Skok v neznano je nevaren, drži, a nujen, če hočemo poleteti. Potrebno je tveganje...
Mnoge najpomembnejše odločitve v življenju sprejmemo naključno. Še danes ne vem, kako se je moda prikradla v moje življenje. Kadar me povprašajo po tem, običajno odvrnem, da sem si jo izbral že zelo zgodaj, petnajst let pa se z njo ukvarjam tudi poklicno in sem še vedno prepričan, da je bilo vredno truda. Nikoli si nisem domišljal, da s svojim početjem rešujem svet, prav tako nisem preziral tistih, ki niso delili mojega navdušenja.
Če se ozrem nazaj, se z zadovoljstvom spominjam tudi najtežjih trenutkov. Prepričan sem, da breznjih ne bi bil tako odločen. Tudi odrekati se je namreč vredno, če te to pelje proti cilju. Ni lepšega, kot če ti na tej poti uspe ostati zvest samemu sebi in svojim načelom, obenem pa čutiti podporo tistih, ki verjamejo vate. Modni svet mi je prinesel mnogo več od tega, kar bi si ga kadarkoli upal prositi. Ljudje, ki sem jih spoznal, so modo zame povzdignili v nekaj posebnega. Precej bolj kot tisti neotipljivi prestiž, ki te običajno zaslepi ob prvem stiku z njo. Naj je slišati še tako patetično, prej ali slej ugotovimo, da se smisel življenja skriva prav v tistih vsakdanjih klišejih, ki jih nemara zaradi njihove banalnosti vedno znova prezremo in jim obrnemo hrbet. V trenutku, ko se zaveš njihovega pomena, spoznaš, kako zelo preprosta je lahko tvoja vsakdanjost. Ob jutrih, ko se odpravim proti uredništvu, se pogosto spomnim tega. Ni bogastva, s katerim bi zamenjal tisti blaženi občutek in lahkoten korak, ki reže pot skozi jutranjo meglo.
Niti za hip si nisem upal pomisliti, da bodo na moj naslov kdaj prihajale zahvale in čestitke slovitih oblikovalcev, da bom z njimi nazdravljal novemu letu in klepetal ob kosilu. Ob tem pa spoznaval njihov ustvarjalni svet, tako veličasten in bogat, da ti hipoma postane jasno, da uspeh ni stvar naključja. Navdušenje ob soočanju z ljudmi, s katerimi si deliš sanje, je neopisljivo. Precej vznemirljivejše je od moči, ki ti jo prinese v družbi doseženi status. Znanec me je pred časom vprašal, ali se nisem bal, da bi se moral iz Milana vrniti poražen. Češ kako zelo bi se najverjetneje nekateri veselili tega, je pripomnil. Zamislil sem se in ugotovil, da mi je bilo za mnenje drugih že takrat malo mar. In zakaj naj bi sploh razmišljal o neuspehu, ko pa sem se odpravljal svojim sanjam naproti?
Žal se mi zadnje čase dozdeva, da v Sloveniji vse premalo sanjamo, zato smo se čedalje pogosteje primorani ukvarjati s samooklicanimi modnimi ikonami in stilskimi strokovnjaki.Ti se prav po pavje bolj kot z vsebino ukvarjajo sami s seboj. Slepo posnemajo vzorce iz tujine, ne da bi se vprašali, kaj zgodbe iz modi bolj naklonjenih okolij skrivajo za bleščavim pročeljem. Tamkajšnje podobe niso posledica naključij, ampak nenehnega hrepenenja po novem in skrbno premišljenega početja. A pot do objave lastne fotografije in pod njo spisane samohvale je v današnjem času očitno prelahka, da ne bi povsem zameglila razuma domačih slave željnih povzpetnikov. Kaj ko bi namesto zaslepljujočih žarometov raje predse postavili ogledalo in zrli vanj, dokler ne bi odkrili svoje prave podobe? Kdo ve, morda bi tako le spoznali, da je trdo delo, ki ostaja skrito v ozadju, precej vznemirljivejše od samovšečnega nastavljanja bliskavicam.
A izjeme me tudi pri nas navdajajo z upanjem v modni preporod. Iskreno verujem vanj. Da bi izjeme le čim prej postale pravilo tudi na tem koncu!Moda je krasna stvar, če jo le znaš zajeti s pravo mero, začiniti s hudomušnim sarkazmom in ostati trdno na tleh. Ta so pogosto majava, a s trdno voljo in delom obvladljiva. Ta hip ni vprašanje, ali smo zreli za slovensko modo in njeno lastno identiteto, pomembneje se mi zdi spodbuditi ustvarjalnost in profesionalen odnos ter naposled vzpostaviti za oblikovalske presežke navdihujoče okolje.
So trenutki, ko je težko verjeti, da si nekaj posebnega. Posebej takrat, ko globoko v sebi veš, da se nisi potrudil dovolj, da bi to lahko postal. Pa ne zaradi drugih, zgolj in izključno zaradi samega sebe. Čemu ti torej krila, če ne poskušaš leteti? Skok v neznano je nevaren, drži, a nujen, če hočemo poleteti. Življenje je tvegano. Prav tako kariera. Ljubezen. Pravzaprav je tvegan vsak naš korak. A če veruješ v to, kar počneš, te veter nese v pravo smer.
Besedilo: Emil Rebek, fotografija: Aljoša Rebolj/Studio BOMBA
(Zapis je izšel v prilogi Krila/Wings ob letošnji modni reviji študentov Naravoslovnotehniške fakultete.)
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?