Kratke sladke sličice, zaradi katerih kup krame še nikoli ni bil tak raison d'être*.
Kamorkoli se ozrem – v kremo na polički, sončni zahod, škatle za čevlje, rdečo peso, peno na jutranji kavi, rob stavbe, izložbo, razmetano posteljo, list bazilike na špagetih, zmečkan listek za trgovino –, se po novem najprej vprašam, ali ima tisto nekaj nekaj, vredno, da pristane na Instagramu.
In vem, da to počnete tudi vi, da imajo naši počitniški spomini bolj ali manj iste filtre, čeprav smo jih preživeli na drugih koncih planeta, vsi pač sanjamo iste kvadrataste sanje. »U, to moram poinstagramirati!« si rečemo prej kot »O, kako je to lepo!«; čisto zares v trenutku bolj uživamo, če ga gledamo na zaslonu, na hitro polepšamo s tančico filtra in nato delimo z bolj ali manj neznanci (nihče od mojih tako imenovanih pravih prijateljev ni ne na Instragramu ne na Twitterju, morda zato že celo večnost nismo šli na kavo ... mislim, kaj vraga pa počnejo?), kot če bi ga obdržali zase, karkoli že to pomeni.
Moramo deliti, ker – kam pa pridemo, če ne pokažemo, kako fino se imamo? Tu je že tista temnejša plat Instagrama, ki nas prej ali slej dohiti – ali so naša življenja res dovolj instagramabilna?
Čudovitost pogruntavščine je v tem, da je vse, res vse instagramabilno, še prsti na nogah ali razmrcvarjeni golobi, in da se v instaokolju vsak uporabnik počuti posebno, prav nič ranljivo, čeprav kaže intimne koščke svojega vsakdana, poleg tega pa nima pojma o fotografiranju.
Tako na primer raje spremljamo tiste, ki ne 'goljufajo' (goljufi so vsi, ki ne uporabljajo izključno telefona ali fotografije na Instagram naložijo šele po srečanju s fotošopom), ker se nam to zdi preveč korporativno, razveselimo pa se brezvezne fotografije navadne mačke.
Tukaj bušnejo ven atributi, povezani s pop kulturo, še najbolj 'iskrenost', kar so pridno začele izkoriščati blagovne znamke, ki imajo tako na razpolago še en kanal več, skozi katerega nam lahko pokažejo človeškost, dosegljivost, družinskost, mojstrstvo, da, iskrenost svojega početja.
Hiša svilenih srajčnih bluz Equipment z nami deli skice žepov in vzorčne odtenke, nekdo za Balenciago objavlja samo vintidž Cristobalove kreacije, tovarna bombažnih oblačil American Apparel v skladu s svojim renomejem kaže utrinke s snemanja oziroma po snemanju, na primer dekletce v spodnjem perilu in samostoječih nogavicah, kako stoji pred avtomatom za vodo, ter širi obljubo, da so vsi njihovi kosi narejeni v Los Angelesu, izpod prstov zadovoljnih delavcev, ki so vsak teden deležni zastonj masaže. V kvadratku na zaslonu je še cinizem ves krotek, vsaka bolečina takoj popihana.
Ars vivendi, umetnost življenja, ličnost bivanja je glavna zapoved Instagrama. Edini razlog, zakaj še nisem pofotkala svojega kosila, temveč samo njegove sestavine (včasih se mi zdi, da imam samo še instamožgane, oprostite mi), se skriva v tem, da se mi krožniki, ki jih sicer uporabljam že več kot deset let, ne zdijo dovolj instagramabilni, torej jih je treba zamenjati po hitrem postopku.
Če sem čisto odkrita, tudi moja služba ni tako zelo insta, kot bi si želela – kolikokrat pa lahko fotkneš tipkovnico? Treba jo bo zamenjati. Čez svoje dneve si bo treba navleči filter po imenu Valencia ter si izboriti instatrenutke. Ko govorijo o duhu časa, ki nas muči te dni, najbrž ne mislijo na pritisk lepo aranžiranih življenj. Kaj je subverzivnega na tem, da popredmetimo vse okrog sebe, da iz detajlov ustvarimo tihožitje?
Kolektiv The Coveteur je največji proizvajalec modnih tihožitij iz najbolj razvpitih omar – predstavljajte si beležko Smythson ob bleščečih mokasinkah Miu Miu, medtem ko nad njimi bingljajo vintidž uhani, v ozadju pa se vidi le delček platna nekega kalifornijskega umetnika.
Za slogan svoje misije, ki tako dobro povzame tudi draž Instagrama, si je izbral citat oblikovalca Driesa van Notna: »Bolj zanimivo je videti sliko majhnega detajla – potem lahko okrog tega nasanjaš vse preostalo. Če vidiš vse, kaj sploh še ostane domišljiji?« Življenje je bržkone več kot zgolj lepe podobe, a kaj se nam bo zavrtelo tik pred smrtjo, če ne te kvadrataste sličice? Duša baje tehta 21 gramov, saj naj bi bilo naše telo za toliko lažje v trenutku, ko izdihnemo. Hm, koliko je to instagramov?
Urša Jerkič, fotografije DCMU
