poti v najino starost, in takrat se prestrašim. Posledica najine stoletne zgodbe je namreč, da ne vem, ali znam in zmorem živeti brez njega. Če on odide pred mano, kdo bom po tem? Kdo sploh sem brez njega?
Nikoli ne bom vedela, kakšna bi bila, če ne bi bila z njim. V kakšno osebo bi se razvila brez njegove bližine in vpliva, katere moje lastnosti bi se okrepile brez njega, kateri potenciali morda razvili bolj, kateri manj, katere lastne meje bi prekoračila, ker to ne bi imelo posledic za najino zvezo, in katerih brez njegove podpore ne bi. Zaradi najinega sožitja ne morem zanikati, da mi manjka samostojnosti, manjka mi tisti na poti osebne rasti kar pomembni občutek, da vse zmorem sama ne glede na vse. Zame je on vedno (preveč) varen pristan, varnostna mreža, zaradi katere ne vem, ali sploh znam pasti in se pri tem čim manj poškodovati. O vsaki zadevi se pogovoriva, jo skupaj razčleniva na prafaktorje, o vsem se odločava skupaj in marsikaj, kar mi ni prijetno, naredi namesto mene. Hm, tega je kar veliko. To je seveda lahko romantično, a mi obenem jemlje 'odraslost'. Jaz sem tista, ki vedno poskrbi za čustveno plat odnosa, za najin notranji svet, za najino dobro počutje in večino stvari znotraj doma, on po moško racionalno ureja 'zunanje zadeve'. Vsakdo reče, kako lepo se dopolnjujeva, mene pa gloda dvom, ali bi sploh znala živeti sama. Verjetno bi se znašla v vsaki situaciji, to intuitivno vem, pa vendar se razumsko te dileme ne morem znebiti. Nikoli nisem bila sama, da bi rasla in se razvijala brez njegovega negovanja, zalivanja, obrezovanja, gnojenja, če se vrnem k rastlinam. Kako naj vem (to pa moram vedeti za svoje samozaupanje, samozavest, integriteto, osebno celovitost), da mi brez njega ne bi odpadli vsi listi in vsi cvetovi?
Seveda imam svoje prijateljice, svoj okus za glasbo in filme, ki se skoraj nič ne sklada z njegovim, svojo službo, svoja zanimanja in čisto svoje radosti, v katere on ne vtika nosu. Imam svoj svet in on ima svojega, večina mojega življenja pa se odvija v najini presečni množici. Morda pa je to že tudi odgovor na to, ali sem kljub vsemu cela oseba, kajti nikoli nisem marala tistega, da je nekdo tvoja druga polovica – saj nočem, da me je samo pol.
Imam tisti del sebe, ki je samo moj, in on ima tisti del mene, ki mu ga hočem in želim dati. Če naju ločite ta trenutek, bom mogoče res nevedna, nevešča in nerodna pri iskanju pravilne debeline svedra za beton, a bom o tem preprosto povprašala nekoga, ki se na to spozna in mi zna svetovati. Do kosti bom pogrešala skupno iskanje rešitev, med katerim se stokrat ne strinjaš, dokler se končno ne strinjaš, kar sodi h konstruktivnosti, pa vendar bom na koncu rešila vsakršno zadevo, saj ima skoraj vse na tem svetu svojo rešitev. Nihče in nič pa mi ne bo moglo nadomestiti občutka in čustev, ko se po težkem dnevu še vsa preznojena skrijem v njegovem objemu (ker me po vseh teh letih res ni sram svojih težav niti svojega človeškega smradu) ali ko ga navsezgodaj vsa krmežljava in s slabim zadahom primem za roko, preden mi ta spolzi iz dlani, ker je napočil njegov čas za službo. Vseeno je, ali sem urejena in naličena ali vsa zmaličena od težkega dneva ali noči, on me ljubi enako – tako, kot sem. (Res je, čisto na začetku zveze sem se vsako jutro – kako naporno in odveč! – izmuznila iz postelje, da si, preden se zbudi, vsaj umijem zobe.) In to udobnost so mi lahko prinesla samo vsa ta najina dolga leta. Zatorej bom ob strani pustila vse morebitne minuse najine prazgodovinske zveze in samo uživala v tem, kar imam. Nič na svetu ni samo belo ali črno, lahko pa je največja sreča tudi to, da s svojo najljubšo barvo rišem sliko svojega življenja, čeprav mi druge barve ne bodo nikoli na voljo.
Fotografij: Profimedia
