Briga me za Pradine škornje

Kaj za blogerja pomeni izdana knjiga?

Sartorialist je brend, ideja, koncept, blog kot format je le naključje. Imam tudi stran v reviji GQ, v zadnjem času sem naredil veliko editorialov in kampanj. Vse res izvira z bloga, toda knjiga še vseeno ni blog.

Prva kritika, ki sem jo prebrala, je bila nekako takšna: 52 klobukov, 90 šalov in rut, 9 koles in le 19 manekenk. Iskanje Sartorialistove skrivne formule se nikoli ne konča.

Ko sem izbiral material, sem bil pozoren samo na posamezno fotografijo, ali lahko samostojno sto­ji in kako je videti skupaj z drugimi. Ne vem, kakšna so razmerja med moškimi in ženskami in druge številke.

Kaj ste se naučili od ljudi, ki ste jih fotografirali?

Veliko. Ne konkretno o oblačenju, bolj o tem, kako izraziti samega sebe, kako skozi držo, skozi obleke sporočati, kdo si.

Pa vendarle obožujete kaj ta hip, ta mesec, ta teden?

Ne. V uvodu govorim prav o tem. Ko gledam fotografije, ne pomislim na modo, čeprav je to osnova knjige. Všeč mi je, uživam v njej, nisem pa obseden.

Se na ulici morda veselite videti letošnje Pradine ‘ribiške’ škornje?

Ne bi mi moglo biti bolj vseeno zanje. Hočem biti presenečen, ne zanima me, ali pride z brvi, iz trgovine ali če je vintidž. Ravno to je najtežje; da si popolnoma odprt in da vidiš tisto, kar resnično vidiš, da ne iščeš nič specifičnega. Preprosto biti v trenutku.

Kako ste izbrali fotografijo za naslovnico? Dekle na njej je stilistka in urednica, zakaj ste se odločili za nekoga iz posla in ne za ‘dekle z ulice’?

Ona je dekle z ulice! Da deluje v modnem svetu, mi ne pomeni prav nič. Izbral sem jo zato, ker vsi govorijo: ‘Oh, ona je tako popolna, tako super stil ima.’ A fizično je daleč od popolnosti, ko hodi, malo šepa, eno roko ima tanjšo od druge. Tega ne morete razbrati s fotografije.

Že od začetka sem vedel, da bo na naslovnici, saj povzema bistvo bloga: ne gre za to, da si popoln, ona je manj popolna kot večina, a vendarle ustvari čudovito podobo. Kar ponovno nima zveze s tem, kaj ima oblečeno, če verja­me­te, gre za širši družbeni pomen. Nekaj na tem, kdo je, dela to fotografijo zame tako posebno.

Na voljo je tudi posebna izdaja knjige.

Za založbo Penguin sem se odločil tudi zato, ker so se strinjali, da hkrati izideta obe različici. Tako kot na blogu, kjer rad mešam zelo dostopno (kar mehka vezava knjige je) z bolj sofisticiranim, čudovito izdelanim – kot knjiga v omejeni izdaji. Ne bi smeli izbirati, lahko imamo oboje, življenje je kombinacija nizkega in visokega. Knjiga je tako v ZDA kot v Evropi samo s prednaročili že doživela ponatis.

Noro! Nič čudnega, da sem imela kar nekaj težav, da sem prišla do vas. Zdaj ste zvezda.

Tooo!

Kako so se ulice spremenile s Sartorialistom? Zdaj se zdi bolj vsakdanje, da ob 10. uri dopoldne na ulici srečaš žensko v Lanvinovi obleki, ali je to le fantazija, ki ste jo ustvarili blogerji?

Vedno so bila dekleta, ki ob desetih hodijo po ulici v oblikovalskih oblačilih, ker so tudi prej imela takšno službo. Prav nič se ni spremenilo, zdaj imamo le tehnologijo, ki nam omogoča, da lažje ujamemo, kar je že ves čas tam.

Še vedno mislim, da ste tudi sami to zakrivili.

Rad bi si pripisal zasluge, a si jih ne morem.

Nekoč ste dejali, da si želite intervjuvati Driesa Van Notna in Giorgia Armanija, zakaj prav njiju?

Oba imata tako močno osebno vizijo, ustvarila sta celoten svet. Točno veš, kakšno pohištvo bo imel Armani, kakšno notranjo opremo. Dries ne dela pohištva, a si ga kljub temu zlahka predstavljamo. Večji univerzum ko ustvarimo, več ljudi moramo prepričati, da sodelujejo v njem. Nista le odlična oblikovalca, temveč predvsem komunikatorja.

Slišala sem, da boste oblikovali kolekcijo oblačil z londonsko blagovnico Liberty. Kaj pa pohištvo, bo tudi prišlo na vrsto?

Ne vem. Še vedno sem, upam, mlad. Ne vidim ga še, a kdo ve.

Mi ga že vidimo.

Urša Jerkič

Fotografije promocijsko gradivo The Sartorialist

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc