»Nimaš fanta? Ti ni nihče všeč?« Po nekajsekundnem premoru sledi nadaljevanje: »So ti všeč punce, mislim, no, si lezbijka?«
In še veliki finale: »Boš vedno sama?« Ko na kosilu s sorodniki zmanjka aktualnih tem, pride namreč na vrsto analiza vsakega člana posebej. Navzoči se potrudimo, da najdemo kakšno šibko točko posameznika in potem prav po terapevtsko ponujamo rešitve. Debata o meni se vedno ustavi pri srčnem izbrancu. Pravzaprav neizbrancu, če smo natančni.
Vprašanje, kaj neki je narobe z mano, da pri 'poznih dvaindvajsetih' postopam sama naokrog, vedno buri duhove. Ker samo skomignem z rameni in se mi ne ljubi filozofirati, skrb prevzamejo drugi in kar sami nadaljujejo pogovor. Stvar se konča nekako takole: spoznajo, da je stvar bolj zakomplicirana, kot se zdi, saj je že v osnovi nekaj narobe – jaz namreč ne kažem nobenega zanimanja za iskanje gospoda Pravega.
Pri kakšnih trinajstih sem se pod pritiskom sovrstnikov sicer lotila lova za fanti, a moram priznati, da je bil moj pristop milo rečeno čudaški. V nasprotju s preostalimi dekleti, ki so takrat norela za fantovskimi bendi, je mene očaral Bon Jovi, hkrati pa me je navduševal videz, ne boste verjeli, Marilyn Monroe. Prištejte k temu mojo starost in jasno vam bo, kako so se name odzivali sošolci, ko sem se z muhi podobnimi sončnimi očali in ujemajočimi se čevlji s peto, v katere je končno privolila moja mama, podala v šolo iskat tiste poljube, za katerimi so se vsi pehali in ki so bili nominacija za največjo faco v razredu.
V srednji šoli mi je šlo nekoliko bolje in sem se še najbolj približala temu, kar bi lahko imenovali zveza, vendar se je izkazalo, da je imel raje fante kot mene. Lahko si predstavljate, kakšen srčni brodolom sem doživela, pa čeprav sem se tolažila z mislijo, da se mi vsaj ni treba ukvarjati z vprašanji, zakaj je katera boljša od mene. Tako je ob mojem imenu ostajal tisti večno prazni prostor in končno so se vsi naveličali retoričnega vprašanja, ali pridem solo ali v duetu.
Ko sem na maturantskem plesu vendarle sedela za isto mizo s svojim fantom in najinimi starši, pa sem se ob pogledu na preostale sošolce, ki so se zabavali na plesišču, nenadoma začela počutiti ujeto. Čeprav sem ob njem sprva čutila varnost in nekakšen ponos, so mi bili ti občutki vsak dan bolj tuji.
Zaradi strahu pred samoto sem se namreč sprijaznila z nekom, ki mi sprva sploh ni bil všeč, a sem se v zameno za njegovo naklonjenost potrudila in poiskala lastnosti, zaradi katerih bi ga lahko vzljubila.
Fant me je spregledal, zato sem se odločila, da dokončno pozabim nase in se začnem ukvarjati s stvarmi, ki veselijo njega. Sprva sem poskusila z videzom in glasbo, a stvar je šla še dlje in – postala sem svoje popolno nasprotje. Rezultat moje preobrazbe pa je bil vse prej kot pričakovan. Kmalu je ostal moj edini prijatelj in odločila sva se, da greva skupaj študirat.
Sto kilometrov od doma pri osemnajstih je takrat zvenelo, kot bi naznanila, da se selim v Ameriko, vendar sem vztrajala in si skupaj s fantom poiskala celo stanovanje. Še preden sva razpakirala kovčke, pa se je prijateljem pohvalil, da me je moral odsloviti. Tako sem spet končala sama, brez prijateljev, v praznem stanovanju, z zlomljenim srcem. A zagrizla sem v kislo jabolko in poskusila ugotoviti, kaj je šlo narobe.
Kar precej časa je trajalo, preden sem se znebila strahu pred izgubo in samoto. V zameno, da se mi ne bi bilo treba odpovedati nekomu, sem bila pripravljena sprejemati neizprosne kompromise glede sebe, a mojemu ljubemu konec koncev ni bilo jasno, kaj sem naredila zanj, saj mu tega nisem nikoli pokazala.
Strah se je v meni le še kopičil, hkrati pa tudi jeza, ker se moram tako truditi, vendar načrt ne deluje. V resnici sem se bala spoznati sebe in pokazati, kdo sem, povrhu vsega pa še upati, da bi me imel nekdo zaradi tega rad. Tako sem se, namesto da bi si rane lizala v objemu novega fanta in končala s še večjo brazgotino, raje podala sebi naproti.
Najti dobrega fanta je danes približno tako kot najti dobro službo.
Oboje je redko in hudičevo zahtevno. A daleč od tega, da bi zaradi svoje izkušnje moškim, poroki in vsemu, kar spada zraven, napovedala vojno. Res je, priznam, sem feministka z velikim f in opozarjam, da ženske danes pravzaprav velikokrat zastavijo lastno življenje za ceno skupnosti, zaradi nepisanih pravil družbe. Nič ni narobe s tem, le prevečkrat sem bila najboljša prijateljica, ki je čez noč ostala sama, ker je moje mesto zasedel vedno novi fant; na vrsto pa sem spet prišla, ko je bil čas, da ji pomagam brisati solze in ji ponudim serijo najhujših zbadljivk, ki sem jih sposobna skovati o moških.
Pred časom sem tudi sama spet spoznala nekaj let starejšega moškega, resno zaposlenega, s katerim sva si poleg dolgih las in ljubezni do glasbe delila še umetniško dušo. Kljub nekaj pesmi, ki jih je spesnil zame, in obdobja spogledovanja sva se sčasoma odpravila vsak svojo pot, dokler se nisva čez čas ponovno srečala. On v spremstvu, jaz ne. Nekje globoko v sebi sem se še vedno spraševala, kako bi nama šlo v dvoje, vendar sem hitro opravila s svojimi dvomi.
Na prijateljskem pikniku nas je prej večno samski, njegova edina ljubezen je bila kitara, obiskal z novim dekletom. Ko smo se lotili hrane, pa me je zmotila precej nenavadna reč. Punca namreč sploh ni spregovorila, in če dodam še, da jo je vsem skupaj predstavil kar sam, se najbrž zdi povsem normalno tudi to, da ji je na krožnik po očetovsko nalagal hrano, a ne, ker bi ga za to prosila. Gre za odraslo žensko, ki končuje magisterij, pa je na vprašanja, ki so bila namenjena njej, odgovarjal on, dokler se nista izmaknila družbi in jo je končno odpeljal domov.
Morda pretiravam, a oprostite, ker navijam za tiste, ki mislijo s svojo glavo. Kaj me torej tako odvrača od okovov? Obožujem okus po svobodi in se ne pustim ujeti. Seveda si tudi jaz želim biti v dvojcu; a kakor hitro začne nekdo odločati, govoriti ali celo delati načrte v mojem imenu, je stvar pri koncu in ne pomaga nobena miška ali srček več. Ne bom podlegla 'trendu' samo zato, da bom lahko spremenila svoj facebook status in štela, koliko ljudi bo všečkalo najine ovekovečene skupne trenutke. Predvsem me osvobaja dejstvo, da imam dovolj časa, da delam, kar hočem, in mi pri tem ni treba razmišljati, kdaj bo zaradi tega konec najinega razmerja.
Pa vendar tudi svetovljanski in svobodnjaški četverec iz serije Seks v mestu na koncu najde svoje mesto – kje drugje kot vsaka ob svojem moškem. Celo zagrizene samice se morajo torej podati v lov. V poštev pridejo kakršnekoli zveze, razen samota, ki je ves čas na udaru in vodi v pomilovanje, morda celo v propad. Če nismo preveč navdušene nad družino, kot je Charlotte, se zdi pravšnji Carriejin scenarij, ki poleg Živine vključuje uspešno poslovno življenje, Miranda pa na primer ves čas poskuša srečo z moškimi, le da so po eni strani njeni tekmeci in po drugi ljubimci. A katera od nas sploh želi biti Miranda? Še najbolj izstopa Samantha, ki si lahko privošči kogar in kadar hoče ter hkrati ostaja večno (in srečno?) samska.
Nekateri so rojeni, da zaživijo šele v dvoje, drugi so raje samski, saj šele tako spoznavajo sebe, razvijajo ljubezen in ugotavljajo, kaj želijo od nje. Premikajo svoje meje, obenem pa jih ni strah slediti svojim ciljem. Tudi jaz se šele učim, saj želim vedeti, kaj lahko dam in pričakujem. Pretekle izgube so zame samo ovira na poti, s katero se je treba spoprijeti, a zaradi tega se svet ne bo prenehal vrteti.
Samota ne sme biti rezultat strahu ali obupa, ampak mora biti želja in zahtevna odločitev, ki terja veliko poguma, vendar dolgoročno obeta. Biti sam ni enako biti osamljen. Tako kot noben človek ni otok. Le nekateri smo pač takšni, ki s celine najbolj silimo na odprto morje. Tektonski premiki se dogajajo ves čas in morda si tudi jaz kmalu najdem polotok v svoji bližini. Do takrat pa ne bom sama. Ostajam sama s sabo.
Pripravila Sara Jagodič
Preberite še: "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?" in "Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?"
Priporočamo tudi: 12 stvari, po katerih katerih ve, da ga resnično ljubite