Prvi dan poučevanja Führer v športni opremi z navideznimi boksarskimi udarci in besedami izziva svojega gledališkega mentorja profesorja Grünbauma: »Zakaj se ne braniš? Zakaj se Žid ne brani? « Grünbaum se navideznim udarcem izogiba, nato pa Hitlerja nepričakovano nokavtira. Ko se Führer ozavesti, na veliko presenečenje profesorja, ki je prepričan, da je njegovo življenje končano, stražarju naroči dve črni kavi. In njuno sodelovanje se začne.
Režiser švicarsko-židovskega porekla je navdih za razkritje največjega krivca za nemško zgodovinsko polemiko našel v Benignijevem filmu Življenje je lepo, ki na pravljičen način v koncentracijskem taborišču oživi idejo neuničljive nedolžnosti. Ne da bi hotel poveličevati vprašljivo zgodovinsko dobo, prikaže zgodbo, ki sicer temelji na zgodovinskih dejstvih, vendar na karikiran način odpre debato ter pod vprašaj postavi vrednote in psihično zaledje v nasilje in uničenje človeštva vpletenih. Pod vplivom psiholoških študij o Hitlerjevem otroštvu in bolečinah, ki jih je pretrpel, in posledični kompenzaciji, ki jo je udejanjal skozi državni aparat, vplete režiser tudi filmsko seanso skozi odnos med diktatorjem in židovskim profesorjem Grünbaumom.
Film, ki se dogaja v Speerovih prostorih vladne palače rajha, prek satire pripoveduje o resničnih dogodkih in možnostih, ki bi se lahko uresničile, ironično karakterizirani liki pa osebe – vpletene v zaroto stoletja proti človeštvu – počlovečijo. Nedotakljiva velika imena postanejo bolj vsakdanja, s tem pa tudi njihova dejanja manj opravičljiva.
Zgodba se začne med ruševinami Berlina, konec leta 1944. Bližajoči konec rajha je v zraku, zato se vladni propagandni minister Goebbels, nasmejano vzkipljivi zapeljivec, odloči za skrajno rešitev nastale situacije, v upanju na preobrat neizbežnih dogodkov. Ker vse stavi na Führerjev goreči novoletni govor, ki bi v ljudstvu Berlina ponovno obudil nemški duh, privleče prek nešteto telefonskih pogovorov in formularjev iz koncentracijskega taborišča Sachsenhausen na dan nekdanjega gledališkega mojstra prof. Adolfa Grünbauma. Skupaj z družino ga naseli v palači rajha, profesorja pa postavi pred dejstvo, da mora v petih dneh diktatorja psihološko pripraviti na znameniti govor.
V slogu propagande, ki na podlagi prepričljivega nastopa vzdržuje vladne in marketinško-poslovne poteze, se pripadnik najbolj osovraženega ljudstva (izobraženih Židov) loti naloge ‘Führer vas potrebuje’. Z moralnim precepom – na eni strani mentorstvo, ki lahko obdrži pri življenju njegovo družino, na drugi pa možnost usmrtitve krvnika svojega naroda – se sooči s psihično uničenim Hitlerjem. Goebbelsov načrt, da reši diktatorjevo nezmožnost, ki pomeni nevarnost za vse, ki mu stojijo ob strani in delujejo na račun njegove javne podobe, je tudi Hitlerjeva osebna rešilna bilka. Goebbelsov plan b je sicer atentat.
Hitler je predstavljen kot žrtev lastne preteklosti in kot orodje v rokah svojih oficirjev in ministrov; impotentni odvisnik, ki moči posteljo in ima nočne more in ki v profesorjevi trdnosti najde izgubljeno stabilnost in duševno zatočišče. Postane njegov čustveni zaveznik. Kljub prikritemu spremljanju in prisluškovanju profesorjevim snidenjem s Führerjem, vodilna nemška elita – Goebbels, Speer, Himmler in Bormann – ne pričakuje razpleta, kot sta analiza Führerjevih otroških travm in skritih strahov ter rehabilitacija njegove duše in obžalovanje. Profesorjeva osebna zarota oziroma želja po usmrtitvi varovanca se spreobrne v vez, v kateri tudi on za trenutek pozabi na njune sporne razlike, zato kljub priložnostim, da izpelje načrt uboja, dejanja ne uresniči.
Vrhunec je dosežen na ključni dan, ko po komičnem zapletu Hitler ostane brez glasu in govor zaupa profesorju, ki ga skrit pod odrom in po neštetih urah vaje izpelje popolnoma v skladu s Hitlerjevim premikanjem ust in obrazno mimiko. Vendar se v njem oddalji od napisanega besedila in ljudstvu predstavi svoje videnje nesmisla aktualne nasilne situacije. Množico seveda preseneti. Hitler se tako pred vesoljno javnostjo opraviči vsem – od Židov do homoseksualcev – in ljudstvo pozove, da spremenijo ustaljeni pozdrav njemu in pozdravijo sami sebe.
V razmislek ta filmska satirična pravljica zastavlja vprašanje, kako bi bilo, če bi bili ljudje v svojem življenju sposobni spreobrniti se, ozavestiti svoja početja in priti v stik s samimi seboj. Moralni nauk bi še bil, da je človeškost nalezljiva. Notranji mir tudi. In jeza prav tako.
Luana Maliqi
Fotografija: promocijsko gradivo
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču