Avgust je nedelja poletja ali poletna sorta strašnega nedeljskega bluesa. Kako ga premagati, preden služba spet postane rutina?

Če še tako maham s plakatom "poletja ni konec, dokler mi ne rečemo, da ga je konec", resnica je, da sem že davno začela čutiti učinek avgustovskega pritiska, ki sem ga privlekla v september. V avgustu je nekaj odločno drugačnega. Tišje je. Manj vroče je. Vikendi, tudi tisti, ki so še oddaljeni, so samo vikendi in ne vsak potencialna življenjska avantura. Mesec je prijeten, ne najboljši doslej. Veliko boljše kot zima. Noči so krajše, kot si jih zapomnimo, ker jih take naredimo. Veliko je porok, veliko več dojenčkov (kot jih je bilo), manj solo doživetij, pa tudi novih vezi. Ne premikamo se več kot ena skupna gmota. Skupinski klepeti bolj brbotajo kot vrejo. 

Skozi ta objektiv se sliši nekoliko žalostno. Toda čeprav dobro vem, da se bo moja miselnost spremenila prihodnjega maja, ko bom še eno leto starejša, mislim, da sem z vsem tem sprijaznjena. Mislim, da je v redu, če to ni bilo 'najbolj epsko' poletje našega življenja, da skupaj s septembrom ni prišla še naša želja, da vsako fotografijo pospremimo z opisom 'take me back'. Mislim, da smo nekje med pričakovanjem prihodnosti in življenjem v aluzivni sedanjosti. Nekaj takega. Mislim, da je to najboljši način za prepoznavanje tega nelagodja.

To so strašljivci poletja, poletna sorta strašnega nedeljskega bluesa.

Prvi avgust. Mentalna jesen. Preveč je vroče. Že predolgo je prevroče. Se sploh še spomnite julija? Kaj vam je bilo julija sploh všeč? Grlo vas boli od klimatskih naprav. Koža vas srbi zaradi tednov znojenja. Znova premislite o vsem, vašem stališču do botoxa (vbrizgali bi si ga za to, da bi se nehali potiti), skrbi za okolje (tako ali tako gre vse k hudiču, spila bom pijačo iz plastenke pri odprtem oknu in vklopljeno klimatsko napravo), ljubezni (ali je podpora in skrb druge osebe vredna dodatne telesne toplote?). Želite si ali pa vsaj mislite, da si želite še zadnjič obiskati plažo ali zagreti žar, potem pa uničite izkušnjo, ker ves čas mislite na to, kako je to slovo od vsega lepega za nadaljnjih devet mesecev. Ko vas zadane avgust in če pozorno poslušate, je v njegovih nežnih vetrovih mogoče zaznati splošno občutje nelagodja. Predstavljam si, da se skozi mesto pretihotapi, ko vinski kozarci trkajo v večji naglici, ko se načrti pišejo z večjo nujnostjo in ko se prsti v mivko pogreznejo z večjo obupanostjo. "Samo ne dovolite, da se kdaj konča," pravijo ljudje z dodanim poskokom v njihovem koraku in neznačilnim neupoštevanjem znoja, ki jim kaplja po hrbtu.

Počasi se zavedate, da ste že globoko v septembru, ki vas brez milosti pogoltne vase, zato se polagoma navajate na znano rutino. Zdaj lahko samo še čakate, kaj vam bo prinesel preostanek leta. To so strašljivci poletja, poletna sorta strašnega nedeljskega bluesa. Prihajajo vsako leto, vendar napadejo od nikoder (včasih udarijo 5. julija, včasih ste dobri do 20. avgusta, lahko vas obiščejo med branjem tega članka). Poleg tega, da se zibljete naprej in nazaj, medtem ko se vam v mislih predvaja časovnica vseh spominov na vse prijetne in neprijetne stvari, ki ste jih počeli med poletjem, vam septembrski strašljivci nad glavo ustvarjajo tudi oblake obžalovanja, ki padajo navzdol z vsemi najboljšimi poletnimi trenutki in obljubami, ki jih poletje morda ni izpolnilo.

Avgust je težek. Da, koledar je konstrukt, in ne, ni nujno, da se vreme med 27. julijem in 3. avgustom tako razlikuje, vendar vsako leto ugotovim, da s prvim avgustom prihaja do vseprisotnega zatišja, ki se ne dvigne do septembra. Dovolj je že s prisilnim veseljem na prostem, vsi vemo, da prihaja hibernacija, zato se tega kar lotimo. Avgust je bil kot mesec, poln nedelj. Se tudi vam avgust zdi kot strašna nedelja koledarskega leta? Vas utesnjuje med  izpolnjujočo zabavo dobrega poletja, hkrati pa vam ne dovoljuje v celoti, da bi se vrnili v normalno stanje, da bi že enkrat prebrodili to zadevo? Ali pa je resnično vaša nedelja, sladko-kisel konec vašega najljubšega dela leta, čas za opravljanje končnih, veselih opravkov, preden se vrnete v pisarno? Nov pisarniški material lahko reši cel kup težav. 

Dolgo časa sem domnevala, da sta posebna avgustovska tesnoba ali septembrska potrtost značilni samo zame ali vsaj meni podobnim, vendar nista. Ko razmišljamo o sezonski depresiji, običajno pomislimo na zimo, kaj pa ljudje, ki se jim zdijo drugi letni časi najtežji? Ali obstaja kaj takega, kot je recimo avgustovska afektivna motnja?

Preberite še:

• Iz revije: Zgodbe iz druge roke: Ali navdušenje nad življenji drugih ljudi kaže na prikrito nezadovoljstvo z lastnim življenjem ali, še huje, na neke vrste madež na našem značaju?
• Iz revije: Dnevnik socialnega metulja oz. mlade ženske, ki prijateljstva ceni tako zelo, da njen urnik poka po šivih

Se tudi vam avgust zdi kot strašna nedelja koledarskega leta?

Mnogi mislijo, da je zima osamljen in izolirajoč čas, toda pozno poletje ima lahko podoben učinek. Seveda ste pozimi bolj doma, ampak tudi vsi ostali so! Udobje in toplota! Hygge! Če pa se v poznem poletju skrivate pred brutalnimi sončnimi žarki, to pride s posebno krivdo, ker je poletje in verjetno bi morali na prostem početi kaj zabavnega. Tudi če obožujete poletje in sovražite vse ostalo, je september slab tudi za vas. Ker signalizira konec, vas prisili, da se soočite z vsem, kar morate storiti, in resnično tega ne boste storili, preden se (usmiljeno) ne ohladi. Čas je za melanholično odkljukanje stvari s poletnega seznama želja. 

Zagotovo se bleščeča mamljivost junija, julija in avgusta zatemni, če niste prosti šole od dva do tri mesece. Poletje za odrasle je rahlo kislo zaradi dejstva, da ima to obdobje enake odgovornosti in seznami opravil. Ko smo bili še otroci, je bila res odsotnost šole tisto, zaradi česar je bilo poletje posebno, ali je bila naša pripravljenost zaupanja ta, da smo se lahko pretvarjali, da je resnični svet med poletjem zamrznjen v času? Je bilo poletje čarovnija ali se je le dalo naše oči zlahka pretentati? Da in da.

Smo videli, pomagali, oblekli, jedli, razmišljali, se naučili, počeli vse stvari, za katere smo rekli, da jih bomo? 

Nič drugega kot vrhunec poletja vas bo z zlobno vztrajnostjo spominjal, da če takoj ne zaužijete trenutka, boste odprli oči in se zbudili v snegu. Včasih, ko pomislim na poletje, se mi zdi podobno novemu letu, le v toplejšem podnebju in z manj ognjemeti ob njegovem vrhuncu. Ker razmišljamo o preteklem času, kajne? O tem, ali smo imeli najboljše poletje v življenju ali smo ga preprosto preživeli. Razvijemo superlative za oceno naših izkušenj. Poskušamo oceniti, ali smo se spremenili. Kaj smo storili? Kaj nismo storili? Ali smo odkljukali vse tisto, kar je bilo uvrščeno na našem seznamu želja? Smo videli, pomagali, oblekli, jedli, razmišljali, se naučili, počeli vse stvari, za katere smo rekli, da jih bomo? 

Toda kaj, če nismo? Ali vrnitev v šolo, v pisarno – v življenje – pomeni, da tega ne moremo storiti? In ko smo že pri tem, tukaj je kratek seznam čustev, ki jih lahko čutimo septembra. Živčne mrzlice po hrbtenici. Divje utripanje srca. Kot bi se jadrnica potonila v globino vašega srca. Mogoče je tako samo pri meni! Včasih sem mislila, da s končanjem fakultete ljudje postanejo imuni na to, da bi se počutili, kot da se vračajo v šolo, zdaj pa mislim, da ta občutek nikoli ne mine. September bo vedno dišal po čisto novi peresnici, polni svežih barvic in svinčnikov, toda ali je to res tako slabo? 

Ko pomislim na konec poletja, konec tistega, kar se je prej zdelo kot izčiščena zabava, dopust, tiho sporočilo, se ta misel pogosto sreča s tistim, kar se kaže kot pohabljajoča tesnoba: opomnik, da se resnično življenje kmalu znova začne, da si naslednjih devet mesecev ne moremo spet razpustiti las in uživati. Toda tukaj se pojavi vprašanje: zakaj ne? Kar nam je še ostalo toplih dni, vrzimo stran 'ne morem'. Poudarjajmo dobre dele vrnitve v šolo, kot je dejstvo, da je to edini razlog, da naša poletja postanejo splet čudovitih spominov, ki jih lahko vzamemo s seboj kamor koli gremo. In nov začetek! Priložnost za razmislek pred tehničnim koncem leta in dojemanjem časa, kot da se na novo začenja. Nepopisani A4 listi za vse!

Poletja je konec šele sredi oktobra, potem ko je bilo uradno hladno že vsaj en cel teden, vaša porjavela polt oddaljen spomin in v vaši razpadajoči torbi ni več niti enega zrnca mivke več. Ljudje, ki govorijo o tem, da je poletja konec s prvim šolskim dnem, širijo lažne novice. 

V nekem trenutku ljudje odrastejo. To ne pomeni, da postanemo imuni na vse vrtince, ki smo jih že preboleli. Naši sklepi so še vedno podmazani. Imamo voljo in smo ambiciozni, željni in vse, kar je takega. Če smo bili prej nesmrtni, smo vsaj podedovali poletja za vse življenje, toda zdaj poletja niso več naša edina priložnost za življenje.  

September bo vedno dišal po čisto novi peresnici, polni svežih barvic in svinčnikov, toda ali je to res tako slabo?

Sedaj je september – še vedno poletje, še vedno daleč od temne zime, prinaša obljubo. Oktober je lep in za vedno bo dišal po usodni jeseni. November navsezadnje ni tako slab. December je prijeten. Januar je poživljajoč, februar je introvertiran, marec daje upanje, aprila zacveti pomladni čas in maj poravna ramena in dvigne trobento proti poletju, zveneč poznano pesem, ki smo si jo mrmrali med odraščanjem. 

V teh mesecih so zajeti dnevi, ki nas spreminjajo v ljudi. Prave ljudi. Deloma je to točno tisto, česar smo se bali: ostre resničnosti, stiske, močne preizkušnje, osamljenost, prazna jutra, ko se sprašujemo, kaj sploh počnemo, stres, odgovornosti, skrbi, uresničeni strahovi, bolečine. Ljudje, ki smo bili minulo poletje, so že čutili vse te stvari, toda lažje je v vakumu praskati po nostalgiji, kot pa spoznati, da sreča ni odvisna od koledarja. Zares ne. 

Vsak september se zdi kot sveže zlomljeno srce. Vedno mi je bilo nepredstavljivo razmišljati o času izven poletja, ki bi mi privabil nasmeh na usta. Vsako upanje v pravljico se je zdelo nedosegljivo, ujeto v stekleničko do naslednjega poletja. Medtem ko to pišem, se ne počutim tako. Mislim, da je to zato, ker po 24 poletjih vem, da sledi prihod in pretok dobrih stvari in stvari, ki jih je treba ceniti. Vedno se ponovno zabavamo. Pustolovščine se nikoli kar ne ustavijo za vedno. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču