Razstava imenitne Isabelle Blow

Fantastična zbirka oblačil in modnih dodatkov urednice, muze in modne vizionarke je razstavljena v londonskem Somerset Housu.

Razstava imenitne Isabelle Blow - Foto: profimedia, promocijsko gradivo

Z vizualno spodbudo očarati vse, z močjo podobe poučiti mlade, ki so zanjo komaj slišali, z valom neprecizne, a plimujoče nostalgije spomniti nase vse, ki se je spomnijo, a je niso poznali, s krčem, ki združuje žalost in ponos, pocukati njene prave prijatelje in predramiti vse, ki so jo jemali z lahkoto in etiketirali – vse te visokofrekvenčne emocije bodo tri mesece spremljale razstavo Isabella Blow: Fashion Galore! Razstava sezone v londonskem kulturnem razstavnem središču Somerset House je opredeljena kot projekt, ki slavi izredno življenje in garderobo pokojne britanske pokroviteljice mode in umetnosti.

Burja emocij in odzivov je začela pihati že pred odprtjem razstave konec novembra, upamo pa, da bodo pozitiven odmev in konkretne posledice odmevali še veliko dlje po njenem zaprtju, 2. marca 2014. Posthumno slaviti in razumeti dosežke nekoga je seveda veliko lažje, če ne gre za osebo, ki si je življenje odvzela sama v 49. letu starosti, in to v sedmem poskusu v le 14 mesecih. In težko je verjeti, da govorimo o osebi, ki je imela odločilen vpliv na začetke velikih karier njenih največjih odkritij, oblikovalcev Alexandra McQueena, Husseina Chalayana, Juliena Macdonalda in klobučarja Philipa Treacyja ter modelov Stelle Tennant, Honor Fraser in Sophie Dahl.

Ta razstava se je pravzaprav zgodila, ker sta bili Isabellini sestri Lavinia in Julia prisiljeni prodati njen fond, da bi lahko poplačali terjatve, prispele po njeni smrti, 7. maja 2007, ki je pretresla najvišje kroge modne elite.

Razprodajo edinstvene zbirke ekstravagantnih oblačil in modnih dodatkov Blow na avkciji, ki bi bila nedvomno atrakcija, vendar bi tudi nepovratno razkosala kolekcijo, je preprečila Isabellina predana prijateljica Daphne Guinness.

Tudi sama modna ikona aristokratskega porekla (vendar oborožena z neprimerljivo večjim premoženjem in na splošno stabilnejšimi življenjskimi okoliščinami) je Daphne skrbno kupila celotno modno zapuščino svoje nesrečne in prepogosto nerazumljene prijateljice. Tedaj, in tudi ob priložnosti na odprtju razstave, je Daphne poudarila – ter z razstavo tudi dokazala –, da kolekcije ni kupila, da bi jo nosila, temveč da bi ohranila njeno celovitost in novim generacijam oblikovalcev in ljubiteljev mode omogočila večno občudovanje.

Edinkrat – in povsem razumljivo – je Daphne od svojega načela odstopila lani, ko je oblekla vojaški plašč, McQueenovo kreacijo iz kolekcije za jesen in zimo 1996/97, imenovano Dante in navdihnjeno z njegovo Božansko komedijo. To je bila priložnost za avkcijo stotih kosov iz lastne omare, da je lahko zbrala sredstva za ustanovitev fundacije Isabelle Blow, dobrodelne iniciative v čast Dizzy Izzy, ki ima tri cilje: ohraniti spomine na osebo, katere ime nosi, pomagati pri šolanju in razvoju nadarjenih mladih ustvarjalcev na področju mode in umetnosti ter pripomoči k nadaljnjim znanstvenim raziskavam na področju mentalnega zdravja.

Ljudje prehitro zaključujejo

Če bi želel nekdo povzeti zadnja leta Isabellinega življenja v nekaj dejstvih, ki so bila v tem obdobju opazna, če ne celo razvpita, bi rekel: 'Alexander McQueen, ki ga je Blow odkrila še kot diplomiranca ter porinila v svet velikih igralcev na modnem odru in mu pomagala, da je postal slaven in bogat, je v letih uspeha, slave in velike materialne blaginje ekstravagantno prijateljico zamenjal za drugo. Prednost je dal varnosti in prestižu bogate stranke in medijsko bolj zanimive Daphne pred hvaležnostjo in skrbjo, ki ju je verjetno ves čas čutil do impulzivne ter duševno in finančno nestabilne Isabelle. Dolgoval ji je zelo veliko.'

Ker je 11. februarja 2010 tudi sam naredil samomor, je Daphne, dvojno vpletena v zgodbo, naredila vse, kar je lahko. Obožujejo jo najvplivnejši protagonisti svetovne modne arene, tako da se bo mogoče glasneje in dlje slišalo, če dejstva v enako resnično in čustveno obarvano stališče strne ona: »Njena nadarjenost je bila neprecenljiva, česar si seveda ni mogla privoščiti; najpogosteje je bila brez prebite pare, ljudje pa so zaradi njenega porekla preveč hitro zaključevali, da je zaskrb­ljena zaradi finančnega stanja.

Delovala je izven korporativnega sveta, in čeprav so se številne stvari zgodile zaradi nje, bi bila iz zgodbe, ko so se začeli oblikovati odnosi in deliti denar, izpuščena. Drugi bi dobili pogodbo, ona brezplačno obleko v znak pozornosti. Dober del ugleda, ki ga ima danes britanska moda, izhaja iz njene vizije. Če bi to zahvalo dobila v času življenja, bi znala ceniti samo sebe. Tako pa je Isabella samozavest, ki je sama ni imela, vlivala drugim.«

Prevedla in priredila: Petra Windschnurer

Najbolj brano