V Parizu živeči zagovornici lepe slovenske besede je v okviru Hvalnic, novega projekta Cankarjeve založbe drobnih knjig znanih literatov, pravkar izšla Hvalnica ločitvi; v njej govori o različnih vrstah razhajanj.
Elegantna dama ima rada modo; na intervju pride v majici Almire Sadar, krilu italijanskega in salonarjih japonskega izvora. Na glavi obvezen klobuk. Pravi francoski šik!
Za besedo hvalnica ponavadi stoji nekaj že na prvi pogled izjemno pozitivnega. Vi ste tja postavili ločitev, ki nima ravno pozitivne konotacije.
Fino je že v sam naslov vnesti nekaj paradoksa, ki zintrigira. Na povabilo francoske založbe sem Hvalnico najprej napisala v francoščini. Dolgo časa nisem vedela, kaj naj napišem, po tem pa se mi je kar naenkrat porodila ideja o ločitvi – oziroma v francoščini obstaja močnejša beseda rupture, ki pomeni tudi razdor, razhod, presek, rez.
Kot po navadi se mi je zelo hitro v pisanje začelo vmešavati življenje.
Vam je torej Hvalnica ločitvi povzročila kakšno – ločitev?
Najprej je počil trdi disk. Kar naenkrat sem ostala brez začetka knjige. To sem videla kot znamenje, da ga moram spremeniti. In sem res, popolnoma drugače, kot sem si sprva zamislila. Vidite, že takoj sem lahko hvalila nekaj, kar je na videz negativno.
Nato sem v knjigo povabila še dva avtorja, ker sem hotela narediti nekaj drugačnega od dosedanjega dela: nekdanjo prijateljico, s katero sva se razšli, ker se je prepoznala v stranski osebi v eni mojih prejšnjih del. In ni več hotela slišati o meni. Mojo ponudbo, da si v Hvalnici poveva vse, je širokogrudno sprejela. Povabila sem še kanadskega pisatelja, za katerega pa sem pred dnevi izvedela, da je umrl. In prav on je v Hvalnici spregovoril o tem največjem rezu v naših življenjih. Njegovi vložki v knjigi so najbolj pretresljivi.
Pa še nekaj se mi je zgodilo med pisanjem: po 30 letih sodelovanja so me z Dela odslovili prijazno, le z mejlom. Tudi to je bil zame velik rez, saj mi je pomenilo most med Slovenijo in Francijo. Novinarski prispevki so bili zame resna naloga, s katero sem slovenske bralce obveščala o francoski kulturi, duhu. Prigodo z Delom sem v knjigo vtaknila takoj. Med pisanjem ti vse pride prav. (nasmešek) Oziroma, pogosto se ti dogajajo stvari, ki jih potrebuješ v knjigi.
Kakšen pa je občutek pri ločitvi od materinega jezika, ko si kar naenkrat sposoben sanjati in globoko v sebi premišljevati v drugem jeziku?
Zelo dolgo sem se odločala za pisanje v francoščini. Lahko bi rekla, da sem se 20 let borila za svojo slovenščino. So me pa vedno privlačili pisatelji, ki ne pišejo v materinem jeziku, čeprav sem imela občutek, da to ni zame. Pa se je zgodilo nenadno povabilo časnika Le Monde, naj napišem novelo. Takoj sem skočila v vodo. In na svoje presenečenje ugotovila, da lahko pišem v francoščini. Na koncu sem dobila ogromno pohval za novelo, znašla sem se celo med najboljšimi francoskimi pisatelji. Govorili so, da je neznana pisateljica daleč najboljša.
No, potem pa se je začelo zapletati …
Hermina Kovačič
