Maša Golob je že pred 20 leti spletla posebno vez z violino. Zaljubljena je v življenje in glasbo in obožuje potovanja – predvsem v tople kraje. Navdušuje se nad salso in si vsako leto obljublja, da gre tokrat res na tečaj. Predvsem pa si utira svojo pot in različnim zvrstem dodaja svoj podpis z zvoki električne violine.
Zakaj prav violina?
Dobro vprašanje, na katerega pa nimam odgovora. Starši pravijo, da so me dolgo spraševali in mi predstavljali instrumente, moja odločitev pa je ostajala ista – violina. Očitno je šlo za ljubezen na prvi pogled. Ko sem s petimi leti začeli igrati, sem rekla, da bom, ko bom velika, profesorica violine. Hm, če me vprašate danes. Profesorica? Mogoče nekoč. Svet je še veliko prevelik, jaz pa preveč uživam v poustvarjanju glasbe.
Najljubši trenutek, ki ste ga doživeli z violino v rokah?
Veliko jih je, ker je vsak poseben. Če izberem dva v različnih 'okoljih' – orkestrskem in solo –, pa sta to naslednja ... Trenutek, ko sem prvič koncertirala v Berlinski filharmoniji z orkestrom Junges Sinfonieorchester Berlin. Še mesec dni pred koncertom sem se s prijateljico čisto prevzeta fotografirala v filharmoniji in izrazila željo, da si enkrat v življenju želim igrati tam, pa ni pomembno, s kom in kako. To se je torej udejanjilo v enem mesecu: čudovit, pa hkrati malo stresen trenutek, ker sem bila pomočnica koncertne mojstrice. Mogoče mi je še ljubši trenutek moj prvi koncert z električno violino v Solistu, lani septembra ... S še svežo energijo iz tujine in v pričakovanju, kako bo zvok električne violine sprejelo domače občinstvo – odzivi so bili neverjetni. In takrat se je pravzaprav celotna zgodba začela.
Kdo je vaš vzornik?
V klasičnem svetu je bila to zmeraj Anne Sophie Mutter, ker zna dodati svojo 'noto' in je izjemno muzikalna, hkrati pa tehnično briljira. Mogoče sem se tudi zato odločila, da se preusmerim v bolj 'popularne' vode. Od nekdaj sem imela manj treme, kadar sem igrala nekaj, kar sem lahko prilagodila sebi – torej predvsem skladbe bolj popularnih žanrov. V 'neklasičnem' svetu pa je moj vzornik seveda David Garrett, ki združuje vse, kar je blizu tudi meni – v performansu prepleta klasično glasbo s popularnimi zvrstmi in je samosvoj.
Najpomembnejša lekcija v življenju?
Da ni življenje to, kar se dogaja, ampak to, kako gledam na to, kar se dogaja. Ko sem dojela, da si sama kreiram življenje, in prevzela odgovornost za to, se je vse spremenilo.
Oseba, ki ji brezpogojno zaupate? Zakaj?
Oče. Verjetno zato, ker sva si karakterno blizu, hkrati pa vem, da bom od njega zmeraj dobila konstruktivno kritiko oziroma pohvalo. In ker vedno najde pravo besedo, ko zaidem s poti ali sem na razpotju. Tako dobro me pozna, da se včasih prav bojim slišati njegovo mnenje, sploh kadar vem, da mi ne bo všeč in da ima prav.
Najljubši lepotni ritual?
Moj večerni ritualček. Ko s kokosovim oljem in vročo brisačo odstranim vsa ličila in nanesem vse kremice. Občutek, ko veš, da je za tabo ves dan in si lahko končno vzameš čas zase.
Nikoli si ne bi dovolili, da ...
... bi mi igranje ter koncertiranje postala samo rutina. Odkar pomnim, je bilo zame igranje violine najboljša terapija in želim, da tako ostane. Zelo dobra prijateljica mi je po koncertu v Solistu dejala, da s svojim igranjem spravim ljudi v 'tukaj in zdaj' ter jih vsaj za nekaj trenutkov popeljem v samo ta trenutek, brez misli. Želim si, da bi mi to vedno in še bolj uspevalo.
Ženska je srečna, ko ...
... je zvesta sebi in zna uživati v majhnih stvareh. Kadar si zadovoljen s tem, kar imaš, boš srečen tudi, ko dobiš vse, kar si želiš!
Pripravila Tea Poljak, fotografije osebni arhiv
Preberite še: Najboljši poletni stajlingi Chiare Feragni, ki vas bodo popolnoma navdihnili
Priporočamo tudi: Urška Hvalica: Arhitektka in oblikovalka, ki z insekti osvaja ljubiteljice sodobnega nakita
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?