Bi se morali posloviti od mesa?

Prijatelji biftekov in ljubitelji sušija, nabrusite svoje nože in izpilite argumente, utegne se namreč zgoditi, da se bo razprava o uživanju mesa ali rib spremenila v mesarsko klanje!

Vsaj tako nam da misliti presenetljiv uspeh knjige z naslovom EATING ANIMALS (Jesti živali) avtorja Jonathana Safrana Foerja.

Odkar je prišla na knjižne police, se o tej temi razgreto razpravlja ob obloženih mizah, avtomatih s kavo in po zidovih Facebooka. Povsod kjer je knjiga že izšla (ZDA, Nemčija, Italija, Francija), se je vprašanje prikradlo v javno debato.

Najprej nekaj besed o knjigi:

Gre za neusmiljeno obtožnico, ki jo je spisal pisatelj, ki je zaslovel s svojim prvencem Vse je razsvetljeno in se pozneje dokazal tudi s knjigo Izjemno glasno in neverjetno blizu.

V pripovedi, ki govori v prvi osebi, Jonathan Safran Foer razlaga, kako se je ob rojstvu svojega sina odločil, da bo postal vegetarijanec, in kako se je podal v tri leta trajajočo raziskavo, ki je razkrila pošastno dejanskost industrijske vzreje živali, preko katere pridobimo 98 % vsega živalskega mesa, ki ga uživamo.

Pripoved, ki je podkrepljena z vso dokumentacijo, razkrije absurdnost in strašnost sistema, v katerem se v popolni odsotnosti ekološke ozaveščenosti mehko meso pomaka v klor ter se ga prežema s hormoni in z antibiotiki, vse to pa se dogaja v za živali tako krutih razmerah, da bi se tla stresla tudi pod nogami tistih, ki imajo človeška bitja načeloma veliko raje od živali.

Težko bi prebrali teh 336 strani verodostojnih trditev o ekoloških in zdravstvenih katastrofah, ki jih dajemo na raženj in iz njih pripravljamo ribje paštetke, ter odkorakali v prihodnost nezaznamovani, ne da bi še enkrat pomislili na podrobnosti pokola, ki so doprinesle k temu, da se na naših krožnikih lahko znajde svinjska pečenka.

Avtor se tudi dobro zaveda, da ne gre zgolj za uživanje mesa, temveč ima hrana tudi socialno in kulturno dimenzijo, s katerima so povezani obredi, zaradi česar se debata med žitojedci in salamoljubci velikokrat sprevrže v pravo versko vojno.

Zakaj tak uspeh knjge?

Ker je vprašanje o živalskem mesu na križpotju vseh velikih vprašanj sedanjosti: ekologije, saj pridelava mesa ustvari kar 18 % toplogrednih plinov, zdravja, nasilne ekonomije, ki deluje po načelu vedno več, odnosov sever-jug in etike posameznika. Tudi tisti, ki (še) niso prebrali Safrana Foerja, so slišali poziv Paula McCartney–ja, ki predlaga vsaj en brezmesni dan v tednu, ter izjave zvezdnikov, kot sta Madonna in Gwyneth Paltrow, zapriseženi vegetarijanki, ali pa vsaj alarmantna poročila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo o uničujočih učinkih, ki jih ima intenzivna vzreja na naše zdravje in planet.

In kako ta aktualna razprava odseva v dejanskosti?

Po raziskavah Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) lahko sklepamo, da se je v zadnjih letih v Sloveniji povečal vnos zelenjave in sadja ter znižal vnos mesa in mesnih izdelkov. Primerjava rezultatov z raziskavo iz leta 1997 nakazuje trend boljše ozaveščenosti prebivalstva o zdravem prehranjevanju, vendar pazimo, da veliko vlogo igra tudi cenovni dejavnik. Kljub upadu uživanja mesa se je v primerjavi z drugimi vrstami mesa povečalo uživanje svinjine.

Prebivalci z višjim samoocenjenim materialnim standardom pogosteje uživajo sadje in zelenjavo, kosmiče, testenine in riž, ribe, mleko in mlečne izdelke, olivno olje in maslo ter med in sadno-žitne rezine, od pijač pa sadne sokove, mineralne vode in vode z okusom. Tisti z nižjim samoocenjenim materialnim standardom pogosteje izberejo kruh ter pšenični in koruzni zdrob, svinjino, drobovino, mesne izdelke in jajca, margarino, majonezo, svinjsko mast in ocvirke, sladkor, marmelado in sladko pecivo, od pijač pa čaj in kavo, sadne sirupe in alkoholne pijače.

Medtem ko v državah v razvoju zaznavamo pravo eksplozijo v uživanju mesa, zaradi česar je intenzivna vzreja še toliko bolj neizogibna, ga pri nas torej jemo vedno manj. Gre za eko-etično zmago generacije današnjih tridesetletnikov, ki so se spreobrnili in se predali užitkom zelenjavojedcev? V Franciji upad v uživanju mesa v veliki meri pripisujejo nenehnemu upadanju nakupov sveže hrane v prid nakupom pripravljene hrane (polgotovih in gotovih obrokov, sendvičev ipd.). Če tam jedo manj mesa, to počnejo zaradi pomanjkanja časa, pomanjkanja denarja … Kako pa je s tem pri nas?

»Na splošno se povečuje poraba industrijsko predelanih izdelkov, zmanjšuje pa se poraba osnovnih živil, iz katerih ponavadi pripravljamo obroke. Razlogi za to so številni, najverjetnejši pa so pomanjkanje časa za pripravo obrokov, kar se je pokazalo predvsem pri študentih in populaciji, ki je zaposlena za polni delovni čas. Poseganje po manj kakovostnih živilih (tistih z visoko energijsko vrednostjo in manjšo biološko vrednostjo) je najpogosteje pogojeno s ceno, seveda pa so razlogi tudi površno znanje o prehrani in velik pomen, ki ga potrošniki pri izbiri pred skrbjo za zdravje pripisujejo okusu in videzu živil,« nam je povedal mag. Matej Gregorič z IVZ.

Ameriški standardi za vzrejo živali naj bi se precej razlikovali od evropskih, saj je na primer več kot 60 % protimikrobnih sredstev, ki jih tam uporabljajo, v Evropi prepovedanih. Pri nas imamo vzpostavljene tudi načine za sledenje izvoru mesa in vrsto zakonov, ki zagotavljajo, da se živali ustrezno prehranjujejo. »Proizvodnja mesa poteka v Sloveniji skladno z določili predpisov Skupnosti, ki med drugim določajo pravila uporabe dovoljenih substanc in prepoved uporabe nedovoljenih in prepovedanih substanc. V primeru, da želi neka tretja država izvažati meso v države Skupnosti, mora upoštevati enaka določila,« pojasnjuje Matjaž Emeršič z Veterinarske uprave. Kljub temu se zaradi vseh dejavnikov, ki spremljajo industrijsko vzrejo živali, danes marsikdo odloči, da bo užival manj mesa, a tistega bolj kakovostnega.

Če se torej odločimo, da bomo jedli meso živali, ki se pasejo na prostem, nas k odločitvi o zmanjšanju količine užitega mesa hitro pripelje cena mesa najvišje kakovosti, ki tako ostaja rezervirano za elito, medtem ko je trg nasičen z mesom iz intenzivne vzreje, ki ga dobimo po znatno nižji ceni. »Beljakovine živalskega izvora so sicer nujno potrebne, vendar naše potrebe zadovoljijo že majhne porcije (npr. pol manjše od sedanjih navad). 1-krat do 2-krat tedensko se celo priporoča brezmesni dan, pri katerem meso nadomestimo z vključevanjem mlečnih izdelkov, jajc, stročnic ali izdelkov iz stročnic,« smo še izvedeli od mag. Gregoriča.

A tako se kmalu znajdemo v situaciji, ko bi si vegetarijanci in napol vegetarijanci želeli veliko količino jajc, a malo kokoši, veliko mleka, a malo krav … tako pa ne gre. Človek je bil menda od nekdaj vsejed in bo najbrž tak tudi ostal, vprašanje, ki se v tem trenutku postavlja, pa je, katero meso jesti.

Le če bomo jedli precej manj mesa in bomo za tistega pripravljeni odšteti več, ker bodo te živali resnično ugledale sončno svetlobo in okusile zeleno travo, se bomo lahko postavili industrijski vzreji po robu.

Odločitev o tem, kaj bomo pojedli, je postala politično dejanje, manifestacija lastnih prepričanj.

»V luči svetovnih grozovitosti, diktatur in vladavine denarja smo obsojeni na nemoč,« pojasnjuje filozof Hansen Love. Kljub temu ostaja upanje, da na prihodnost lahko vplivamo vsaj s temi majhnimi odločitvami v slogu 'ne bom več kupovala biftekov' ali pa 'jedla bom trikrat manj lososa'. Seveda je obžalovanja vredno, da je politični angažma v današnjem času skrčen na odločitev o tem, kaj bomo jedli za večerjo. Oropani smo zagona. Primanjkuje nam volje. Morda pa je to šele začetek, zametek nove revolucije.

Če smo z industrijo začeli izgubljati male kmetije, jih bomo zdaj morda začeli spet uvajati. Glede na rastoče cene hrane morda niti ne bomo imeli druge izbire, kot da si jo pridelamo kar sami, v tem primeru pa bomo lahko dokončno nehali ugibati, ali je bio zares bio, kaj natanko je to eko, ali živali s proste paše resnično jedo samo naravno ter kakšno mesto ima pri vsem tem beseda integrirano.

 

Prevedla in priredila Živa Deu, fotografija Shutterstock.com