Dejan Zavec, svetovni prvak v velterski kategoriji boksa

Dejan je boksar, močan, neustrašen, hiter. A ko pride po svoji hčerkici v vrtec, od boksarskih mišic ostane le še ena, največja – srce. Ne morem opisati nežnosti, ki zraste v njegovem glasu, ko govori o svoji družini, in tudi če bi se trudila, ne bi šlo, ker me nenehno zalivajo solze. Povem vam, takih ljudi ne delajo in jih nikoli niso. Taki se v krempljih življenja naredijo sami. Robček, prosim.

Dejan Zavec, svetovni prvak v velterski kategoriji boksa - Foto: Fotografjia Bor Dobrin

Boks je izrazito moški šport, ampak ko ste v dvorani Stožice boksali vi in je kamera zakrožila naokoli, smo lahko videli, koliko žensk je med občinstvom. Kaj vam to pomeni?

To mi je všeč. To pomeni, da se poslavljamo od stereotipov in da ženske same spoznavajo, da je tudi boks šport, pri katerem ne gre za nasilje in pretepanje. Poleg tega je zame to tudi neke vrste potrditev – ljudje, ki znajo videti s srcem, so bili takrat tam.

Že dolgo pred tem dvobojem pa ste morali vse to najprej razložiti svoji ženi. Je bilo težko? Saj veste, da ženske slabo prenašamo bolečino, tudi če je tuja . .

Z ženo nisem imel nikoli težav okrog boksa. Že ko sva se spoznala, je vedela, kdo sem, kaj počnem in kaj to prinese s seboj. To je razumela, sčasoma pa sva v tem zorela skupaj.

Kaj pa hčerkici?

Od njunega prvega dneva naprej je zanju ati to, kar je. Doma je povsem navaden oči, o boksu se sploh ne pogovarjamo, če me vidita na televiziji, nisem več ati, temveč rečeta, da je tam Dejan.

Vaju kdaj spremljata na trening? Tekmo?

Hm, kar pogosto. Zelo uživata, ko vidita dvorano in vse tiste rekvizite, tako da ju velikokrat težko spravim domov. Do zdaj je bila na eni tekmi le starejša in je zelo navijala, ne vem pa, kaj se je zares dogajalo v njeni glavi, čeprav je bila iskreno navdušena in vesela.

Je boks način življenja?

Je, boks je naše življenje. Zdaj se je ‘odprlo’ mlajši hčerkici, ki večkrat reče: “Jaz bom tudi ati, bom boksala! ” Starejša se trenutno bolj zgleduje po mamici, ki je učiteljica, in pravi, da bo učila.

Čeprav v Sloveniji težko govorimo o slavi, ste si vi povsem zasluženo pridobili ogromno medijske pozornosti. Vas to kdaj moti?

Zame je to del posla, z ženo se zelo trudiva, da bi omejila pojavljanje otrok v medijih, ker preprosto nočeva, da bi mislili, da so kaj več od drugih otrok samo zato, ker so na televiziji. Midva z Natašo (žena, op. p.) sva, kakršna sva, in si ne pustiva, da bi zaradi petih minut medijske pozornosti obveljala za nekaj več. Seveda to pride zraven, vendar se nisva prevzela, imava prijatelje, ki se z nama družijo zato, ker sva Dejan in Nataša, ne ker sva slavna.

Živite razpeti med Slovenijo in Nemčijo. Zdi se kaotično, je res tako?

No, zdaj smo se že kar navadili, v veliko olajšanje in pomoč nam je bila tudi Natašina odločitev, da pusti službo in gre na svoje, tako da si lahko prilagaja urnik dela. Za vse nas je največja nagrada, da smo lahko večino časa skupaj, in zaenkrat nam to kar lepo uspeva. Včasih je tudi bivanje v Sloveniji tako naporno in turbulentno, da je prav užitek ‘pobegniti’ kam drugam.

Pravite, da ponavadi tehtate okoli 73 do 75 kilogramov, med tekmo največ 66, 7, torej se s svojo težo ukvarjate več kot drugi moški. Kakšen nasvet za nas dame?

Samo nasveta nikar! To je težko razložiti, veste, ker jaz sploh ne pazim na prehrano, razen mesec dni pred dvobojem, ko točno vem, kaj bom jedel, koliko, kdaj . . In to za mesec dni vnaprej.

Groza, depresija!

Ja, saj pravim, da je tehtnica moja prva zmaga (smeh). Vendar s trdo disciplino zmorem tudi to, poznam pa tudi nekaj trikov, kako se znebiti vode iz telesa, da si par kilogramov lažji, ki jih uporabljam pred tekmami, a jih ne priporočam. Tudi zato ne, ker jih vsak takoj spet dobi nazaj.

Bi bil vegetarijanec lahko boksar?

Po mojem mnenju ne more biti ne boksar ne profesionalni športnik. Ne bom se spuščal v podrobnosti, vendar lahko govorim iz lastnih izkušenj in za tem stojim, čeprav se danes povsod piše o škodljivosti mesa, o škodljivih vplivih vegetarijanstva pa zelo malo ali sploh ne. Seveda pa naj vsak živi, kot hoče.

Ko grešite pri hrani, je to pica, pivo, čokolada . . ?

Prav vse to (smeh)! Res pa je, da grešim samo takrat, ko smem. Ko ne smem, sem poosebljena samodisciplina. Ena moja več­jih pregreh je tudi ta, da zelo hitro jem, prehitro, in jem vse povprek – meso s krompirjem, solato, juho, palačinke . . Do nastopa v JAR sploh nisem poznal posebnega prehranjevalnega režima.

Kuhate tudi?

Seveda. Poudarjam, da ne pogosto, vendar se potrudim. Tudi posesam, pomijem posodo, karkoli . .

Spremljate ženo po nakupih?

Khm, nerad, ampak ja.

Saj ste sanjski moški, madona! Vas vaše punce sploh kdaj spravijo ob živce?

Morda zveni pocukrano, vendar jaz brez svoje družine ne bi zmogel. Nikoli mi niso prenaporne, nikoli ne razmišljam, da bi karkoli brez njih dosegel lažje. Zame je kot kazen, če jih ne vidim ali ne morem biti z njimi.

Kaj ste vedeli o ženskah, preden ste se poročili in postali očka, in kaj veste danes, ko ste poročeni in očka?

Prej sem vedel malo, zdaj pa vem še manj (smeh).

Katja Golob

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri