"Mami, to je moje življenje" ali kje se končamo mi in kje se začne naš otrok

Je nekje v naši podzavesti zevajoča luknja, za katero nagonsko želimo, da jo zapolni naš naslednik? V življenju nam ni uspelo doseči vsega, kar smo želeli, lahko pa to doseže 'naš podaljšek'? Kako ločiti lastne želje in pričakovanja od otrokovih in njegovih dejanskih potencialov? Kako vedeti, da nekaj res počnemo v njegovo dobro, in ne zato, ker je znotraj nas speči vulkan, ker nečesa nam pomembnega nismo doživeli, ali zato, da bi družbi dokazali, kako uspešnega otroka imamo – in smo posledično uspešni sami.

Preberite še:

• Če boste božično večerjo okrasili tako, boste navdušili celo taščo - 5 iznajdljivih trikov v zadnji minuti
• Vas spremlja neustavljiva želja po sladkem? To so 4 bistveni vitamini, ki vam jih morda primanjkuje

Znanka mi je potožila, da se ji je najstniška hči do konca uprla, ker že od malega trpi v waldorfskem vrtcu in zdaj šoli. Očitala ji je, da ji je uničila življenje. Da je ni imela pravice vpisati na šolo, kjer je nastradala, ker to ni bila šola zanjo. Da jo je tja vpisala samo zato, ker sama goji sovraštvo do vsega konvencionalnega. Zamislila sem se. Je pri meni kaj drugače. Mala mi je očitala, da sem razočarana, ker ne bo šla po mojih stopinjah. Morda sem bila res. Morda sem želela, da varno stopa po že uhojeni poti in pri tem ne ponavlja mojih napak. Ampak ne moreš mlademu človeku reči, naj ne poskusi čipsa, polnega škodljivih transmaščob, ker si ga poskusil že ti. Kar poskusite, pojedel bo deset vrečk čipsa namesto ene. Tabuji so zanje kot nektar za čebele, nesmiselne prepovedi kvečjemu spodbuda njihovi uporniški naravi. Česar ne občutijo na lastni koži, pač ne šteje.

"Mami, to je moje življenje." Pa res, zakaj ji ga želim 'ukrasti'?

In to pod pretvezo, ki ji še sama ne verjamem. Da delam najbolje zanjo. Ali ni najbolje zanjo, da se odloča po svoje (seveda v mejah normale, karkoli že pomeni normala) in da uresničuje svoje želje? Le tako bo lahko zadovoljna in srečna, če hočete, jaz pa bom vedela, da sem opravila dobro delo. In predvsem mi ne bo mogla nikoli ničesar očitati. Bistveno je, da je v njej z mojo ljubeznijo vzklilo samozaupanje, da vse zmore sama, in da se zato počuti varno 'pri sebi', odkar počasi, a vztrajno koraka od mene in iz družinskega zatočišča. Le kaj je lahko v svetu tam stran zanjo bolj varno od dobre samopodobe in vrednot, ki so se med odraščanjem že naložile vanjo in naj ne bi škodile ne njej ne drugim. In … kaj ni zame največji uspeh prav to, da me odriva, ker želi biti samostojna? Če vse to v teoriji dobro vem, naj me torej v praksi neha gnati nerazumljiv (zaščitniški ali pač niti ne) mehanizem, da ji gledam pod prste pri odločitvah in izbirah, kjer to res ni pod nujno.

Dovolj je, da jo pozorno spremljam in opozorim resnično le takrat, ko vse kaže, da bo neizkušena in hkrati prepolna živ­ljenja skrenila s poti in se morda celo izgubila. To razliko je nujno prepoznati.

"Taka boš šla v šolo?" me je prehitel lasten odziv, še preden sem lahko razmislila, ko se je prvič oblekla sama, ne da bi ji prejšnji večer skrbno pripravila 'popolno kombinacijo'. Res mi ni bila všeč njena oprava, najin okus je svetlobna leta narazen, a tega do takrat še nisem vedela, saj se je tlačila v moje izbire. "Mami, to mi je všeč, dobro se počutim," je bil njen preprost argument, ki me je pustil zaprtih ust. Kaj naj na to sploh odgovorim. "Ali ne bi raje …" sem še poskusila, potem pa se vdala – enkrat za vselej. Kdo sem jaz, da bom hčeri govorila, v čem naj se dobro počuti, kaj naj ji bo všeč. Tudi če je moje krvi, je svoja, samosvoja. Tako večino časa nisem več komentirala njenega stila, razen ko je sredi zime odhajala v pretanki majici, za katero nisi vedel, ali je oblačilo ali napol preluknjana krompirjeva vreča. Ko sem v trenutku šibkosti to vendarle siknila, se je zasmejala: "Ej, saj veš, kako veš, da si dobro oblečen? Ko ti mami reče, da si videti kot klošar." To je bila definitivno prelomnica, na kateri sem mislila, da sem dojela bistvo, in se počutila zrelo in modro. Do naslednjič.

Prejšnjo pomlad se je vpisovala na srednjo šolo. Do tega trenutka sem se lahko zavajala, da ji puščam vso svobodo, da se razvija v svojega človeka (le z nujnim postavljanjem varnostne ograje na nevarnih delih njene poti). Prepričana, da ji nudim varno zavetje, kjer se lahko razvija v samo sebe. Ampak seveda, to sem lahko verjela le zato, ker mi življenje ni ponudilo novega laboratorija, kjer bi spet tekle neznane kemične reakcije med njo in mano. Razen meni nerazumljivega stila oblačenja z njo pač ni bilo nikoli težav, ki bi lahko iz mene privlekle kakšnega okostnjaka. V šoli je bila uspešna (po merilih družbe), imela je eno do dve obšolski dejavnosti, na kateri je hodila z veseljem (tudi v tem sva si diametralno nasprotni, mene si moral kot mulo odvleči na karkoli, kar ni bilo obvezen pouk), bila je prava zvezda med sošolci in prijatelji … Potem pa se je bilo treba vpisati na srednjo šolo. In pazite, sprva sem ji v svoji teoriji puščanja svobode prepustila celo preveč svobode – nisem prisostvovala njenemu odločanju niti se nisem pozanimala o postopku vpisa. V preveliki veri, da nisem helikopterski starš, sem zanemarila dejstvo, da je najstnica in da mogoče vendarle potrebuje vsaj praktično pomoč. Vpisala se je na gimnazijo, s čimer sem se strinjala, seveda, kaj pa, če je otrok pameten in če želiš, da bo nekoč nekaj iz njega, ga je treba vpisati na gimnazijo. Prav imate, to zdaj je bil cinizem. Pravzaprav namenjen predvsem meni sami. Pri tem sem spregledala, kakšni so bili njeni motivi za vpis: tja so šli vsi njeni najboljši prijatelji. Ko je čas tekel in sem poslušala vsa mogoča subjektivna mnenja o tej šoli, pa se je v meni zasadilo seme dvoma. Intuicija mi je govorila, da to ni šola zanjo. Težko je predvideti vnaprej, a raje kot za knjigami svoj čas živi v preizkušanju stvari, ki jo oblikujejo v praksi, ne v teoriji. Naenkrat nisem imela več jasne slike, ali je izbrala prav. Ker se nisem pozanimala o pogojih vpisa, se je na koncu izkazalo, da je imela tudi malo premalo točk za vpis. Vpisali sva jo na drugo gimnazijo, moj notranji kompas pa je še vedno zmedeno krožil. Potem je prišlo poletje, in ko je končno v miru začela razmišljati, kaj bi rada počela v življenju, si je premislila. Ni se videla tam, kjer sem jo videla jaz ali, bolje, mislila sem, da jo vidim tam. V vodah, kjer sem plula sama. Na koncu se je vpisala na zdravstveno šolo. Ko sem klicala na gimnazijo, da povem, da si je moj otrok premislil, pa sem naletela na cmok v grlu. Čeprav sem se razumsko strinjala z njeno odločitvijo, sta iz moje podzavesti oziroma možganskih predalov, kjer imam pospravljeno vse, kar se je vanje naložilo med odraščanjem, začela uhajati strah in negotovost. Skupaj s tem pa gosta zmes zmede in dvomov. 'Tok zavesti' je šel nekako tako: Moja hči ne bo šla na gimnazijo? Ampak od tam ima res možnosti, da postane uspešna. Kaj v resnici pomeni uspešna? Saj že dolgo vem, da to ne pomeni tudi srečna. Kdo torej govori iz mene, sem to res jaz ali so to družbene norme, v katere morda že dolgo ne verjamem? Ko sem ji povedala, da sem javila gimnaziji, da si je premislila, sem zadrževala solze. Zavest in podzavest sta se očitno srečali na tem križišču, ko je postalo jasno. Bila je to čudna mešanica strahu in negotovosti ter obenem sreče in zavedanja. In bila je to moja rast. In ona moja najboljša učiteljica življenja. "Mami, si razočarana?" Objela sem jo in se zjokala do konca. "Nisem, ljubica, očitno imam težave razločevati med tem, kaj mislim, in tem, kaj čutim, da je prav. In čutim, da si naredila prav." Morala sem preboleti in prerasti samo sebe, jo spustiti, osvoboditi lastnih pričakovanj in mnenj, ki morda sploh niso zares moja, ter ji privoščiti srečo. Srečo, da izbira sama zase in gre po poti uresničevanja svojih ciljev, ne mojih.

In še za konec: 12-letna hči znanke mi je pred kratkim potožila, da jo mami sili hoditi na manikiro in depilacijo, njej pa sploh ni do tega. In da ji kupuje draga ličila, ona pa se ne želi ličiti. Na prvo žogo bi lahko celo rekla, da otrok laže, saj se to nikakor ne sklada s podobo njene mame, ki si ne poudari niti trepalnic, ko gre na večerjo v ugledno restavracijo, in si kupuje oblačila v akciji. Na drugo žogo pa mi je takoj preklopilo na nekaj drugega. Hči je na videz čudovita, z lepim obrazom in skladno postavo, kar za mamo ne bi mogli trditi. Verjetno je to tisti primanjkljaj, s katerim je morala živeti vse življenje in je na njej pustil določen odtis – in ko se ji je rodila hči z drugačnim potencialom od njenega, je začela v to na veliko vlagati. Skrajno, pretirano, obupano, da se le ne bi ta hip končale njene sanje o tem, da bo vsaj hčerka doživela občudovanje in življenje, kot ga sama zaradi svojih pomanjkljivosti (in posledično slabe samopodobe) ni. To je zgolj hipoteza, a zdi se kar logično, da s svojimi otroki, svojim nasledstvom, podzavestno popravljamo in rešujemo vse, česar nam ni uspelo uresničiti v lastnem življenju. S tem pa jim lahko naredimo nepopisno škodo. Oni niso tu za to, da se bomo mi pomirili s svojimi uspehi in neuspehi, oni so tu zato, da živijo svoja življenja neodvisno od naših travm in pričakovanj. V resnici sem ta trenutek prav ponosna mama, ponosna nanjo in nase.

Moja hči ni moja 'mini me' in prav je tako. Ravno zato me je lahko naučila lekcij, ki me jih ne bi mogel nihče drug. Življenje že ve.

Novo na Metroplay: “Če narediš veliko, lahko izbereš najboljše” | DAVID TAVČAR, ELLE DEKOR 2024