"Ali veste, kaj je ljubezen? Ste prepričani, da veste?"

Ali veste, kaj je ljubezen? Ste prepričani, da veste? Ko me je začelo odnašati proti 40. letu, me je postalo resnično strah, da še vedno ne morem odgovoriti na to vprašanje in da nikoli ne bom mogla. Naj bo jasno: ne bojim se, da nisem bila zaljubljena, bojim se, da ne bom nikoli zagotovo vedela, ali sem tudi zares ljubila.

V razmerju z moškim sem 20 let, poročena sva devet let. A res ne vem, ali ga ljubim zdaj in ali sem ga sploh kdaj. Je zelo pameten, zelo duhovit in hkrati zelo težek človek. Ko sva se zapletla, ni želel odnosa, le bežno afero. Ker je zavrnitev zame kot droga, sem bila seveda v trenutku zaljubljena. 20 let zatem, po poroki z njim in z dvema otrokoma, se sprašujem, ali nisem bila na začetku obsedena le z dramo, ker ga nisem mogla imeti, ne pa tudi z ljubeznijo.

A potem se je odločil zame in moja uboga narava je bila tako frapirana, da sem ostala v situaciji. In se nanjo navadila. Lahko pa povem, da v vseh teh letih nisem bila nikoli v celoti oseba, kakršna sem v resnici ...Ves čas je bilo, kot bi igrala v nekem filmu, neko vlogo, ki sem se je pač naučila in jo sprejela. Vprašanje je torej kot na dlani: bi me ljubil, če bi me zares spoznal in doživel? Bi me sploh kdo? Sem na nezavedni ravni v svojo obrambo igrala nekoga drugega, da bi ga obdržala? Če želim te odgovore, moram na potovanje v preteklost – skozi svoje ljubezensko življenje.

To ni posebej izvirno, pa tudi preveč lepo ne. Svoj prvi poljub, ko sem bila stara 13, sem doživela s fantom, ki je bil tako pijan, da mi je vmes pobruhal čevlje. Potem me je hotel spet poljubiti in jaz sem mu pustila. Bila sem patetično hvaležna za vsakršno moško pozornost, zanjo sem bila pripravljena narediti čisto vse. Tako sem večkrat iz sebe naredila čisto trapo. Saj poznate dekle v pretesni majici in s piskajočim glasom, ki jo ima lahko vsak?

Bila sem tista kokoš, ki so jo, vso hihitajočo, poljubljali vsi fantje, nihče pa ni želel z njo na zmenek. Kar me je gnalo, da sem jih prosila, moledovala, jih želela na vsak način zadovoljiti, v zameno pa so se le zavrnitve zdele še bolj osebne. V nekem trenutku svojih najstniških let sem začela fante ocenjevati in vrednotiti po tem, koliko odločna in kruta je bila njihova zavrnitev. Bolj ko me je fant zavračal, bolj obsedena sem bila z njim. Prav tako sem začela negotovost in dvom zamenjevati s strastjo. Pekoča bolečina ob zavrnitvi se je tako zdela kot ljubezen, to, da so me ignorirali in puščali v negotovosti, pa je podžigalo moje poželenje.

Kako slaba je bila moja samopodoba in kako nezmožna sem bila zaupati sama sebi, vam je zdaj že jasno, a kdo je kriv za to? Naj krivim starša? V moji družini se ni na prvi pogled dogajalo nič pretirano dramatičnega, žaljivega ali ponižujočega, nič bolečega, a po drugi strani mi ni postavila nobenih temeljev, na katerih bi lahko uspešno zgradila svoje ljubezensko življenje.

Moja mama, zelo inteligentna, a čustveno zamrznjena ženska, je ves čas poniževala mojega sicer prijetnega, a precej manj pametnega očeta – še zlasti kadar sta se prepirala, kar je bilo pogosto. Ko je v trudu za njeno naklonjenost izgubil živce in reagiral kot eksploziv, ga je ledeno prezirala. Niti moj oče niti jaz nisva mogla zadovoljiti mame, bila sva povsem pod njenimi standardi. Za sramežljivo, negotovo, ubogo dekle je bilo to čista katastrofa. Odraščala sem v obupanem poskušanju pridobitve maminega odobravanja in ob očetovi bolečini.

Veliko odraslih poustvari stanje svojega zgodnjega življenja znotraj primarne družine. Preostali, kot sem jaz, pa obupano iščemo način, da bi ga popravili. Če bi bila ljubezen matematika, bi bilo mojo 'ljubezensko dediščino' mogoče povzeti z naslednjo enačbo: pojma nimam, kako je videti zdrav odnos + strah pred konfliktom + nizka samopodoba = ženska, ki ne verjame, da je vredna ljubezni. Ali imam torej sploh možnost, da dejansko ljubim?

To, kar sem čutila do 'svojih prejšnjih moških', nikakor ni bila ljubezen. Le uživanje v trpljenju, zaljubljenost v intenzivno čustvovanje, pa čeprav negativno. Ali imam možnost, da sem ljubljena? Ah, le kdo bi ljubil trapo, ki vsem ustreže ne glede na vse in sploh ne pokaže svojega pravega obraza? Bi sploh dopustila, da bi me nekdo ljubil? Ne. Do srednje šole sem se končno zavedla, da občutim gnus do kateregakoli človeka, ki me je v resnici želel in bil pripravljen vzljubiti. Bežala sem k tistim, ki so me zavračali, ker to ni pomenilo nikakršne resne nevarnosti pred pravo bolečino, nobenih globljih čustev, samo zaljubljenost v nedosegljivo in s tem ohranitev varne razdalje.

Moji prvi odnosi so bili tako odnosi z moškimi iz družin alkoholikov, čustvenih invalidov ali vsaj labilnih, takšnih, ki so mi bili podobni in kot taki nezmožni prave ljubezni. Tako sem lahko živela vse svoje fantazije zavračanja, medtem ko me v resnici ni nihče zares zavrnil. Saj me nihče ni zares poznal. Saj z nikomer nisem imela odnosa.

To je bilo idealno za 'bolnico', kakršna sem bila. Ni mi bilo sicer všeč dejstvo, da se je fant na zmenku prikazal dve uri prepozno ali da je pogosto pijan zaspal na klopi v parku, ker je zamudil zadnji vlak domov, a najin 'odnos' je bil toliko neobičajen – mešanica ledene razdalje in težke drame – da je bilo zame nekaj nenavadno tolažečega v njem. Dokler me ni na primer zapustil zaradi moje prijateljice.

Sredi dvajsetih sem spoznala starejšega človeka, Adama, ki ni ne pobegnil iz mojega sveta gneva, niti ni užival v njem. Bil je brezkompromisen, godrnjav in čudaški, a hkrati tudi zelo duhovit, pameten in lep in ... oboževal me je. Poskušala sem čim manj razmišljati o tem – da sem mu všeč – saj je to v meni vzbujalo nelagodje, strah, a po drugi strani se je moje slabo mišljenje o sebi umikalo ob zavedanju, da ne morem biti tako zelo grozna, če me je nekdo, kot je on, vzljubil. To je bil zame preboj epskih razsežnosti!

Čeprav sem bila še vedno smešno nekonfliktna, sem Adamu, ki je bil mizantrop in popolnoma nesocialen, nekoč celo rekla, da si želim, da bi šla zvečer na zabavo ali vsaj enkrat na mesec ven na večerjo in v kino. A ko me je preprosto zavrnil, sem se spet potegnila vase in podredila. Spravljal pa me je v smeh in počasi sem začela ceniti svojo srečo, čeprav sem se še vedno lovila pri tem, kako sploh biti 'narejena za ljubezen'.

Videla sem druge ljudi v srečnih odnosih, a sama še vedno nisem vedela, kako ravnati z moškim, da bo ostal, tudi če mu pokažem, kdo sem v resnici, kdo sem v celoti. V bistvu nisem vedela, kako se obnašati, da bi se ljubezen lahko le še poglabljala. Verjetno bi mi lahko pomagal terapevt, psihiater, a kaj ko me je bilo preveč strah soočenja.

Zadeva z Adamom se je končala po dveh letih, ko sem začela videvati nekoga drugega. Seveda, povsem predvidljivo, nekoga, ki ni hotel nič resnega, kar je pomenilo, da je bil seks čudovit. Sledila je še ena takšna zveza in še ena pa še ena ... Tudi človek, ki je postal moj mož, je bil na začetku le še ena afera. Ničesar ni hotel od mene, samo seks. A po šestih mesecih sem šokirala samo sebe, kajti rekla sem mu, da je konec, da naj odide za vedno, če bova nadaljevala takole.

Tega nisem naredila ne z jezo, ne s solzami ali gnusom do sebe, le z res nepričakovanim nagonom po samoohranitvi. Leto zatem sva bila zaročena. Mislim, da so leta prijateljstva, ki so prehitela najino romanco – prijateljevala sva pred najinim seks obdobjem –, pripomogla k temu, da se je zavedel, da me izgublja, se s tem soočil in vrnil, ker tega ni želel. Bil je pripravljen na več. In jaz takrat, vsa šokirana, za čuda prav tako. Srečen konec, torej?

Nisem prepričana. Že vsa ta leta namreč skrivam vse neugodne lastnosti svoje osebnosti (čemernost, muhavost, večno nezadovoljstvo), da se ne bi pritožil nad mano, nad svojo življenjsko izbiro, da ga ne bi minila ljubezen do mene. Toda ali je to potem sploh ljubezen, če me ne pozna zares?

Mislim, da je le utvara. Tako zanj kot zame. Vem, da bi morala igrati pošteno, se razgaliti in videti, ali me je pripravljen sprejeti takšno, kot sem, a nimam poguma tvegati, bojim se, da bi se pokazalo, da ne bi smela biti skupaj. Moja ignoranca pa je pokazatelj, kako nefunkcionalen je moj odnos do razmerij, kako še vedno ne morem verjeti, da sva si usojena, čeprav si tega – in že to je napredek – obupno želim.

In jaz? Ga jaz ljubim? Ta trenutek, po tej kratki, a intenzivni samoanalizi, mislim, da ga. Vem, da je, tako kot je bil Adam, pameten, zvest in iskren, a dejstvo, da se mu ne predam do konca, mu torej ne zaupam, me vznemirja in navdaja z dvomom o verodostojnosti lastnih občutkov kot tudi njegovih. To pa ni ravno trden temelj za partnersko zvezo, kajne? Po drugi strani čustvena varnost zame očitno še vedno ni tisto, kar bi netilo strast, čeprav se mi zdi, da ne bom iskala novih seksualnih užitkov z drugimi moškimi.

Ljubezen je naravna in organska, naše ravnanje z njo oziroma njeno negovanje, ki ji omogoča, da cveti, pa ni nekaj, s čimer se rodimo. To pridobimo med odraščanjem, z vzorci iz družine, z ljubeznijo ali neljubeznijo staršev. To je moje mnenje. Tako se danes zavedam, da mi manjka osnovna čustvena inteligenca (kar glede na čustveno inteligenco moje mame ni presenetljivo) in da me ne vodi naravni nagon, ki bi mi pomagal do ljubezni sreče, miru, do obnašanja, ki ne bi bilo samouničujoče.

Nikoli se nisem naučila ljubezni s svojima staršema. Nista bila zgled, ki bi mi kazal pot do zdravega odnosa. Vseeno pa upam, da zame še ni prepozno ... Potrebovala bi terapijo, da bi se končno izvlekla iz lupine, vendar me še vedno skrbi, da moj zakon tega ne bi preživel. A če se ne soočim s sabo, tako ali tako ne bo.

Pripravila Nina Pretnar

Preberite še: Kam je šlo vaše poželenje?

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc