Vem, da je šel svet naprej, a kaj ko bi s sabo vzeli tudi nekaj prefinjenih gest in izrazov naklonjenosti iz preteklih dni? AJDA GREGORC
Pridi kdaj pome z ognjem v očeh, /.../ po pogled in nasmeh in poljub. (Poletna noč, Marjana Deržaj)
Prejšnji ponedeljek nisem imela popolnega dneva, se je pa vanj vrinilo popolnih 30 minut. Naselile so se malce pred opoldne. Sonce se je zares potrudilo in sijalo v (svoji) najlepši rumeni, našo pisarno je obiskal redek pojav, zatišje, moje misli pa so bile za prvi dan v tednu sila zbrane, kar je med drugim pomenilo, da sem se lahko že zgodaj sprehodila do centra mesta po glavni obrok dneva. Ne vem, ali je bila kriva moja nova brezčasna obleka, pravkar prehojen ovinek mimo prelestne Narodne galerije, lističi z usklajeno koreografijo v krošnjah dreves pred njo ali slovenska popevka v ušesih, a vame se je prikradel stari znanec občutij, na katerega sem že skoraj pozabila. (Roko na srce, v življenju tudi nisva prav dosti prijateljevala.)
Počutila sem se namreč naravnost romantično, kot bi bil dan naklonjen meni, jaz pa njemu. Bila sem del globokega, a lahkotnega filma, ki ni posut s sladkorjem v prahu, a v podtonu nosi romantično sporočilo brez potrebe po dveh, ki sta zaljubljena. Ker je bil ta dan v tistem trenutku prej kulisa kot prizor iz resničnega življenja, so se moje misli hitro uskladile. Radovedno so raziskovale to kepo prijetnih emocij, novo v klasičnem spektru občutij, ki me pospremijo skozi dan, zavedajoč se, da tam morda ne bo ostala dolgo.
Z gotovostjo lahko rečem, da bi v tistem trenutku za usodo skoraj zagotovo oklicala vsak nepričakovan ali mimobežen stik z naključnim simpatičnim moškim mojih let, čeprav vanjo tu in tam močno dvomim. Zgodilo bi se nekaj neizrečeno lepega, kar bi pognalo kolesje ene najlepših ljubezenskih zgodb v našem okolju. Vprašal bi me za napotek, kako do stavbe za ovinkom, zatem, ali imam čas za kavo, in tako dalje. Služba bi lahko počakala. Očitno romantiko vendarle kmalu povežem z dvema, ki sta zaljubljena, jejhata. A takšne stvari se (več) ne zgodijo. Ali pač, in se le ne zgodijo meni?
Naj navržem nekaj drobnega tiska. Sicer nisem nepoboljšljiva romantičarka. Ne, nimam še albuma na Pinterestu za svojo bodočo poroko. Ja, imam svoje življenje. Ogled romantičnih komedij iz povsem subjektivnega stališča preskočim že nekaj let.
Ko se vrnem iz veleblagovnice, se ponovno prizemljim. Na zemljo me ne vleče le moja težka nakupovalna vrečka, temveč tudi sonce, ki je med mojim dolgotrajnim izbiranjem sendviča okrepilo svoje žarčenje za vsaj 30 odstotkov. Tu je še tišina v mojih ušesih, saj gumba za predvajanje s polnimi rokami pač ne moreš pritisniti. Okoli mene vlada vrvež, tisti čudoviti nekdo pa pri tem verjetno bulji v telefon, za napotke ima tako ali tako GPS. Je le običajen dan v običajnem svetu, jaz sem se verjetno rodila 60 let prepozno, takšne stvari pa se preprosto ne dogajajo več. Pa potreba zanje še ostaja? Ja, definitivno je bila kriva Majda Sepe s prijatelji.
Če ste kdaj namreč prisluhnili kakšnemu verzu iz zlate dobe slovenske popevke, dobro veste, da so za njen čar prav tako kot spevne melodije kriva tudi izjemna besedila, pod katera so se nemalokrat podpisali pesniki. Naj bo to ljubezen, življenje ali žalost, vse opevajo na uglajen način, predvsem pa jih predstavljajo kot nekaj dragocenega. Na ljubezen in fazo pred njo pa se danes žal ne gleda več kot v besedilih Zlati prah, Poletna noč in Samo nasmeh je bolj grenak. Če bi kak moški zapel ali le izgovoril svoji simpatiji nekaj podobnega, kot je refren pesmi Ko boš prišla na Bled, bi verjetno dobil prepoved približevanja, kar do neke mere celo razumem. (Do neke mere.)
Zavedam se, da so ta besedila verjetno precej potencirana in niso nujno odraz odnosa enega spola do drugega v tistem času. Tudi ta članek ne bo slonel na predpostavki, da je danes vse narobe, včasih je bilo vse boljše, nikakor ne, obstajajo pa svetle točke v vseh obdobjih, in ta pristop k iskanju in ohranjanju ljubezni se mi zdi ena izmed tistih iz prejšnjega, ki pa je seveda posplošena na moje skromno opažanje. Pesmi tega obdobja namreč, tudi s pogledom skozi bolj realistično lečo, dobro ponazarjajo, da je dvorjenje, kot s(m)o ga poznali včasih, danes le še redka najdba. Dvorišča so te dni zasebna sporočila na Instagramu. Šopki rož so kupi všečkov brez nadaljevanja. Pisma pa le še eno breme za poštne uslužbence. Mimogrede, so podoknice najlepše kršenje javnega reda in miru, že tudi mimo?
Največji udarec rahločutnosti in inovativnosti pri osvajanju je zagotovo zadala tehnologija, ki se je seveda morala zgoditi, to je jasno. A povsem objektivno gledano, je povečala bazen razpoložljivih ženitvenih opcij (kar ni nujno slabo) in zmanjšala vložek časa in truda, potrebnega za želeni rezultat (to je lahko slabo). Film čaka te pošta (You've Got Mail) iz leta 1998, kjer si dva (ne)znanca v 30. letih dopisujeta prek zaslona in to postane verjetno najbolj romantična gesta na svetu, žal v resničnosti ni padel na plodna tla. Za to sta kriva Tom Hanks in Meg Ryan, ki sta tako presneto dobra v tem, da verjamemo v usodno ljubezen. Hvala vama, prosim počnita to še naprej.
Z razvejano tehnološko džunglo so žal do neke mere po vodi namreč splavale dobre stare manire, artikuliranost in lepe geste. Danes namesto nas flirtajo emotikoni, spodoben pravopis pa žal ni eden izmed neizpodbitnih kriterijev pri iskanju partnerja, pa bi verjetno moral biti. V ogenj lahko hkrati nastavimo več žezel, kar pa zmanjša hrepenenje po enem samem. Vse skupaj je bolj enostavno kot skuhati juho iz vrečke; instant odnos le hitro pristaviš na ogenj, ga zavreš za nekaj minut in ga nato odstaviš, da se ohladi. Smo namreč generacija, ki gre na 15 zmenkov, odnos pa se ne izcimi iz nobenega. Ali, povedano drugače, izbiramo in izbiramo si dušo, ki bo pač morala postati sorodna, a ves čas podaljšujemo sprejemne izpite. Nekaj spotoma polomljenih src je pač kolateralna škoda.
Dvoriti nekomu (po današnje osvajati, flirtati, izraziti zanimanje za nekoga) pa na drugi strani pomeni izbrati to osebo, vanjo vložiti čas brez garancije, da bomo z njo vzpostavili želeni odnos, in ji tako posredno sporočiti, da je vredna tega truda. S tem obdobjem nekdo pravzaprav investira v vajino zgodbo, ki lahko nastane. A kdo še ima potrpežljivost za takšne stvari – zakaj vendarle bi se trudili z nečim dlje časa, kot bi bilo potrebno, in se pri tem po možnosti še osmešili? Še vedno namreč velja prepričanje, da tisti, ki konkretno dvori, tvega sram, tisti, ki potencialne partnerje vrti okoli prsta kot za šalo, pa je frajer. Kdo je eno in kdo drugo? S stališča družbe je to verjetno odvisno ob občutij tistega, ki se mu dvori. A naj bo frajer tisti, ki zbere pogum. Ta mora biti namreč veliko bolj prepričan vase kot nekdo, ki sproži standardni postopek drsanja v zasebna sporočila ('slajdanja' v DM) z živjo brez pogleda v oči.
Druga plat kovanca pa kaže, da smo do tovrstnih načinov osvajanja otopeli. S svojega stališča lahko povem, da ženske teh gest nemalokrat ne znamo več sprejeti, zato ni čudno, da se moški nemalokrat bojijo pristopiti do nas na neposreden način. Kolikokrat sem rekla, da bom vrečke že nesla sama, ker nisem znala sprejeti pomoči, ko mi je bila ta ponujena? Prevečkrat. Emancipacija je krasna stvar, a ostane v njej še kaj prostora za džentelmenstvo? Mislim, da lahko skupaj tvorita prav lepo sožitje. Naj se še malo potunkam: pred dobrim letom me je na Tromostovju ustavil na prvi pogled povsem super fant, ki se je vljudno predstavil in mi dejal, da sem mu simpatična. Povprašal me je po telefonski številki, da bi me povabil na zmenek, sama pa sem se odzvala kot zmedena srna pred žarometi avtomobila sredi noči in bleknila: "Najlepša hvala, res cenim, ampak te ne poznam, zato ti ne morem dati svoje telefonske številke." Odvihrala sem dalje, preden bi lahko še karkoli rekel, in se pozneje spraševala, ali sem naredila napako ali sem si morebiti rešila življenje. Ko sem svojemu ženskemu štabu zaupala ta pripetljaj, so tudi one begale med tem, kako lepo, da so še takšni na tem svetu, in tem, da je to malce čudaško. Da ne omenjam prigode, ko mi je bivši partner odmaknil stol, sama pa sem se šla v tistem trenutku takoj usest na drugega, misleč, da se na mojega želi usesti on. O tem pravim. Tovrstnih gest nismo navajeni vse do te mere, da nas te zbegajo in celo prestrašijo, saj tako zelo štrlijo iz povprečja, v vmesnem času pa se pritožujemo, da tega ni več.
Vsekakor pa je pri tem treba poudariti, da obstaja nenapisana etiketa dvorjenja, ki bi se z vsemi primesmi, naučenimi v 21. stoletju, morala v celoti upoštevati. Najprej, to mora biti nevsiljivo. Prvi 'ne' po določeni gesti pomeni tudi drugi, tretji in tako dalje. Dvorjenje ne sme nikogar spraviti v neprijeten položaj, zato na primer vse javno drsa po tankem ledu: od plakatov ob cesti do javne zaroke – razen če si oseba tega izrecno želi. Veliko se da razbrati iz vedenja druge osebe, če to le želimo videti.
Klišeji redko padejo na plodna tla, odpor do romantike pa pogosto izhaja prav iz njih. Mislim, da lahko govorim v imenu velikega števila žensk, tudi moških; ne padamo ravno na šopke rdečih vrtnic ali, še huje, srčke iz njihovih listov, labode iz brisač na hotelskih posteljah ali ekskluzivne večerje za dva z godalnim kvartetom ob strani. Pravzaprav je, vsaj meni, najbolj romantično nekaj, kar je temu povsem nasprotno. Vse romantično ni nujno patetično, če je to izvedeno subtilno in je pisano na kožo osebi. Je misel prej kot dejanje, ki posega v neizrečeno, da v obliki pozorne geste postane izrečeno. Bolj kot to, kako je dvorjenje videti navzven, je pomembno, kakšen pomen nosi v ozadju. Zato tako množično všečkamo korenje, ki ga Natalie Portman v filmu Gola zabava (No Strings Attached) prejme od Ashtona Kutcherja in džentelmenstvo, ki ga pooseblja robec Roberta De Nira v filmu Pripravnik (The Intern). Naj dodam še očitno: osvajanje ni rezervirano le za čas spoznavanja dveh oseb, temveč je morda še toliko bolj pomembno po več letih odnosa, obenem pa ni niti omejeno na dotični spol.
Naši vnuki nekoč verjetno ne bodo imeli tako očarljivih zgodb o tem, kako so se spoznali njihovi stari starši, kot jih imamo sami. Verjetno se bodo v statističnem preseku te delile v tri skupine: spoznala na Facebooku, Tindru ali Instagramu, pa vendar jih lahko v nadaljevanju nadoknadimo prav z omenjenimi gestami in čez leta pripovedujemo zgodbe o teh.
In kaj se mi trenutno zdi nesramno romantično? V teoriji: pisma, krožnik najljubših makaronov na slab dan ali poslana povezava do pesmi, ki pooseblja tvoj glasbeni okus. V praksi in duhu leta '23: to, da nekdo jasno govori o odnosu, v pogovoru tu in tam kdaj tudi vrne vprašanje ter na prvem zmenku ne govori več kot nekaj minut o bivši ljubezni.
Živimo v časih, ko dvorjenje ni najmodernejša izbira, pa vendarle je lepa. In čeprav se mu kolektivno izogibamo, po drugi strani pademo nanj kot domine v filmih, glasbi in književnosti, če je to izpeljano z okusom. Verjetno je nora misel na to, da bi zdaj pripravili presenečenje za osebo, na katero ste najprej pomislili, kajne? Malce motivacije: vsekakor boste en korak pred drugimi snubci in snubkami, ki bodo namesto besed skoraj zagotovo izbrali le dvoumne, a nič kaj pogumne všečke. Tisti, ki ste že v zvezi, tudi vi je ne boste odnesli kar tako – presenetite in se pustite presenetiti, ker bo rezultat naravnost čudovit.
Pričevanja o romantiki od 10 do 91 let.
"Sošolec mi je prinesel svetleče vezalke, ki so bile hkrati povabilo na šolski ples." - Stela, 10 let
"Po težkem dnevu me je mož presenetil z XXL-pakiranjem mojega najljubšega proteinskega pudinga." - Tina, 39 let
"Stene najinega stanovanja je polepil s samolepilnimi listki, na katerih so bile puščice, ki so vodile do napisa Ljubim te." - Ina, 26 let
"Med poležavanjem na bližnjem travniku je po treh mesecih zveze iz trave naredila prstan. Oba sva vedeli, kaj simbolizira, čeprav nisva izrekli besed." - Maja, 41 let
"Poklicala me je in mi zavrtela Steviejevo pesem I Just Call To Say I Love You." - Marjan, 55 let
"Prehodil je več kilometrov sredi noči, da je prišel v našo vas in sva se lahko še izmuznila na kratek sprehod." - Cvetka, 91 let
Fotografija: Profimedia
