Kdo so karizmatične zvezde iz TV zaslonov?

Lizzy Caplan nas uči ljubiti

V vlogi Virginie Johnson, izjemno inteligentne ženske, ki vendarle nima veliko možnosti, saj je njen položaj na družbeni lestvici prenizek.

Igralko Lizzy Caplan so do njenega 31. leta že vsi nekje videli, redki pa so si jo tudi zapomnili. Televizijska nadaljevanka Mojstri seksa (Masters of Sexs), ki se vrti v Ameriki in v kateri igra glavno vlogo, Virginio Johnson, ji je končno ponudila priložnost, da pokaže, kako resna igralka je.

Do tu je igrala v najstniških ali romantičnih komedijah (Zlobna dekleta, Nora dekliščina ...), trilerjih (Pošastno) in televizijskih nadaljevankah, v katerih običajno ni preživela do druge sezone. Celo o njenem zasebnem življenju se bolj malo ve, le to, da je rojena v Los Angelesu, da izhaja iz židovske družine, da bi morala postati pianistka in da je njen bivši fant Matthew Perry.

Mojstri seksa je še ena nadaljevanka, postavljena v petdeseta leta prejšnjega stoletja, sicer manj glamurozna od Oglaševalcev, a neizmerno zanimiva. Posneta je bila po biografski knjigi Thomasa Maierja Masters of Sexs: The Life and Times of William Masters and Virginia Johnson, the Couple Who Taught America How to Love, ki opisuje življenje in delo strokovnjakov za spolnost, Williama Mastersa in Virginie Johnson.

Masters, ki ga igra Michael Sheen, je nadarjen in uspešen ginekolog, ki ga zanima ljudska spolnost in je za svoja razi­ skovanja pripravljen tvegati celo ugledno kariero. Virginio Johnson je zaposlil leta 1957 kot tajnico. Bila je v zgodnjih tridesetih, večkrat ločena mati samohranilka z dvema otrokoma. Sodelovala sta več kot 30 let, Virginia je od tajnice napredovala v asistentko pri raziskovanjih in na koncu postala enakopravna partnerka in soavtorica njune najpomembnejše  knjige Human Sexual Response (1966). Med drugim sta bila 20 let tudi poročena.

Pravzaprav sta bila idealen par: on je imel raziskovalne izkušnje in akademske nazive, ona pa je imela tisto, kar je njemu zelo primanjkovalo – administrativne in predvsem družbene spretnosti. Virginia je bila izredno inteligentna, a prenizko uvrščena na družbeni lestvici in preveč omadeževana (ločena samohranilka v letu 1950), da bi sploh lahko brez pomoči dobila priložnost, kakršna se ji je ponujala.

Lizzy Caplan je v vlogi Virginie neustavljivo privlačna, saj je v vsakem trenutku in položaju povsem prepričljiva: kot ženska, ki se bori z okolico, nenaklonjeno ambicioznim ženskam, kot mati, ki ima družinsko situacijo komaj pod nadzorom, pa tudi v seksualnih prizorih z Mastersom, ko sta priključena na 'detektorje' orgazma. Poleg tega moda s sredine 20. stoletja odlično pristaja njenemu žametnemu glasu, vitki postavi in prelepim velikim očem.

Zlomilo mi je srce

Virginia Johnson ni želela sodelovati pri filmski upodobitvi njenega življenja. Za Lizzy je to, poleg osebnega razočaranja, pomenilo, da se mora resno poglobiti v raziskovanje vloge. Virginia je umrla še pred začetkom predvajanja nanizanke, julija 2013. »Nikoli je nisem spoznala, vendar do nje čutim nekakšno naklonjenost. Ko je umrla, sem bila globoko prizadeta. Prebrala sem njuna dela in dobro razmislila o seksualni revoluciji. Ko sem dojela, kaj vse so morale takrat prestati Američanke in zaradi česa vsega so se počutile krive, čeprav napake niso bile njihove, mi je zlomilo srce.«

Lena Headey v vlogi kraljice

Lena Headey je dolgo čakala na hollywoodsko kariero in nato dobila vlogo kraljice.

Lepa britanska igralka Lena Headey je bila sprva rojena pod nesrečno zvezdo, saj je dobivala le majhne vloge v velikih filmih ali velike vloge v malih filmih; svetovno znana pa je postala v HBO-jevi hit nadaljevanki Igra prestolov. V vlogi kraljice Cersei, hčere kralja Lannistera, ki je poročena s kraljem Robertom Baratheonom, je Lena danes sinonim za to popularno televizijsko zgodbo o petih kraljevskih družinah, ki se bojujejo za prestole v imaginarnem svetu Westerosa, posneto po zbirki fantazijskih romanov Pesem ledu in ognja ameriškega pisatelja Georgea R. R. Martina.

Z vlogo Cersei se je začela Lenina prva hollywoodska kariera, življenje, izpostavljeno paparacem in medijem, kar 37-letna igralka iz Yorkshira težko sprejema. »Ni mi všeč, da sem pod pritiskom pogledov ... Saj vem, izbrala sem si napačno kariero. Morala bi postati zdravnica. Kadar igraš določeno vlogo, te morajo naličiti v lik, ki ga igraš, in takrat čutiš odgovornost, da se vklopiš v to idejo, da boš videti prekrasno. Sovražim tudi ta del našega dela! Videz ne bi smel odražati tega, kar delaš. Odnos med videzom in nadarjenostjo je narobe svet ... jaz nisem dober model, niti pin-up dekle,« pravi Lena.

Čeprav bi zaradi teh besed morda lahko zaključili, da je Lena strogo vzgojena Britanka brez smisla za humor, njene velike sijoče oči, ki menjajo barvo glede na svetlobo, pet tetovaž (na roki in zadnjici), izrazita gestikulacija, ljubezen do rok koncertov in avanturističnih popotovanj razkrivajo igralko, ki je kljub hollywoodskemu uspehu ohranila trezno glavo. Posveča se dve leti in pol staremu sinu iz zakona z glasbenikom Paulom Loughranom, in čeprav je skopa z besedami, Lena ne skriva, da je bila v mladosti depresivna in da se še dandanes bori z obdobji krize, ki ji jih uspeva prebroditi brez zdravil.

V igralske vode je zašla slučajno, opazil jo je agent, ko je imela 17 let. Zelo hitro se je znašla v družbi znanih imen, kot sta Jeremy Irons in Ethan Hawke, v filmu Waterland (1992), po nizu nizkoproračunskih filmov je dobila vlogo v odlično kotirajočem filmu Skrivnost bratov Grimm (2005), v katerem sta bila njena partnerja Matt Demon in Heath Ledger, v akcijskem 300 (2007), biografskem Rdeči baron (2008) ter futurističnem Dredd 3D po znanem britanskem stripu 2000AD (2012).

Tretja sezona Igre prestolov je potrdila Leno Headey kot eno od najuspešnejših igralskih imen, kar ji je prineslo tudi glavno vlogo v biografskem filmu Low Down, ki ga bomo gledali poleti, govori pa o življenju slavnega džez pianista Joa Albanyja z zornega kota njegove hčerke Sheila. 

Veliko načrtov

Poleg igralskih ima Lena še druge profesionalne načrte. »Napisala sem kratko komedijo, groz­ljivko, ustvarjam tudi akcijski film. Želela bi delati s Shaneom Meadowsom, moja vzornica pa je Kate Bigelow, obožujem jo. Igrala je moško vlogo in zmagala. Posnela je veliko mačo filmov s strelivom v glavnih vlogah in – ne smemo pozabiti, da jih je naredila ženska.«

Lena Dunham je glas nove generacije

Lena s pospešeno hitrostjo osvaja vse višja in višja mesta na seznamih najvplivnejših in najbolje plačanih v svetu šovbiznisa, zahvaljujoč vlogi povsem običajnega dekleta. 

Z le 26 leti je avtorica nadaljevanke Punce (Girls), Lena Dunham, pristala na Timesovi lestvici najvplivnejših žensk na svetu, danes, leto dni pozneje, pa je že na vrhu Forbesove lestvice največjih mladih upov, ki se s svetlobno hitrostjo vzpenjajo po lestvici najbolje plačanih.

Lena in njena nadaljevanka o štirih 20-letnicah (igra glavno junakinjo Hannah Horvath), povsem običajnih dekletih, bolj neprivlačnih kot lepih, ki si delijo prve izkušnje in razočaranja v seksu, ljubezni, prijateljstvu, službi in življenju nasploh, o vsem tem pa tudi odprto, duhovito, posmehljivo in samoironično govorijo, tudi ko gre za najbolj intimna vprašanja, sta ustvarili družbeni pojav, okoli katerega se razvijajo burne razprave.

Medtem ko so nekateri nadaljevanko razglasili za kulturni fenomen, pravo nasprotje prevladujočemu glamurju, ki je preplavil televizijske programe, so drugi njeno avtorico opisali kot patološko ekshibicionistko, ki se pred kamero brez vsakega sramu ves čas sprehaja gola, brez kompleksov zaradi svojih nepopolnih proporcev, in med svojimi liki spodbuja diskusije, neprimerne za male zaslone.

»Želela sem biti glas svoje generacije,« pravi Lena, ki je za promocijo svoje nadaljevanke in estetike, popolnoma nasprotujoče prevladujoči prefinjeni in popolni lepoti, izbrala pravi trenutek, pri tem pa se hrabro izpostavila nemilostnim kritikam – ne le njenega izdelka, temveč tudi njene osebnosti. Pa vendar, Lenina nekonvencionalnost nas ne bi smela preveč čuditi, saj je odrasla v liberalni umetniški družini.

Njena mati je umetnica, oče slikar, znan po popart delih z eksplicitnimi seksualnimi aluzijami. Odraščala je v Brooklynu in New Yorku, v družbi številnih slavnih imen, ter študirala kreativno pisanje na eni izmed najboljših ameriških univerz, Saint Ann's School.

Takoj po študiju je dobila priložnost, da posname prvi film, komedijo Tiny Furniture, kjer se je tako kot pri Puncah podpisala kot kompletna avtorica: režiserka, scenaristka in igralka. Pred kratkim je na snemanju tretje epizode nadaljevanke Punce najavila, da pripravlja novo nadaljevanko po avtobiografiji Betty Halbreich, prvi osebni nakupovalki na svetu, ki je v luksuzni veleblagovnici Bergdorf Goodman zaposlena že skoraj 40 let.

Ko sem gola jaz, ste tudi vi

»Kritizirajo me zaradi golote? O tem sem zelo veliko razmišljala in moje mišljenje se je razvijalo. Na začetku sem mislila, da so ljudje zmedeni, ker na zaslonu vidijo telesa, drugačna od tistih, ki so jih vajeni. No, danes ne mislim več tako, temveč se mi zdi, da je razlog predvsem v tem, da nadaljevanka Punce prikazuje moške in ženske v neugodni luči in zoprnih situacijah, tako pa je prikazan tudi njihov seks. Verjamem, da je to za ljudi stresno, na začetku pa tega nisem razumela.«

Sofia Helinnam je zlezla pod kožo

Sofio smo v vlogi neobičajne, vendar briljantne policistke, ki trpi za  aspergerjevim sindromom, spremljali na HTV.

Švedska igralka Sofia Helin, ki je postala svetovno znano ime, zahvaljujoč vlogi policijske raziskovalke Sage Norén v dansko-švedski kriminalni nadaljevanki Most – tako uspešni, da so Američani že posneli svojo različico z Diano Kruger v glavni vlogi –, pogosto poudari, da je skoraj zavrnila upodobitev tega lika, saj Sagi ni mogla zlesti pod kožo, ni razumela njenih dejanj in se je na splošno počutila kot njeno čisto nasprotje.

Če niste gledali nadvse napetega Mostu, katerega prva sezona se je na HTV-ju pred kratkim končala, naj pojasnimo: Saga je samska plavolaska v štiridesetih, vozi porscheja in nosi usnjene hlače, predana je službi, drzna in izjemno inteligentna, vseeno pa se osupljivo neprimerno odziva v običajnih družbenih položajih. Ko na primer pride na obisk k svojemu danskemu kolegu Martinu Rohdeu, s katerim timsko rešuje težavni zločin, ki se je zgodil na mostu med Švedsko in Dansko, kot strela z jasnega vpraša pred njegovo ženo: »Ali ti nimaš ljubice?« In se nato čudi njegovemu zaprepadenemu izrazu. Ko si zaželi spolnosti, preprosto odide v bar blizu svojega doma in vpraša prvega privlačnega fanta, ki ga opazi: »Greva seksat k meni?«

Prav zaradi te Sagine posebnosti, njenega primanjkljaja družbene inteligentnosti – nekateri ji pripisujejo aspergerjev sindrom –, v nasprotju z očarljivo analitično inteligentnostjo in srčnostjo, je njen lik kompleksen in zanimiv, nekako tudi ranljiv, zato se gledalec takoj postavi na njeno stran.

»Jaz sem čisto drugačna od nje. Ko igram Sago, se počutim, kot da se mi zamenjajo možgani,« pravi Sofia, ki je odraščala na vasi in se že zelo zgodaj soočila s številnimi življenjskimi težavami, od ločitve staršev do smrti v družini in težav z drogami, ter je v nasprotju z likom, ki ga tako uspešno igra, zelo rahločutna, kar zadeva družbene odnose.

Čeprav se v živo zdi tudi telesno drugačna od Sage, veliko bolj krhka in graciozna, jima je skupna brazgotina nad zgornjo ustnico, avtentični spomin na prometno nesrečo s kolesom. Čeprav se je mesece zdravila v bolnišnici in komaj ostala živa, se od kolesa ni ločila. »Na njem se počutim svobodno, brazgotina pa izraža tudi, kdo sem v resnici – nisem mirna, srečna oseba, temveč kar precej zapletena!« pravi igralka, poročena mama dveh deklic, ki je pred kratkim končala snemanja za drugo sezono Mosta.

Občutila sem svobodo

»Kot otrok nisem imela lahkega življenja, a če se s težavami oziroma temno stranjo življenja soočiš že tako zgodaj, ti kot igralcu to lahko pomaga. Morda sem prav zato želela postati igralka, saj sem si kot otrok ustvarila lasten svet in se vanj zaprla ... Ko sem začela igrati, pa sem skoraj telesno občutila, kako se osvobajam te lupine. Nisem potrebovala veliko poučevanja o igranju, bila sem že prava igralka, čustveno zaprta in osamljena, kot Saga.«

Prevedla in priredila: Katja Vidrajz

Novo na Metroplay: Žan Serčič o glasbenem ustvarjanju, ohranjanju zasebnosti in spremembah