"Če ste mislili, da je iskanje življenjskega partnerja težko, poskusite najti novo najboljšo prijateljico."

Ste tudi vi najgloblje prijateljstvo sklenili že v otroštvu ali najpozneje v srednji šoli?

Aha, no, tudi jaz. Spoznala sem jo v srednji šoli, pri fiziki sva sedeli v isti klopi. Bila sem nova, ona pa zdolgočasena, po robovih zvezka je risala dobre vile in mi ponudila svinčnik, češ, dodaj kaj svojega. Napisala sem svoje ime, da bi se predstavila, ona pa mi je šepnila v uho: »A, za vilo se imaš, kaj?« Bilo je duhovito, široko sem se nasmehnila in že sva vedeli, da sva iz podobnega testa. Med odmorom sva opravljali sošolce in se hihitali, izmenjevali sva si zapiske, si zaupali simpatije in – kar tako, mimogrede, postali najboljši prijateljici.

Z Lucijo sva kmalu vsako popoldne klepetali po telefonu, obrekovali in analizirali najini življenji – razčlenjevali sva ju na prafaktorje, moj oče pa je ob tem zavijal z očmi in mi kazal na uro. Ob koncih tedna sva prečesali mesto po dolgem in počez, se slinili ob izložbah in pili kavico, zvečer pa poceni koktajle, dokler nama jih ni plačeval fant, ki ga je katera od naju omrežila. Srednje šole je bilo konec in kot študentki sva si delili tudi stanovanje, špecerijo, upe in sanje. Zdelo se nama je samoumevno, da bova nekoč druga drugi družici in botri otrok ter da bova v jeseni življenja še vedno opravljali, sedeč druga ob drugi v gugalnikih.

A, ne, presenečenje! Ni bilo tako! Prišlo je slovo, za katero ne ona ne jaz nisva poznali pravega vzroka. Sprva se je zdelo, da sva se le malce odtujili, ker je ona dobila resnega fanta in z njim preživljala večino časa. Toda v meni se je očitno kuhala globoka zamera. Bila sem ljubosumna in pogrešala sem jo, toda namesto da bi ji vse to povedala, sem se zaprla vase in v svojo sobo, tako da na koncu nisva spregovorili niti besedice več. Nekajkrat me je vprašala, kaj je narobe, a sem jo ignorirala, preveč negotova v sebi, da bi ji upala vreči v obraz vse, kar sem čutila. Počutila sem se zavrženo, osam­ljeno, opeharjeno za bližino, povrhu vsega pa se mi je najina skupna preteklost zazdela zlagana. Po nekaj tednih sem se odselila. Zdaj, ko na to gledam iz časovne razdalje, lahko rečem, da sem se počutila tako razočarano, kot se nisem nikoli prej ali potem po koncu katerekoli ljubezenske zveze. Najboljša prijateljica je neskončno dragocena, to je nekdo, ki te razume in brezpogojno sprejema brez pasti, ki jih s seboj prinašajo romance ...

Ženske naj bi bile biološko naravnane tako, da sklepamo globoke prijateljske vezi v najstniških in zgodnjih dvajsetih letih, zato smo s prijateljicami iz tega obdobja najbolj povezane – predamo se jim neizkušene in zato brez predsodkov in strahu pred razočaranjem. Pozneje v življenju ustvarjanje prijateljskih vezi ni nikoli več tako iskreno, pristno, močno, saj je to čas za osredotočenje na druge odnose – predvsem družinske, pa tudi poklicne. Obveznosti, ki na teh novih področjih želijo našo pozornost in čas, je kar naenkrat toliko, da ni več dovolj časa za negovanje prijateljstva, kaj šele za njegovo razvijanje.

Pa vendar prijateljice prav v tem obdobju življenja – ko si ustvarjamo družino in dom ter kariero – najbolj potrebujemo. Znanstveniki trdijo, da so prijatelji ključnega pomena za srečo in dolgo življenje, filozofi pa, da je zaradi njih vredno živeti.

In tudi sama trenutno, pri svojih 35 letih, čutim prav to – da nujno potrebujem prijateljico. Pravo prijateljico, ne le ženske za hiter klepet, šimfanje moških, izposojo otroške opreme. Nekoga, ki bo poznal vse moje napake, muhe, temne skrivnosti, pa me bo imel vseeno neskončno rad. Nekoga, ki bo poslušal z največjim zanimanjem o vseh še tako nepomembnih stvareh. Nekoga, ki mu bom lahko zaupala in nanj računala vedno in povsod.

Vsi poznamo prijateljice iz serije Seks v mestu. Naj se je zgodilo karkoli – seks, resna zveza, otrok, manolke – dekleta so vedno držala skupaj in si pomagala prebroditi vse male in velike krize. Marsikatera gledalka jim je to zavidala, saj sama takšne izkušnje ni poznala, jaz pa sem se vedno znova spraševala, kaj za vraga se je zgodilo z nama z Lucijo. Tudi najina zveza se je zdela trdna kot beton, pa se je vseeno razpočila kot milni mehurček ob prvem 'vsiljivcu' (kot sem izvedela, se je z Lucijo kmalu po mojem odhodu razšel), ki je prišel mimo. Še zdaj se sprašujem – je bil najin odnos res tako pristen, tesen in resničen, kot se je zdel, če se je tako hitro končal zaradi neumne situacije? In vrhunec neumnosti je bila prav moja nezmožnost iskrenega pogovora!

Zdaj imam že dolgo partnerja in otroka z njim, a nikoli v odnosu nisem tako negotovo zaprta vase – vedno povem, kar mislim in čutim, pa naj bo tisto še tako boleče zame ali za koga drugega. Uganka z Lucijo pa ostaja nerazrešena in resnica je, da zelo pogrešam prijateljico, kakršna mi je bila. In na tem mestu pride do težave: spoznavanje novih prijateljev zdaj, ko sem odrasla, je neprimerljivo težje, kot je bilo v najstniških letih. Preveč izkušenj in vedenja ter zato tudi previdnost, nezaletavost, nesposobnost predaje. Če ste mislili, da je iskanje življenjskega partnerja težko, poskusite najti novo najboljšo prijateljico. Ne moreš je kar ustvariti na spletu ali po nekaj popitih martinijih pričarati v nočnem klubu. Ne moreš je očarati s seksom. Biti moraš ravno prav realna, razsodna in odgovorna, hkrati pa duhovita, rahločutna in ranljiva, če se želiš trdno povezati z žensko.

Pred kratkim sem bila navdušena nad pametno in zabavno sodelavko. Bila je popolna sogovornica, ko je šlo za službene, finančne in druge površinske teme, zato sem dobila upanje, da se zna tako dobro pogovarjati še o čem drugem. A ko sem ji omenila težave z otrokom, je vse izpuhtelo. Pogledala me je, kot da bi ji pravkar vrgla umazano plenico v obraz. Bila je stoodstotno zapečatena karieristka, čeprav sem pozneje izvedela, da otrok sploh ni mogla imeti in si jih je svoje čase želela. Naredila sem napako, ker sem hotela poslovno vez pretvoriti v pravo stvar. Resnično dvomim, da bi bilo lahko kdaj tako zelo preprosto! Da bi si bila s sodelavko, ki je v moje življenje prišla iz čisto druge smeri, zares blizu! Na prvo žogo je bilo sicer videti popolno, seveda, saj sva govorili le o stvareh, ki se naju niso zares tikale. Ko pa sem prvič omenila svoje resnično življenje in težave, sem se je v trenutku nevede znebila. Veste kaj? To je skoraj tako, kot da bi bili na zmenku z lepotcem in zato, da si ne bi pokvarili užitka in navidezno srečne romantične pravljice, ne bi želeli slišati, da ta lepotec kdaj pa kdaj tudi urinira pod prho. Vse je lahko iluzija, dokler si ne pogledaš pregloboko v oči.

Prišla sem do zaključka, da moraš, če želiš biti z nekom res pravi prijatelj, imeti podoben stil življenja in biti tudi v podobnem življenjskem obdobju. Tudi če se spoznaš v dvajsetih in si si takrat zelo blizu, to še ne pomeni, da boš lahko prijatelj v poznejših letih. Če grem jaz po povsem drugi poti življenja kot Lucija, naju nič več ne more združiti. Če imam jaz enega ali dva otroka, na katera sem nora, ona pa ne prenese otroškega kričanja, je težko najti skupni jezik. Doživljanje ene in druge je na žalost preveč svetlobnih let oddaljeno.

A nisem obupala! Tako kot ljubezen se tudi prijateljstvo zgodi takrat, ko najmanj pričakuješ. Zdaj se moram le še domisliti, kako nehati pričakovati.

O tistih pravih

»Mene na mojo najboljšo prijateljico še vedno spominja kamen ametist, ki mi ga je podarila za 15. rojstni dan in sem ga pozneje dala vdelati v prstan. Ravno danes ga nosim in ob pogledu nanj si v spomin z lahkoto prikličem trdnost in zvestobo najinega prijateljstva, ki naju je povezovalo v tistem času. Čeprav prijateljstva ni več, se zavedam, kakšen pečat je pustilo name. Hvala, Miša.«

Barbara, 43 let

»Moja najboljša prijateljica je moja sestra. Med odraščanjem sva imeli vzpone in padce, kot vse sestre na tem svetu, prišlo je tudi obdobje, ko si nisva mogli pogledati v oči, tako sva si šle na živce, a potem se je – z zrelostjo, seveda – naenkrat izkazalo, da si kljub vsemu popolnoma zaupava, da lahko vedno računava druga na drugo, da se znava pogovarjati o vseh temah, ki si jih človek lahko zamisli, in da si, konec koncev, tudi vse, kar naju muči, sproti poveva v obraz. To, zadnje, po mojem mnenju največ prispeva k najinemu urejenemu in trdnemu odnosu.«

Mojca, 38 let

»Prijateljico sem spoznala v službi. Takoj ko sva se začeli pogovarjati, sem čutila, da ji lahko povem vse, da imava zelo podoben pogled na svet in način življenja. Ko so pisarniški pogovori prerasli v druženje v prostem času, sem zadovoljna spoznala, da se popolnoma ujemava tudi v katerikoli situaciji, da se preprosto razumeva, ob tem pa še zabavava, imava lepo.«

Marjeta, 27 let

prevedla in priredila Nina Pretnar,
fotografija Profimedia