Ko sem pred nedavnim – bilo je na poletnih razprodajah – že visoko noseča s švigajočimi očmi oprezala za kakšnimi krasnimi čeveljci, ki so jim vljudne trgovke znižale ceno na vsaj približno sprejemljivo, in so moje nevidne puščice ljubezni zadevale samo v lepotice z visoko peto, me je zadelo. Kot strela z nejasnega. Bum! Tresk! Bam! je vame prodrlo in tam – prekleto! – ostalo, zavedanje, da čevljev z visoko peto sploh ne morem več nositi.
Pa ne da tega nisem poskušala, seveda sem, ampak šlo je vedno težje. Moj otroček, navihana hčerkica, ki jo ves ta čudoviti svet tankih, debelih, ravnih in nenavadnih, vsekakor pa visokih pet še čaka, je rasla, z njo pa je naraščala tudi nestrpnost mojih nog do visokih pet.
Občudujem hollywoodske zvezdnice, ki se tudi v najbolj nemogočih pogojih spretno vrtijo pred kamero v mamljivih sandalih z visoko petko, ne da bi bile pri tem videti butasto. Vsa čast za to vztrajnost. Na tem mestu moram priznati tudi, da takega pritiska osebno ne bi prenesla, saj si kar predstavljam, kako stiskajo zobe in napenjajo ritne mišice ob peklenskih mukah, ki jih povzročajo niti najmanj udobni kot cviren tanki paščki, posuti z dragimi kamni, zavezani okoli gležnja in izvirajoči iz predragocenega para čevljev s tanko visoko peto. Da ne omenjam krčev, do katerih lahko pride ob predolgem postopanju v pepelkini obutvi. Takšne in drugačne tegobe za fantastičen videz. Vredno, kajne? Za slavo mogoče, za čast – se še sprašujem . .
Kakorkoli že, lahko rečem, da sem ljubiteljica čevljev z visoko peto in doma jih imam približno 40. Najstarejši so še vedno vredni pogleda, saj so brezhibno ohranjeni, obula pa jih verjetno ne bom nikoli več, saj so mi premajhni. S težavo in z veliko nasprotovanja, pa vendar zaradi mehkega srca mi jih je kupila mama za k birmi. Ne, niso bele, saj sem zagrizena modna inovatorka že od rosnih let. Moji mami je bilo verjetno res težko, ko me je poskušala prepričati, da so pisana krila z naborki srčkana, bele bluzice s pentljicami pa tako ljubke, jaz pa sem vztrajala pri dolgem ravnem črnem krilu, zraven pa se je prilegal le vijoličast pulover s podloženimi rameni. Bila je popustljiva in razumela je moj posebni okus. Tako je tudi klonila pod težo mojega moledovanja, naj mi za birmo kupi izbrane temno modre čevlje z visoko peto. Kako je požrla tistih pet centimetrov in kako je meni uspelo prehoditi pot od parkirišča do cerkve, se sprašujem še danes, ko včasih odprem škatlo s ‘slavnimi prvimi’.
Od takrat jih je v moje življenje stopilo še mnogo, različnih oblik, še bolj različnih cen, saj me pri nakupu ovirajo le previsoke cene, poleg tega da iščem samo preprosto udobje. Marsikaterih nisem obula več kot enkrat, ajde, dvakrat, so pa tudi taki, ki znajo na pamet pot od doma do službe. Ker pa nisem nikakršna fetišistka, naj povem, da so med mojim obutvenim zakladom spravljeni tudi številni čevlji brez pete, vendar jih neskončno manj obožujem in nosim kot one druge. Tu so, ker visokih pet včasih preprosto ne moreš obuti, na primer za na piknik, pa za sprehod po gozdu . . včasih grem tudi v trgovino v športnih čevljih, saj so, khm, bolj udobni. Pa na plažo grem tudi raje v sandalih ali bosa, saj lahko kje na poti ob kakem kamenčku ranim svoje ljube petkice, čeprav imam tudi take od D & G, ki so izključno za na plažo. No, jaz jih imam za doma.
Življenje brez visokih pet? Je mogoče, seveda, saj sem v stanju, ko tudi najbolj močna želja po lepem ne premaga potrebe po udobju in tudi priložnosti ni veliko – z velikim trebuhom in rahlo zatečenimi stopali sem željna le prijetnega nožnega razvajanja. Ko bom povila to ljubko malo stvarco in bo prišla prva priložnost za nakupovanje, vem, da bom najprej vrgla oko nanje . . čevlje z visoko peto. Od višine se zvrti, ne? Komaj čakam!
Petra Hode
