Štiri stene, o katerih sanjarijo samozaposlene.
Kdor uspešno dela od doma, ima najbrž veliko stanovanje s sobo viška in strašno neudoben kavč. Pomaga tudi, če ima počasno internetno povezavo, sosede brez otrok in/ali psov, ki so od 9h do 17h daleč stran od svojega škripajočega parketa in loputajočih vrat.
Zna se odlično organizirati, ima majhen apetit in nasploh nizko raven veselja do vsakdanjosti, kot so sonce, dremanje, tretja skodelica kave, en krog okrog bloka, bolščanje v strop. Predvsem pa mora imeti naročnike in roke ter, ne nazadnje, delovno uniformo, torej karkoli bolj formalnega od pižame in že tretji dan iste razvlečene majice. Stavit bi šla tudi, da ni ženska.
Ženske smo od vedno delale doma. Dom je bil naš naravni habitat, ali smo gospodinjile ali bile plemkinje. Plačila za nešteto domačih opravil nismo nikdar videle, odvisne smo bile od moža, njegove plače, ter nasploh igrale družbeno vlogo z bore malo moči, čeprav so bili prav zaradi nas možje in otroci siti, polikani, s prečko na betici.
Dom je prostor, kjer smo zapravile najboljša leta (in jedrost teles), potlačile cel kup ambicij, poslovnih domislic, talentov. Naš kolektivni spomin nanj potemtakem ne bi smel biti nekaj toplega in varnega, ampak zadušljivega, kamor se med delovnikom pri zdravi pameti in z lastnim bančnim računom ne bomo nikdar več pustile zapreti. Toliko žensk se je borilo za to, da smo lahko iz njega zakorakale v kostimu, da se, ko takole udriham po tipkovnici domačega računalnika, ne morem znebiti občutka, da sem na cedilu pustila konstrukt, imenovan sodobna ženska.
Ali smo se emancipirale zato, da se nam med delovnim časom za hrbtom namesto stolpnic dvigajo domači slivovi cmoki? So bila vsa tista podložena ramena in Pradini nahrbtniki iz najlona res samo modna muha osemdesetih, in ne garderoba delovnih deklet? Zakaj je delanje od doma vselej tako nevarno blizu skrbi zanj? Ker si medtem ko recimo čakamo na potrditev odposlanega mejla, ne moremo kaj, da ne bi vendarle pripravile vsega za kosilo, dale prati perilo, pobrisale prah ali si vsaj pobrile noge.
Takole mimogrede, za pavzo; tako ali tako smo že lačne, tisto majico potrebujemo za jutri zvečer in noge že od jutra skrivamo pod, khm, pižamo. V delovnik nam je s pomočjo ličnih pametnih gedžetov, ki krajšajo čas, kaj kmalu pa ti ga pri belem dnevu ukradejo, uspelo stlačiti še gospodinjska opravila.
Medtem so naše kolegice, štempljajoč se po pisarnah, šle na kosilo nekam ven, se vmes sprehodile skozi Zaro, spile kavo v družbi, si privoščile majhne babje reči, ki si jih dovoliš med službeno malico, nikakor pa ne, če bi medtem morala biti doma, slaba vest bi te pokončala. V teoriji je sijajno biti svobodnjakinja, ženska 2.0, ki si končno sama določa urnik, budžet, način dela, v zanosu si je pripela celo enega izmed tistih zanimivih (bi morala reči sumljivih?) nazivov: svetovalka, kreativni vodja, ustanoviteljica (mislim, da sem si nadela že vse tri). Katera ji ne bi zavidala? Brž naj kdo preveri še, ali ima impromptu pisarno – svojo sobo.
Virginia Woolf je konec dvajsetih let prejšnjega stoletja v eseju, ki ga je zagotovo prebralo mnogo manj ljudi, kot bi lahko sklepali po citiranju, zapisala, da ženska mora imeti denar in lastno sobo, če naj piše leposlovje. Seveda nobena med nami ni gospa Woolf. Ta si tam ne bi lakirala nohtov, instagramirala rož, ki si jih je, ja, ja, kupila sama, brezciljno guglala oziroma opravljala tiste banalnosti, s katerimi nam še uspeva plačati račune.
Kako naj sobo sploh opravičimo, če v njej ne počnemo ničesar genialnega? Želja po lastnem prostoru ob koncu leta 2013 zveni sila buržujsko, razvajeno – z lahkoto si predstavljamo, kako bi citat odrepal Kanye West –, tudi pred skoraj stoletjem je. Kaj bi si Woolfova mislila o kompromisu, co-workingu, kjer najameš lastno mizo v sobi, polni drugih tako imenovanih kreativcev? Najbrž bi vihala z nosom, ker nihče drug ne piše romana ali vsaj feminističnega eseja. A ko si doma – in v spodnjem delu pižame – ti vsakič, ko pozvoni poštar, postane jasno, da gre za mnogo več kot hrepenenje po lastni sobi.
Urša Jerkič