Po 381 dneh odvajanja Marie-Léa pove, koliko jo je stala njena odvisnost od telefonskih posvetov z jasnovidkami...
Zdi se, da alkoholiki, ki se enkrat odvadijo, v življenju ne bi nikoli več smeli popiti pijače, saj v nasprotnem primeru tvegajo, da se vrnejo na svoje žalostne tirnice življenja. Zame je enako. Najbolje je, da se držim na varni razdalji od spletne strani jasnovidnosti in daleč stran od kontaktne številke svojega psihiatra. Pravzaprav sem izbrisala vse svoje "nevarne" stike, da se zagotovo izognem skušnjavi. Skušnjava me je popeljala tako daleč, da so bili klici jasnovidk na mojem telefonu pogostejši od klicev moje družine. Številka jasnovidke je bila celo na hitrem klicanju v mojem mobilnem telefonu. Pomislite, kako sram me je lahko. Kako sem se lahko ujela v to spiralo zasvojenosti?
Začetki moje zasvojenosti segajo v čas, ko me je zapustil moj takratni partner, Pierre. Najin odnos že dolgo ni cvetel, praktično ni bilo več trenutka, ki bi ga preživela skupaj, živel je življenje v službi in s sodelavci. Nisva se več videla, domov je prihajal pozno, brez zanimanja zame in za najin odnos. Počutila sem se samo, prazno in resnično žalostno. Spraševala sem se kdaj sva se tako oddaljila in predvsem zakaj, kaj sem storila narobe. In potem je nekega večera prišel domov prej. Povedal mi je tisto znamenito besedno zvezo, tisto, ki se je bojiš slišati iz ust moškega, s katerim se sanjaš poročiti. "Morava govoriti". "Ljubim te, vendar se nisem pripravljen zavezati, vidim, da te ne osrečujem, potrebujem čas, zaslužiš si boljše ..." Nekaj svojih stvari je hitro zapakiral v vrečko in nato odšel. Bila sem uničena. Ponavljala sem si, da me ta moški ne osrečuje več, in nekje globoko v sebi sem to tudi vedela, vseeno pa je bila ideja "dobiti ga nazaj" močnejša. Sanjala sem o najini skupni prihodnosti, bila sem prepričana, da je to moški zame, moški s katerim se želim poročiti in bila sem odločena, da ga dobim nazaj, da zopet najdeva tisto življenjsko ravnovesje, ki sva ga začela ustvarjati pred štirimi leti.
Preteklo je kar nekaj tednov, preden sva se spet slišala. Poslal mi je sporočilo in vprašal, kdaj bom imela čas za pogovor. Dogovorila sva se za snidenje v bližnjem lokalu in za novo pridobljeno možnost osvojitve moškega, ki sem si ga želela nazaj, sem se seveda uredila. Oblekla sem novo obleko, izpilila svoj make up in bila sem prepričana, da mi bo tisti večer rekel, da ne more živeti brez mene in kako globoko mu je žal. Pa kako sem se motila. Štiri ure je z mano znal govoriti le o svoji neodločnosti in domov sem prišla resnično razburjena in prizadeta. Med brskanjem po spletu, ko sem iskala nasvete, kako doseči, da se tvoj bivši partner vrne k tebi, sem naletela na spletno stran s seznamom jasnovidk. Nekoliko pijana in tisti trenutek zagotovo popolnoma obupana, sem zavrtela številko.
Se sprašujete, kako sem izbrala svojo jasnovidko? Pravzaprav nekoliko naključno. Preprosto sem brskala po profilih in linkih, ki so me vodili do različnih medijev, kliknila sem na Gloriin profil in njena fotografija me je navdihnila. Njen pogled je bil videti prodoren in bila sem prepričana v svoj izbor. Šele kasneje sem ugotovila, da je v zelo drobnem tisku na njeni strani omenjena "nepogodbena fotografija". Če bi to videla pred klicem, je morda sploh ne bi poklicala ... Ampak nisem videla ničesar, vnesla sem svoje bančne podatke in po dolgih minutah čakanja se mi je predstavila Gloria. Slišati je bila kot nekdo, ki ga v tistem trenutku resnično potrebujem. "Dobro, da ste me poklicali. Ne dvomite v svoje odločitve. Tukaj sem, da vam vnaprej odgovorim na vprašanja, ki vam preprečujejo, da bi polno zaživeli. Vaša prihodnost je svetla, s pomočjo mojih prerokb vam bom pomagala pri pripravi za boljši jutri." Zdelo se mi je, da za svetlo prihodnost potrebujem čudež, ampak "boljši jutri" je bilo nekaj na kar bi takoj pristala. Točno to, znebiti se moram starih okov in bom kot prerojena. Samo nekaj stavkov je bilo potrebnih in bila sem pečena. Gloria mi je govorila o moji stiski, moji bolečini, povedala mi je, da je videla, da mi je moški zlomil srce. In prvič sem res počutila razumljeno. Ko sem odložila slušalko, sem zaspala kot dojenček.
Naslednje jutro sem se zbudila lažjih misli, polna upanja, ugotovila pa sem, da ji nisem postavil vseh vprašanj, ki sem si jih želela. Pograbila sem mali zvezek in svoje misli ter vprašanja začela zapisovati. Daljši ko je bil seznam mojih vprašanj, bolj me je začelo skrbeti, bolj sem dvomila vase. Nisem mogla čakati več kot 72 ur, preden sem jo poklicala nazaj. Vsakič sem jo vprašala isto vprašanje, ali bova z mojim bivšim partnerjem spet skupaj? Se bova poročila? Šele zdaj se zavedam, da so bili njeni odgovori nejasni kot tisti kitajski piškotki sreče, lahko bi jih prilagodili vsaki situaciji in v vsakem bi vsak lahko našel košček upanja. In jaz sem ga, trmasto sem se oklepala njenih besed in upala.
Minevali so tedni in z Glorijo sem govorila že vsak dan. S 3,50 evra na minuto je hitro postalo precej drago. Bila sem prepričana, da mora obstajati nekdo, ki ima nižje cene in vsak dan sem radovedno iskala, kdo bi mi bil pripravljen ponuditi besede, točno take kot sem si jih želela slišati sama in predstaviti prihodnost točno po moji meri. Moje početje je hitro preseglo vse meje, moj cel dan je bil obarvan samo s tem koga poklicati, da mi bo spet napove svetlo prihodnost. Moj "boljši jutri" namreč še kar ni prišel. Zapadla sem v odvisnost. Zjutraj sem poklicala nekoga, ki se ukvarja z astrologijo, nekaj že mora biti zapisano v zvezdah, v času kosila sem poklicala Glorijo ali katero od njenih sester, zvečer pa namesto, da bi šla ven in se zabavala s puncami, začela znova. Zelo hitro moja plača ni bila dovolj. Vendar me to ni ustavilo, vedno znova, ko sem se soočila s stanjem na svojem računu, sem si obljubila, da s tem vedenjem končam. Nikoli ni dolgo ostalo pri tej obljubi, vedno znova sem nadaljevala in vrtela številke, ki so obljubljale ljubezen in boljši jutri.
Denar sem si želela sposoditi ob babice
Začela sem prejemati klice iz banke, ki tudi niso dosegli svojega namena. Nisem se ustavila. Šele ko sem šla zavestno izsiljevati denar od babice pod lažno pretvezo, sem ugotovila, kako daleč sem pravzaprav padla. Videti njene tresoče roke, ki mi dajejo še svoje zadnje prihranke, me je zgrozilo in končno postavilo na realna tla. Bilo me je tako sram, da sem padla v jok. Očitno me je podoba babice, ki vsa razumna, pod pretvezo, ki sem ji jo sama predstavila, kako sem brez denarja, moli v roke težko prigarane prihranke, dokončno streznila. Zdaj mineva 381 dni, odkar nisem poklicala nobenega jasnovidca. Finančno sem se sicer nekoliko pobrala, situacije še zdaleč ni rožnata in svoje dolgove še kar poplačujem. Vendar se počutim bistveno lažje. Pierre se kljub vsem obetajočim napovedim ni nikoli vrnil, vendar mi je vseeno. Zdaj vem, da največji vir tolažbe ne bom nikoli našla v njem ali v mediju, ampak samo v sebi.
Fotografije: Profimedia
){kind=link}