Nekaj se je zgodilo, čez noč. Če ne bi bila tako prepričana, da je moja garderoba brezvezna, bi zagnala vik in krik, da jo je nekdo izropal.
URŠA JERKIČ
Še včeraj je bila čisto spodobna, nič spektakularnega, ubožica ne bi preživela niti enega tedna mode, vendar še vedno avtorsko delo. Imela sem najljubše hlače, zvest pulover in čevlje, ki so bili udobni, a tega niso kazali, zaradi česar sem jih globoko spoštovala.
Potem pa pride jutro, ko stojiš pred obešalniki, ki živčno drsijo sem in tja pa spet tja in sem. Prsti se ti ustavijo v laseh, ki mimogrede ta dan tudi niso kaj prida, in iz ust ti s težo ranjenca v bitki pade: »Nimam kaj obleči.« Pa smo spet tam.
Ženske, lepotice, pametnjakovičke, fufice z garderobnimi sobanami v velikosti Louvra ter črno-bele feministke, ki dan za dnem vsaka po svoje osvajajo svet in vmes skuhajo še kosilo, tudi te čudovite ženske se občasno zlomijo pred lastno omaro.
Moški so prepričani, da si s temi zanje najpogostejšimi tremi besedami v našem besednjaku dajemo kolektivno dovoljenje za zapravljanje, pojma nimajo, da takrat sploh nismo v stanju za nakupovanje. Smo predebele, imamo preveč kipeče prsi, ploske zadnjice, zatečene gležnje, kratek vrat in s tem pač ne moreš v šoping. Same sebe smo razočarale: koliko časa, denarja, ležanja na kavču smo investirale v kose, ki so se čez slabo leto spremenili nazaj v buče.
Če nimamo kaj obleči, pomeni – in tukaj postanejo stvari res boleče – da nimamo osebnega stila, tega nedotakljivega atributa, ki baje preživi tudi hlače na korenček in kavbojski klobuk. Ni formule, kako bi se lahko izognile razočaranju ob pogledu na kupe blaga, ki smo jih še včeraj ljubile. Bela srajčna bluza in popolni par kavbojk sta med prvimi, ki te bosta pustila na cedilu, ker si v mali beli po tako stresnem spoznanju videti strašno utrujeno in ker je drugo pač oksimoron.
Dovolj let imam, da vem, žalostno, a resnično (pozor: če ste v zgodnjih dvajsetih, si prekrijte oči, ker tega nočete vedeti), da popolne kavbojke pač ne obstajajo, če slučajno nisi ujet v telesu Kate Moss. Mar tudi ona cepeta pred omaro, ko na dan pokukajo nove modne zapovedi, ki niso pognale iz nje?
Morda je videti ušivo v kričečih barvah in kljub pokajeni škatli ne prenese mešanja fuksije z limeto in jo tutti-frutti potisk prijateljice Stelle spravlja v bes, ker na njej visi kot prt? Sovražim začetek pomladi, nikoli se ti ne uspe pripraviti nanjo. Čeprav že mesece prej klikaš trende, se širokoustiš po revijah in si sploh polna zanosa, kako je to sezona, kot je še ni bilo, ker lahko osnove osvojiš z eno samo plastično vrečko Jil Sander za 100 evrov, pri tem pa je samoumevno, da imaš doma pol prejšnje kolekcije Driesa van Notna, cel bež repertoar Chloé in mamo z vintidž Alaïo.
V iskanju nečesa, kar v garderobi še kaže znake življenja, sem naletela na kratko zgodbo, v kateri se sama Svetlana Makarovič spre z vsem, kar leži v omari. Ko je že na tem, da zgrabi za kljuko in odvihra v svet, spet vse frči dol, dol, dol. ‘Et tu’, Svetlana?
Ob prevladi minimalizma sem fantazirala, kako se je Anna Dello Russo skupaj s svojim pinčem zvila v klobčič in pokrila z leopardjo odejico, odločena, da bo počakala, da ta neumnost mine, ker zdaj pa res nima kaj obleči. Potem so prišle bodeče barve in Anni je iz mini spet uspelo narediti maksi, ko je nase navlekla celo mavrico. Njena različica tega, da ne ve, kaj naj da nase, je najbrž ta, da pograbi dve ogromni češnji Alana Journoja in si ju kot krono namesti na glavo. Če ima res slab dan, ju, brez šale, zamenja s kosom lubenice.
V teh trenutkih ne bi smele staviti na varno ali celo udobno, ven bi morale potegniti tisto, kar smo kupile za tako imenovano posebno priložnost, ker ta priložnost je zdaj, če nam seveda uspe najti čevlje za zraven. Prekleto, kje je skleda s sadjem, ko jo ženska potrebuje?!
