Kaj vse je zakrivila pandemija: leto skrivnostih priznanj iz obdobja koronavirusa, od smučarskih potovanj, novih ljubimcev in novih zaposlitev.
Prvo leto pandemije je bilo za mnoge tudi leto skrivnosti. Na neki točki smo vsi imeli vsega dovolj, mnogim je s tem tudi zrasel nivo poguma, dovolili smo si vedno več in glede na omejitve, ki so nam bile dane postali pravi nepridipravi.
Leto je prineslo posebne dogodke, kot vsako leto, pandemija ni izbrisala rojstnih dni, novih rojstev, posebnih dogodkov, ki so narekovali praznovanja in po vsej izolaciji, je vsem nam prijala družba in tople besede. In ko so počitnice in dogodki, ki so jih mnogi predvajali na svojih profilih družabnih omrežij, postajali nevarni in nezakoniti, so si tisti, ki so se odločili, da bi omajali smernice COVID, vse bolj prizadevali, da bi prikrili svoje vedenje.
Spet drugim se je zdelo, da so zdaj osvobojeni obsojajočega pogleda prijateljev, družine in sodelavcev in imajo končno priložnost uresničevati načrte ali priznati resnice, ki sicer drugače morda nikoli ne bi prišle na dan. Ko se je bližala obletnica ameriške karantene, je spletna stran The Cut s sedmimi ljudmi spregovorila o skrivnostih, ki so jih hranili med pandemijo, nekatere malce sramotne, druge osvobajajoče. Morda občutek, kot da smo stopili v novo, sveto zasebnost, ki je v življenju verjetno še nismo nikoli doživeli.
Ostanite z nami, predstavili vam bomo zgodbe ljudi, ki so si drznili “kršiti” omejitve in si privoščili košček svoje svobode. Morda se med njimi najdete tudi sami…
1. "Družini in prijateljem sva rekla, da greva na krajši oddih v bližnjo kočo, dejansko pa sva se odločila za smučarski oddih z letalom." - Sara, 30, New Jersey
S fantom sva za vikend odletela na smučarski izlet v Aspen. Bližnjim sva omenila, da greva v kočo, vendar sva potem še isti dan šla na letalo. Sama imam dve skupini prijateljev, skupino, ki je večino časa skrajno obsojajoča in skupino, ki bi rada verjela, da je bolj razumevajoča. Povedela sem prijateljem, ki jim zaupam in se zlagala, ja zlagala prijateljem, ki jim ne. Kakšni prijatelji so to, se sprašujete, kajne?! Pa vendar, bi me razumeli, če bi vam povedala več. Pred mesci, že v času pandemije sem prijateljem omenila večerjo z enim samim parom in rekli so: "To ni varno, kaj pa COVID!" To je bil jasen znak, da jim ne morem in ne smem povedati, da načrtujem smučanje naslednji vikend. In tako so se začele laži, rajši sva torej povedala nekaj, za kar sva verjela, da bova deležna manj obsojanja. Na smučanju sva se srečala s prijatljico, ki živi v Aspnu, pridružila se nama je na najinem izletu in skupaj smo smučali. Bilo je skrajno naporno, saj je bila tudi ona del naše "gruče", bili smo skupni prijatelji in tudi sama je bila dobra znanka prijateljev, ki so ostali doma. Saj veste kakšna je navada, s prijatelji si konstantno na vezi in tudi mi smo si veliko dopisovali, oz pisali v skupen pogovor, bolj natančno lagali v skupen pogovor. Na vse pretege smo se trudili, da ne bi izvedeli, da vikend preživljamo skupaj. Veliko smo se fotografili, vedar nobene slike nismo upali objaviti na družabnih omrežjih, saj bi se z lahkoto izdali.
Vsekakor ni lep občutek lagati svojim najboljšim prijateljem. Večina ljudi naju sicer ni niti vprašala kje sva, zato je bila to zelo lahka stvar. Zavedam se, da nisem bila iskrena in resnično nisem oseba, ki bi lagala v normalnih situacijah. Vendar je tu Covid, v času pandemije vsi malo lažemo, oz prikrojimo resnico, da ne bi razburjali sebe ali drugih. Ni tako lažje? V času pandemije to zagotovo ni bila moja prva laž in verjetno niti ne zadnja.
2. "Njenega fanta sem celo vozil na letališče." - Paul, 19, Britanska Kolumbija
Imam prijateljico, s katero sem se vedno spogledoval, vendar med nama nikoli ni bilo nič, ker ima fanta, ki je tudi naš skupinski prijatelj. Pride marec 2020, pandemija, karantena, naša univerza se zapre in vsi hitijo domov. Domov je odšel fant moje prijateljice, saj je bil študent na izmenjavi in je letel nazaj v Anglijo. Midva sva ostala sama. Saj si predstavljate, dinamika ozračja med nama se je v trenutku spreminila.
Fanta svoje prijateljice, takrat še ne ljubimke, sem celo sam peljal na letališče. On je sedel na sovoznikovem sedežu, na zadnjem pa ona. Pripeljemo se na letališče, kjer se v solzah in mukah poslovita, on oddide, ona skoči na sprednji sedež in noge položi v moje naročje. "V redu, kaj pa zdaj?"
Zaradi situacije v katero nas je pahnila pandemija, je njen fant več mesecev ostal v Angliji, midva pa sva postala tedenska navada. Nihče v naši skupini prijateljev ne ve za to. Ne bi rekel, da sem čutil krivdo, toda bilo je, kot da si prave rsnice ne upam in ne želim priznati. Čutil sem, da sem si nadel masko čez obraz, nisem hotel videti ne slišati resnice. Mislim, da si je del mene predstavljal in verjel, da bi se njuna pot zaradi pandemije v določenem trenutku v vsakem primeru razšla, zato midva nikoli ne bi postala problem. Sam sebe sem prepričeval, da je vse vredu, da bo vse v redu.
Potem pa me je konec poletja poklicala in rekla: "Hej, fant se vrača iz Združenega kraljestva in preselil se bo k meni." Nekako sva se zavezala k molčečnosti. To bo najina skrivnost, takrat je še z ogromnim cmokom v grlu in zadržanim glasom izjavila: "Torej zadnjih nekaj mesecev ... Nikomur ne povej. Rekel sem, "ne bom, če ti tudi ne boš".
3. "Kar bi bilo v običajnih okoliščinah dokaj slaba odločitev, je bila v resnici v trenutnih razmerah izjemno slaba odločitev." - Lauren, 30, New York
Točno leto dni nazaj sem se zjutraj zbudila v Bangkoku, po burni noči preživeti z neznancem v kopalnici striptiz kluba. Če bi bila to v normalnih okoliščinah slaba in nespametna odločitev, je bila zdaj izjemno slaba, tako slaba, da sem se svojega dejanja resnično sramovala. Virus covid 19 se je že prebil na Tajsko in v druge države sveta in postal uradna svetovna pandemija. Še bolj čudno bo morda naslednje dejstvo, tega dejanja nisem priznala nikomur, razen svojemu možu. On je te stvari razumel, imela sva poseben odnos. Pa vendar je bilo to vseeno nekaj s čimer se ne bi hvalila in noči resnično nisem želela obešati na veliki zvon. Nisem želela, da bi ljudje vedeli, da sem morebitno okužbo s Covid 19 prejela od neznanca v striptiz klubu.
4. "S partnerjem sva skupaj že eno leto in še vedno nisem povedala družini." - Georgia, 30, London
Pred pandemijo sem skozi življenje plula na povsem drugačen način. Ravno sem se ločila od moža, živela sem iz enega Airbnb-ja v drugega in nisem govorila s svojimi starši. Približno takrat sem stopila v zvezo s svojim novim moškim, ki sem ga spoznala nekaj let prej. Star je bil zgolj 19 let in z njim imam še danes najlepši seks v svojem življenju.
Skupaj sva že eno leto in še vedno nisem povedala svoji družini. Niti šlo toliko za to, da sem mislila, da moji starši veze ne bi odobravali, bolj sem imela občutek, da končno lahko nekaj ohranim zgolj zase, brez pojasnjevanj, opravičevanj in morda obtoževanj z druge strani. Čutila sem, da imam končno priložnost, da sem resnično sama s seboj in uživam v tej novi izkušnji, brez kakršnih koli zunanjih vplivov. Pandemija je ustvarila to mejo, fizično, prostorsko in energijsko. Ni se mi zdelo, da negujem nekakšno umazano, majhno skrivnost, bolj sem se končno prepustila občutkom, da stopam v novo, sveto zasebnost, ki je v življenju verjetno še nisem nikoli doživela.
5. "Počutila sem se kot Hermiona Granger s časovnim strojem." - Mia, 29 let, New York
Januarja lansko leto me je kontaktirala bivša sodelavka, z namenom, da mi ponudi delo za neko pomembno tehnološko podjetje. Sama zdaj namreč dela za podjetje in zanimalo jo je, če sem morda zainteresirana tudi sama. Seveda sem rekla "ja". Mesec je minil in tukaj je bil že februar, ko se je v določenih državah že pojavil covid 19. Pa marec in svetu se je zmešalo. Tudi sama sem namreč popolnoma pozabila na ponudbo in novo podjetje. In potem sem aprila od nekoga iz tehnološkega podjetja prejela e-poštno sporočilo s prošnjo za vzpostavitev klica.
Tehnološko podjetje je bilo locirano na zahodni obali. Moja služba, kjer sem opravljala delo pa je bila na vzhodni obali. Zato sem morala precej manipulirati s svojim urnikom, da sem našla čim več lukenj v svojem delvniku, da sem lahko prevzela delo tudi na zahodni obali. Takšno manevriranje s časom in delom mi je nekaj časa popolnoma ustrezalo in nihče ni opazil, da sem aktivna na kar dveh lokacijah. Podjetje mi je poslalo računalnik in telefon, kar mi je pomagalo, da sem svoje delo lahko ločila.
Sama se že vrsto let soočam s tesnobo, na meni so močan pačet pustila študentska leta, ko sem se močno zadolžila. Šele lansko poletje sem lahko dokončno odplačala svoja študentska posojila. Močan pritisk pa čutim tudi zaradi svojih staršev, oba sta namreč med pandemijo izgubila veliko svojega dela in resnično rada bi jima pomagala. Odprla sem si veliko hranilnih računov in varčujem, zdaj prav zares varčujem. Sčasoma sem spoznala, da mi bo delo v novem podjetju, tudi za krajši delovni čas, prineslo dovolj denarja, da bom lahko pustila svojo prvo službo, ki me ni osrečevala, ravno nasprotno. Potem pa je prišla težava, saj je podjetje od mene zahtevalo, da mesec dni v podjetju delam za polni delovni čas. To je bil edini način, da pridem do vseh ugodnosti, ki jih podjetje ponuja, v nasprotnem primeru bi se morala odpovedati zdravstvenemu zavarovanju in to sredi pandemije. Nastopil je mesec, ko sem torej delala za oba podjetja hkrati, polni delovni čas. Bilo je izredno težko, vendar sem večinoma res imela srečo, saj se urniki sestankov niso prekrivali. Z eno izjemo, spominjam se dne, ko sta se mi sestanka prekrivala, oba pa sta bila tako pomembna, da ju nisem smela zamuditi. Bilo je prav hektično, preklapljanje med izklopljeno kamero in nato vklopljeno kamero, izklapljanje zvočnikov in to samo v pičlih pol ure. V bistvu sem se počutila kot Hermiona Granger s časovnim strojem. Tehnološko podjetje k sreči ni nikoli izvedelo.
6. "Na splošno ne maramo ljudi, ki sami sebe "vabijo" v situacije, v katere niso bili povabljeni." - Daniella, 28 let, New York
Zadnjih nekaj let hodim na počitnice v Burning Man, lani pa so počitnice na tako opevanem kraju iz očitnih razlogov – pandemije odpadle. Vseeno se je nekaj mojih prijateljev odločilo najeti dvorec izven nacionalnega parka Zion in si ustvariti svoj lasten “Micro Bur?" Odločitev je padla, najeli smo dvorec in na koncu se je v dvorec skupaj naselilo približno 60 ljudi. Ni nam bilo dolgčas. Vsako noč smo imeli tematske kostumske zabave, naš prijatelj je bil DJ, najeli smo celotno zvočni sistem. Bilo je noro.
Ves čas pandemije smo se resnično zabavali. Za kaj takega se nikoli ne bi odločila, če skupina mojih prijateljev ne bi bila tako vpeta v takšen način življenja. Veliko je bilo tajnih hišnih zabav. Spominjam se, da je bilo čez poletje organizirana zabava na temo prepovedi, tukaj se je že prvič zalomilo, saj so bili vsi organizatorji aretirani. Bilo je res zabavno. Prejšnji teden sem šla na drugo zabavo, ki je bila v skladišču v Bushwicku. Dandanes je nekako tako, če hočeš iti na zabavo, moraš samo vedeti, koga vprašati in vse boš še pravočasno izvedel.
Vsi se dobro zavedamo, da vsi ljudje niso tako odprti za takšen način življenja, zlasti ne med pandemijo in jasno nam je bilo, da je okoli nas veliko posameznikov, ki takšen način življenja ne odobravajo, morda celo obsojajo. In njim žal ne moreš kot strela iz jasnega povedati, "oh ja, grem na zabavo s svojimi 60 kolegi". "Za zabavo smo izvedeli na klepetu WhatsApp". Za hiše, ki prirejajo zabave imamo toliko skupinskih klepetov in to je bil naš način komuniciranja. Tako smo načrtovali zabave in vse ostale dejavnosti. To pa je vsekakor morala ostati skrivnost, saj nisi mogel kar kupiti vstopnice in se zabave udeležiti. S temi ljudmi si moral biti prijatelj in morali so te sprejeti v hišo. Vsi ki smo redni obiskovalci zabav, tega gotovo ne bomo delili na Instagramu. Delno zato, ker ne želimo, da bi nas ljudje obsojali, da gremo na zabavo. Nekaj pa je tudi na tem, da se ljudje nadvse radi sami povabijo, čeprav jih v resnici tam nihče ne želi, v smislu "zakaj nisem bil povabljen, ali lahko pridem"? Tega nihče ne mara…
7. "Spoznala sem, da ne prenesem življenja z njim." - Jane, 72
Z možem sva poročena že 40 let. Nikoli nisem imela dovolj časa sam zase, niti v otroštvu. Včasih sem si postavljala obešalnike na vrata sobe, da sem lahko vedela, če ima kdo namen vstopiti. Ne maram ljudi, ne maram druženja, sem precej introvertirana oseba. Pandemija mi je prvič v živlenju dala priložnost, da izkoristim čas samo zase. Počutila sem se krivo, vendar mi je bilo to resnično vseč.
Od aprila do septembra sem bila popolnoma sama. V času, ko se je začela karantena sva bila z možem vsak na svojem koncu, on je bil v naši poletni hiši zunaj države, jaz pa doma v mestu. Nihče od naju takrat ni želel na pot, niti tega niso dopuščale takratne razmere. Ugotovila sem, da uživam v samoti. Všeč mi je bilo, da sem se zjutraj zbudila in vedela, da je to samo moj dan, da lahko počnem, kar želim. Tega nisem imela od otroštva. Spoznala sem, da ne prenesem življenja s svojim možem. 40 let sem prosila za čas, ko bi lahko bila sama, zgolj par ur, da zadiham. Zdaj končno uživam in ugotavljam, da se z njim ne želim več družiti. Vem, da sem samoto, obdobje, ki mi je bilo dano, ko sem lahko bila popolnoma sama in v sožitju sama s seboj dodobra izkoristila. In popolnoma jasno mi je, da se ta čas izteka. Ne zahtevam ločitve, saj menim, da sva zato oba prestara, ne vem pa kakšna je najina prihodnost, kaj je naslednji korak. Vem samo, da mi je pandemija oz ločenost od moža omogočila, da se zopet najdem, spoznam, zadiham s polnimi pljuči, kot da bi v puščavi, po dneh brez vode, prišla do najboljše izvirske vode. Kakšno olajšanje.
Prevedeno po članku s The cut.
Fotografije: Profimedia
Preberite še: To je edina modna kombinacija, ki si jo boste želeli nositi vso pomlad
Priporočamo tudi: Kim Kardashian je nosila pleten top, ki ga bomo oboževali to poletje
Novo na Metroplay: “Sodelovanje z Rickom Owensom, to je res ogromen dosežek" | Tanja Vidic, Elle modna oblikovalka 2024