Vanessa Carlton: nič seksa, le talent

Popolnoma nas je prevzela, ko je leta 2002 sedela za klavirjem, postavljenim na priklopnik, ki jo je vozil po magistralkah Amerike, ona pa je medtem igrala tisti prepoznavni pop singel A Thousand Miles. To so bili začetki za Vanesso Carlton, danes 30-let­no temnolaso pop rokerico, ki se te dni pripravlja na izid svojega že četrtega studijskega albuma. Ena tistih ustvarjalk, ki stavi vse le na izjemen talent in trdo delo.

»Ne uporabljam seksa za prodajo albumov, vendar bi lagala, če bi rekla, da se mi ni treba zelo potruditi, da sem videti dobro, ko stopim na oder. Takrat vedno nosim kaj lepega,« namigne Vanessa, ki poleg lepih oblek na turneje vedno vzame tudi svoj klavir. »Imam srečo, da lahko najamem ljudi, ki so sposobni, da se klavir magično pojavi na odru, ko nastopam, in magično izgine, ko odidemo.«

Klavir je v njenem življenju že od malega, ko ji je mama, sicer učiteljica klavirja, dajala domače lekcije, njen stric pa se je potikal po elitnih klubih kot džezovski glasbenik.

Ko je prišel čas, da Vanessa iz newyorških barov in klubov prestopi pod okrilje založbe in postane profesionalna glasbenica, je uspeh udaril kot nenadni val. Prvenec Be Not Nobody je bil album, ki se je rojeval počasi, a vztrajno, in jo je po izidu takoj izstrelil sprva na ameriško, leto zatem pa še na evropsko turnejo. Prej omenjena skladba A Thousand Miles je simbolično popeljala Vanesso tisoče milj naprej, v osrčje njenih najbolj divjih glasbenih sanj. Komad ji je pridobil celo tri nominacije za grammyja in bil leta 2002 šesta najbolj predvajana pesem v Ameriki.

Začela se je zgodba o uspehu, v katero Vanessa zdaj dodaja novo poglavje. Album Rabbits on the Run je pop pravljica o temnih straneh Vanesse Carlton – govori o njenih sanjah, o pobeglem času, o odtavanem umu. O dekletu s prefinjeno ustvarjalno energijo, ki verjame, da bi Mozart – če bi bil danes še živ – zagotovo pisal izjemne rokerske komade.

Darjo Hrib, fotografija promocijsko gradivo